Draguljarke in draguljarji pišejo o izvoru pisanja: včasih so to knjige, ki so jih brali, želja iz otroštva, preblisk med sprehodom, pas sonca na balkonu, trenutek, ko so se zavedli, da želijo pisati …
Napisati nekaj lepega
Če nisi melanholičen, ne moreš napisati nič lepega. Misel Senegalskega pisatelja Mohameda Mbougara Sarra se mi je utrnila ob branju njegovega romana Najskrivnejši spomin človeštva (Mladinska knjiga, 2023, prevod Janina Kos). V Senegalu rojeni francoski pisatelj, ki je napisal ta čudovit roman, mojstrovino, kjer se pod površjem grozot, ki jih delo opisuje, skriva globoka človečnost.
Že kot otrok sem hotela v življenju poiskati nekaj, kar bi pripadalo samo meni. Težko rečem, da moje otroštvo ni bilo srečno, a odraščanje ob neljubezni očeta, surovega gospodarja, ni bilo vedno lepo. Na drugi strani je bila mati, ki nas je otroke zasipala s svojo ljubeznijo; bila je kot drevo, iz katerega zrastejo poganjki, a mene je kljub tej njeni neizmerni materinski ljubezni vleklo drugam. Ob dveh bratih in sestri, razposajenki, sem se največkrat zatekala v svoj svet, v svojo tišino, v svojo sobo, ki je bila polna knjig. Ko smo v dnevni sobi dobili novo pohištvo, je bila stara omara postavljena v mojo sobo, in tako sem podedovala polno knjižnih polic, napolnjenih z zbirkami, ki so izhajale tedaj, v šestdesetih in sedemdesetih letih.
Sto romanov: Kuprinova Jama, Zeno Cosini Itala Sveva, Grimmelshausnov Simplicius Sipmlicissimus, Lalićeva Hajka in Durrellov Aleksandrijski kvartet. Naša beseda: romani, vezani v umetno usnje, rdeča obreza zgoraj, vsebujejo slovensko prozo, poezijo, dramatiko, literarno teorijo, esejistiko, življenjepise, zgodovino, jezikoslovje, antropologijo in etnologijo, politologijo, religijo, glasbo, gledališče, turizem, popotništvo, planinarstvo, živalstvo, otroško leposlovje, mladinsko leposlovje, stvarne otroške in mladinske knjige. Otroške zbirke – najimenitnejša je bila Zlata knjiga iz leta 1973 z mnogimi zgodbami, tudi o Kekcu in Heidi. Zbirka 45 knjig pisatelja Karla Maya, v zeleno usnje vezane knjige z naslovom Vinetou. Pravo bogastvo. To so bile knjige, ki so me obkrožale, ki so bile skrivnostne in zajetne, molčeče in vabljive, a takrat še ne del mojega sveta. Uživala sem že ob pogledu na hrbtišča vseh teh knjig, ko pa sem se podala v njihov svet, sem potovala … in se pri tem čutila svobodno. Oblivala me je sproščenost, ki je dana le jadrnici, ko jo nosi veter v nedolžnem jutru.
V drugem razredu, bilo mi je šele šest let, je na našo šolo prišel pravi pisatelj. France Bevk. Ta dobrodušni sivolasi gospod, ki se mi je zdel tako zelo velik. Pa ne po postavi, po postavi je bil ne preveč visok, celo malo debelušen, a meni – otroku, lačnemu zgodbic – se je zdel velik in bogat, ko je sedel med nami; kar pripovedoval je tiste partizanske zgodbice o malih kurirčkih, o učiteljici Bredi. Verjetno sem takrat sklenila, da bom postala učiteljica, tako kot je bil on, ki je bil učitelj, čeprav je začel kot trgovski vajenec, in kasneje, ko je obiskoval šolarje, je bil najbolj poznan slovenski mladinski pisatelj. Za otroka, vsaj zame, je bilo to nekaj nedosegljivega. Biti pisatelj. Do njih smo gojili neizmerno spoštovanje. Podpisal se nam je v knjigice, ki smo jih prinesli s seboj, nekatere še nove, druge obrabljene. Tedaj otroci nismo imeli veliko knjig, tiste, ki pa smo jih imeli, smo velikokrat prebrali in platnice so se obrabile. Šolska knjižnica je bila majhna in skromna. V rokah sem trdo držala Bevkovega Malega upornika, ne vem, kje je danes ta knjiga, a tedaj je bila neprecenljiva, ker je bil na prvi strani podpisan njen avtor, njegova zgodba pa kot šum, natisnjen v naključni kombinaciji črk in zlogov.
Pred tremi leti, ko je bil moj vnuk istih let, kot jaz tedaj, je v šoli rekel, da je babi pisateljica. Počutila sem se podobno; malo vzneseno in z občutkom pomembnosti, mogoče rahlo v strahu, da ga ne bi razočarala. Da bi pisala stvari, ki mu bodo nekoč, čez mnogo let, odstrle vse skrivnosti današnjega časa.
Že šestnajstletna sem spoznala fanta, ki me je ljubil do nebes, jaz pa sem iskala, raziskovala v sebi, strmeč v prazno, v upanju na prelomni trenutek, ki bo popisal prvo stran. Odmaknjena od številne družine sem v jesenskem času pisala pesmi o smrti. Bolj je bilo mračno, z večjim veseljem sem iskala rime in bila srečna v besedah. Zdele so se mi lepe, sploh ne vem, zakaj, napajala sem se ob črnih metaforah, ki so mi mezele iz ran neugnanega časa pubertete.
Moje zamišljeno telo, sključeno na stolu, nepremično kot pohištvo, je skrivalo prenekatero neprebrano knjigo pod mizo, na kateri so bile matematične naloge.
Pisala sem dnevnik, ga ljubosumno skrivala pred sestro, ki je bila mlajša in nagajiva, in mi je vedno kaj uničila, tudi brat je rad stikal po mojih stvareh, a knjige ga niso zanimale. Uničil mi je kolo, ga osorno jemal in se zaletaval v fasado naše hiše, kradel mi je radirke in pisala, kraljestva knjig pa se ni dotaknil. Tudi dnevnika, kamor sem izkričala vso bolečino odraščanja, ni nikoli našel. Naši zdajšnji odnosi so otipljiv ostanek spominov na otroštvo in bežni spomini razpršenega časa. Mladost je bila zame doba obupa.
Večkrat si očitam, da nimam poguma, da klavrno oklevam, da bi nanizala vse želje in divje dogodivščine, ki skrito tičijo nekje v moji notranjosti. Ves čas se mi dozdeva, da so moje misli pesek, ki ga je neizkušena otroška dlan nasula preblizu morski vodi, le-ta pa ga neizprosno spet in spet odplavlja. Kaj pa je pravi pogum? To je takrat, ko veš, da je po tebi, še preden začneš, vendar pa vseeno začneš in spelješ do konca, ne glede na vse. Le redko zmagaš, toda včasih se to zgodi, da črkuješ čarobno besedo za besedo. Tako popišeš svojo beležnico. Tu so stavki, ki so se po naključju križali, vsakdo se oklepa tistega, kar pušča za seboj, in vsakdo si zasluži fotografijo, legendo, beležnico. Medtem ko živiš, pripoveduješ, kako je bilo ne obstajati, da bi si lahko predstavljal, kako bo videti svet čez leta.
Pišem, vrteč se ob meandrih okoli tistega, kar me najbolj boli in za kar ni pomoči, saj se za mojim hrbtom pravkar zmanjšuje v nič, brskam po preteklem poletju, brskam po pretekli zimi, brskam tudi po jeseni, medtem se zgubljam v podobnostih enih in istih dni, vračam se v popoldneve, ki sem jih doživela v molku. Mogoče sem samo iskalka poti, po kateri bi stopila s trdnim korakom in si ne bi več očitala zaradi pomanjkanja nadarjenosti, da bi svojo nesrečo izrabila za mojstrovino. Slišim svoj lastni molk. Moj molk, ki ne pušča brazgotin. Iz nepovedanih besed, manjkajočega objema, prenagljenih dejanj nastaja ledena gmota. Počasi jo talim, v sebi nosim nek zapis, obrise zmot in si popevam komad Davida Boweja: My little china girl, you shouldn’t mess with me …
