Nobelova nagrajenka Toni Morrison v svojem prvem romanu Najbolj modre oči (1970, slovenski prevod Jože Stabej, Mladinska knjiga 2003) oriše življenje ameriških črncev. Skozi zgodbo črnske deklice Pecole, ki je tako priča kot žrtev družinskega nasilja, krivic in posmeha v šoli ter bede v vsakdanjem življenju, spoznavamo življenje temnopolte deklice in ženske. Življenje ji z ničimer ne prizanaša, ona pa si od vsega najbolj želi modrih oči. V svoji otroški naivnosti in preprostosti upa, da jo bodo prav modre oči rešile udarcev matere in neprimerne očetove ljubezni. Ameriška pisateljica Toni Morrison (1931) je leta 1993 dobila prestižno Nobelovo nagrado za književnost kot prva temnopolta pisateljica. Osrednja tema njenih literarnih del je prav položaj ameriških temnopoltih oseb v iskanju kulturne identitete in socialne pravičnosti. Pri nas jo poznamo po romanih Salomonova pesem in Ljubljena, ki spadata v njeno zrelo pisateljsko obdobje.
Odlomek iz knjige
Pecola je že pred časom pomislila: če bi bile njene oči, tiste oči, ki zadržujejo podobe in poznajo poglede – če bi bile tiste njene oči drugačne, to se pravi lepe, bi bila tudi sama drugačna. Zobe ima lepe in vsaj njen nos ni tako velik in plosk kakor pri nekaterih med tistimi, ki veljajo za tako privlačne. Če bi bila sama drugačna, lepa, bi bil mogoče drugačen tudi Cholly in gospa Breedlove prav tako. Mogoče bi rekla: Samo poglej lepooko Pecolo. Pred temi lepimi očmi ne smeva delati nič slabega.
Roman se začenja na koncu, ko enajstletna črnska deklica Pecola zanosi z očetom, ki je zdaj mrtev, tudi otroček je mrtev. Od vsega tistega upanja, strahu, pohote, ljubezni in žalosti ne ostaja nič drugega, kakor Pecola in jalova zemlja.
Leto 1939. Prvoosebna pripovedovalka je Claudia, ki ima sestro Friedo. Preden so ZDA vstopile v drugo svetovno vojno, v jeseni, v tistem letnem času, v katerem pričakujejo, da bodo ognjiči na višku razcveta, se bo razkrilo nekaj mračnega.
Življenje v črnski četrti ni lepo, ni dobro. Revščina, zasramovanje temnopoltih, lakota, pretepanje, lahkoživost … Otroci nimajo otroštva in potem jim gre življenje po tej poti naprej. Na slabšem so ženske, moški se skrivajo za kozarcem v gostilnah in v družbi lahkoživih žensk. Tudi za Claudio in Friedo otroštvo ni lepo, za Pecolo pa sploh ne. Mogoče zato, ker so deklice. Ženska je največkrat spolni objekt, njihova konkurenca za može so dekleta Zanikrne Bessie v »kupleraju«. Mnogi moški hočejo, da ženska diši kot ženska, nekatere ženske pa so bile prečiste. Claudio vse prevečkrat ponižuje mamina jeza, njene besede razdražijo lica in nujnega je veliko joka. Dolgo traja, da si s telesom pogreje prostor v postelji. Nihče ne spregovori z njo ali je ne vpraša, kadar ni zdrava.
Pecola, dekle, ki nima kam iti, ker je oče Cholly požgal hišo, stopil ženi na glavo in zato so bili vsi na cesti, tudi brat Sammy, je živela pri družini, v kateri odraščata Claudia in Frieda. Spala je na sredini; med Claudio in Friedo. Zavedala se je, da je resnična groza v življenju, če si na cesti. V tistih dneh, v njihovem otroštvu, si se pogosto znašel v nevarnosti, da bi bil na cesti. Če te vržejo ven, greš kam drugam, če si na cesti, nimaš kam iti.
Claudia je uničila belo punčko (to ji pomeni očarljivi krik bolečine, ravnodušno nasilje, pozneje se skriva za ljubeznijo, a sadizem se je sprevrgel v sovraštvo in goljufivo ljubezen), čeprav je bila plastična punčka nadvse potrpežljiva spalna soseda. Bolj kot punčke si je Claudia želela, da bi za božič nekaj čutila, mogoče, da bi v babičini kuhinji dedek igral violino, ona pa bi okušala okus breskve, varnost doma in toplino družine.
Kako koga pripraviš do tega, da te ima rad? To je bila Claudijina večna uganka. Tudi Pecola razmišlja o tem.
Družina Breedlove, v katero je bila rojena Pecola, je že zdavnaj pozabila, kaj je ljubezen. Oče in mati sta se nekoč ljubila, a tega je že dolgo … Ko sta bila mlada, sta se ljubila. Cholly je bil živahen in prijazen, Pauline je rahlo šepala, a do tedaj, ko je spoznala Chollyja, ni vedela, da je na svetu toliko smeha. Potem sta se poročila. Njune noči so bile polne ljubezni.
Paulina je zvečer ovila noge okoli Chollyjevega hrbta, možgani so se ji kodrali kot uveli list, bila je mehka kot še nikoli, vsa njena moč je bila v njegovi roki. Prepletla sta prste, oba sta čutila, da se ljubita, Pauline je vedela, da Cholly ljubi samo njo. Takrat je bila mlada in čedna. Vse je bila ena sama mavrica.
Potem se je vsa ta toplina spremenila, ljubljenje je postalo suvanje smrdljive pijandure, gospa Breedlove – Pauline – pogreša mavrico, ki jo je že skoraj pozabila.
Zaradi denarja, ki ga je bilo čedalje manj, sta se začela prepirati. Pauline je še vedno čakala na tisto privzdignjeno deželo, tisto božjo roko, ki ji »skoz viharje, vse noči pošilja žarke luči«. Denar je bil v središču vsega njunega razpravljanja. Ni ji bilo toliko do oblek in ličil. Želela si je samo tega, da bi jo naklonjeno pogledovale druge ženske. Vedno bolj je zanemarjala svojo hišo, svoja otroka, svojega moža – bili so kakor nadležne misli, ki obhajajo človeka tik pred spanjem, zgodnji jutranji in pozni večerni rob njenega dne, temna robova, zaradi katerih je bilo dnevno življenje pri ljudeh – ki jim je čistila – lažje, imenitnejše, ljubkejše.
Cholleyevo otroštvo je bilo težko. Očeta ni poznal. Poišče ga tedaj, ko se igra s 14-letno deklico. Slabo vest ima in se zaveda, da ga bo edino oče razumel. A se je zmotil. Očetu ni mar zanj. To je bila prva težka življenjska izkušnja, ki se je ne pozabi.
Moški se bori proti moškemu z nogami, dlanmi in zobmi, ženska pa s ponvami in grebljicami, vrže likalnik. Med pretepom se slišijo samo topi zvoki padajočih reči in udarci telesa ob nepresenečeno telo.
Družina Breedlove razpada. Sammy je do štirinajstega leta 27-krat zbežal od doma, Pecola je hlepela po tem, da bi drug ubil drugega, imela je globoko željo, da bi tudi sama umrla. Dokler bo taka, kakršna je, dokler bo tako grda, bo morala ostati s temi ljudmi. Nekako je spadala k njim. Dolge ure je presedala pred ogledalom, poskušala je najti skrivnost svoje grdote, grdote, zaradi katere se v šoli ne zmenijo zanjo ali jo zaničujejo, tako učitelji kot sošolci. Če bi bile tiste njene oči drugačne, to se pravi lepe, bi bila tudi sama drugačna. Tudi starši bi rekli: »Pred temi lepimi očmi ne smeva delati nič slabega.«
Lepe oči, modre oči. Velike modre oči. Oči, modre kakor modra bluza, oči, modre kot slak, modre oči iz knjige pravljic.
Ko je bila ta osovražena deklica še kot otrok pahnjena v obvezno prepričanje, da jo lahko reši samo čudež, ni nikoli spoznala lastne lepote. Videla je samo tisto, kar se je dalo videti: oči drugih ljudi.
Claudia in Frieda sta našli vzporednico, zakaj imajo ljudje regratove cvetove za plevel. Zato ker so regratovi cvetovi tako številni, močni, zgodnji. Tudi pri ljudeh je tako. Moške mikajo druge ženske, ne njihove žene. Ženske, ki so varale može, so klicali »kurbe s sladkornim prelivom«. Svetlokožna sanjska temnopolta Maureen Peal je bila lepša od njih, zato je bila zaželena.
Claudia in Frieda sta jo imenovali šestprstni – podočnik – beljakova – pita.
Cholly, mnogo let pozneje, v pijanosti, uzre drobno deklico, ki pomiva v kuhinji. Ne zaveda se, da je to njegov otrok, deklica, ki hrepeni po modrih očeh. Zgodi se nedopustno.
Pecolin in Chollyjev otrok je prišel prezgodaj in umrl. Storjena škoda je bila popolna. Ranjena deklica Pecola je trzala z glavo – v taktu tako oddaljenega bobnarja, da ga je slišala samo ona. Z upognjenimi komolci, z dlanmi na ramenih je mahala kakor ptica v večnem, grotesknem, jalovem prizadevanju, da bi vzletela. Mlatila je po zraku, krilata, vendar talna ptica, zagledana v modro širjavo, ki je ni mogla doseči – je niti ni mogla videti – vendar je polnila doline njenega duha.
Claudia in Frieda se ji nista nikoli upali približati, ker sta jo pustili na cedilu, saj sta mislili, da ognjiči ne rastejo zato, ker bo Pecola dobila otroka s svojim očetom.
Njuno cvetje ni nikoli zraslo.
Sammy je odšel iz mesta, Cholly je umrl v ubožnici, gospa Breedlove je še vedno gospodinjila drugim, Pecola pa je živela v rjavi hišici. Njeni ptičji gibi so se obrabili v cukanje in trzanje, ko se išče med avtomobilskimi gumami in sončnicami … med vsemi odpadki, ki so jih zmetali vanjo in ki jih je vpila vase. In vso njihovo lepoto, ki je bila najprej njena, jim je dala.
Claudia razmišlja, da so se vsi, ki so poznali Pecolo, počutili tako čiste, ker so se očistili na njej. Ni jim bilo mar zanjo, za njeno tragedijo. Njena preprostost jih je krasila, njena krivda jih je posvečevala, ob njeni bolečini so žareli od zdravja, ob njeni nerodnosti so mislili, da imajo smisel za humor. Ob njeni revščini so postali radodarni. Ona pa je prestopila v blaznost, ki jo je varovala pred njimi.
Ljubezen je zelo kruta. Ni darila za ljubljeno osebo, samo kdor ljubi, ima svoj dar.
Pecolin glas je klical po sočutju, ki ga ni doživela. Za njeno željo je tičalo rasno sovraštvo, sovraštvo do same sebe. Kdo ji je zbudil občutek, da je grda? Umanjkanje priznanja notranje lepote, posmeh in sovraštvo, rasizem je glavna nit romana. Družbena in družinska napadalnost, zaradi katere lahko otrok dobesedno razpade.
Med prebiranjem romana spoznamo dogajanje z otrokovega zornega kota: »Takrat sva mislili, da ognjiči ne rastejo zato, ker bo Pecola dobila otroka s svojim očetom,« zadaj pa nas pretrese travmatična zgodba: nerazumljiva spolnost, s cvetjem v ospredju.
