Fotografija: Pexels – Airam Dato
Že ta prvi dan, ko privekamo na svet, se nam nekam mudi. Po malem smo vsi mali egoisteki, če si to priznamo ali ne.
Povsem razumljivi in povsem jasni argumenti obstajajo za to. Dobrine (tako materialne, kot one druge, kot je na primer ljubezen ali sex) so vselej omejene, še hujše je to, da so z našo osebno rastjo kot z rastjo človeške civilizacije potrebe vedno večje in večje. Sploh jim ni videti konca.
Dobrine (tako materialne, kot one druge, kot je na primer ljubezen ali sex) so vselej omejene, še hujše je to, da so z našo osebno rastjo kot z rastjo človeške civilizacije potrebe vedno večje in večje. Sploh jim ni videti konca.
In tako nam vlada sociološki in ekonomski železni zakon teorije “Zero sum game”. Najkrajše in najbolj enostavno lahko teorijo pojasnimo tako, da teorija pravi, da, ker so dobrine vedno omejene, da lahko nekdo nekaj dobi samo, če nekdo drug tega ne dobi, oziroma, če to stvar, ki jo ima, to izgubi.
Jaz sem bil brihta že od malega (čeprav mi okolica tega ni zares nikoli priznavala). To pomeni, da sem verjetno to žalostno teorijo poznal še preden sem shodil in spregovoril. Tudi pisati in brati sem znal veliko pozneje. In ker sem takšna kapaciteta, sem sklenil, da bom to pesimistično teorijo zaobšel. Prelisičil bom okolico na tak način, da bom vedno prvi (na tak način bom, kot se prostaško reče, prvi pri koritu).
Na srečo imamo to že nekako v družini. Še moj prerano umrli oče je bil takšen. Vedno je hotel biti napreden, najboljši in, normalno, ta prvi.
Bil je velik sadjar. In na v našem sadovnjaku so rasle in dajale sladke sadeže vse sadne vrste, ki so lahko uspevale v čudovitih Slovenskih goricah (še zdaj ne vem, ali ne bi bilo primernejše ime temu območju Slovenski sadovnjaki). To še ni bilo vse. Tudi znotraj sadnih vrst je bilo tod pravo bogastvo. Na kmetiji je bilo posajenih šestnajst različnih sort češenj. Posebna zgodba so bile jablane. Prava banka sort, kot bi se temu danes reklo. Blizu petdeset različnih sort. In zato je imel v vasi in daleč naokrog prvo motorno škropilnico. Še iz socialističnega izuma kmetijskega gospodarstva, to je iz Agrokombinata, so prišli občudovat to čudo. Še zdaj mi odmevajo v ušesih vzneseni in navdušujoči vzdihi dveh mladih prelestnih agronomk, ko sta vzklikali: “Ah tovariš, kako vam daleč nese.”
No, oče je kmalu za tem umrl. Toda mi se nismo dali. Na našem zaselku Mala gorca (spet te gorice, to je res sumljivo. Minister za zdravje bi moral takšna imena že zdavnaj prepovedati ali brisati) nas je imelo šest kmetij svoj prvi vodovod v vasi. Ne samo to. Zajetje vodovoda je bilo v Goričkem lesu (ti moji kraji so zares prav alkoholičarski, še dobro, da se nisem nikoli zapil) in to na prosti pad (to pomeni, da je potreben pritisk vode v vodovodnih ceveh ustvarjala sila gravitacije). In, če je že voda pri hiši, se nekako rajši in pogosteje umivaš. In že smo omeli prvi kopalnico v vasi.
In, če je že voda pri hiši, se nekako rajši in pogosteje umivaš. In že smo omeli prvi kopalnico v vasi.
Tako je to bilo. In nisem mogel izstopati. Zares ne ob takšni podlagi in tradiciji.
Začelo se je s tem, da sem takoj, ko sem spregovoril, znal na pamet alfa in omego krščanske vere, v kateri sem bil vzgojen, to je molitev Oče naš. Tako rekoč ta prvi med vrstniki po mojih podatkih.
Potrebno se je grebsti in prerivati še naprej. Brati in pisati sem znal približno dve leti pred prestopom šolskega praga.
Ta silna zagnanost biti prvi se je v osnovni šoli samo nadaljevala. Ko smo pri telovadbi morali obviseti držajoč se droga na njem, sem jaz hotel biti prvi. Drugi so omagali po kakšni minuti, ali kaj več, jaz sem tam gor kar visel in visel. Končala se je ura telovadbe, jaz pa še kar tam. Odmor se je že končal, jaz še vedno na drogu. Držal sem se ga kot klop nežne kože. Potem so učitelji ubrali tršo pot. Poslali so dežurnega učenca po mene, da če se takoj ne izpustim, da bom moral kazesnko ostati po šoli.
Podobno je bilo pri skoku v daljino. Ali pri teku na dolge proge. Jaz bi kar tekel in tekel, samo, da mi drugi gledajo v hrbet.
Tudi pri ljubezenskih zadevah je bilo tako. Zato mi je sošolka za moj god v tretjem razredu osnovne šole (to je Jožefovo) poslala kartico, kjer je črno na belem pisalo, da sem ji všeč, in da me zelo ljubi. Sploh ne more živeti brez mene. To se je krohotala moja družina (zaradi obzirnosti bom njeno ime kar zamolčal).
Tudi pri ljubezenskih zadevah je bilo tako. Zato mi je sošolka za moj god v tretjem razredu osnovne šole (to je Jožefovo) poslala kartico, kjer je črno na belem pisalo, da sem ji všeč, in da me zelo ljubi. Sploh ne more živeti brez mene.
In tako dalje in dalje.
V gimnaziji me je nekaj mučilo, v študentskih časih sem spet bil stari jaz. Vse izpite sem opravil med prvimi. In poleg študija sem opravljal istočasno dve študentski deli. Opravljal sem deratizacijo (to je za neuke, uničevanje podgan), istočasno še učil na srednji elektrotehnični šoli. Cilj je bil jasen. Ker mojega najljubšega avta, francoske žabe, niso več izdelovali, si bom kot prvi študent v generaciji kupil čisto novega njegovega velikega naslednika, Citroena GS. Kmalu sem uvidel, da kot reven kmečki fant tega ne bom zmogel in tako mi je ta cilj biti prvi, žal tokrat spodletel. Bližal se je konec študija, kmalu sem presedlal na nov nivo ambicij. Saj je vse takoj jasno. Ta prvi v generaciji bom diplomiral in posledično ta prvi se bom zaposlil. In še dalje glede na teorijo Zero sum game, ta prvi bom imel plačo in ta prvi si bom zgradil novo hiško. Se razume v mojih rodnih goricah (še vedno jih niso preimenovali v Slovenske sadovnjake).
Cilj je bil jasen. Ker mojega najljubšega avta, francoske žabe, niso več izdelovali, si bom kot prvi študent v generaciji kupil čisto novega njegovega velikega naslednika, Citroena GS. Kmalu sem uvidel, da kot reven kmečki fant tega ne bom zmogel in tako mi je ta cilj biti prvi, žal tokrat spodletel.
Šlo je kot namazano. Po vseh opravljenih izpitih sem se povsem osredotočil in posvetil diplomi. Kmalu bo tu. Moja diploma. Ta prvi jo bom imel.
A glej ga zlomka. Hitro lahko gre kaj narobe. Bili smo v času socializma (tistega ta boljšega, to je samoupravnega). Jaz sem na začetku diplomske naloge skladno s pričakovanji in predpisano metodologijo postavil hipoteze, ki sem jih moral nato skozi empirični del raziskovanja v zaključku naloge ovreči ali potrditi. Kot se izkaže, ni vedno biti v redu, biti prvi, zlasti še, če prehitevaš čas za kakšni dve desetletji, ko se je najboljši družbeni sistem na svetu (še Sovjeti in Kitajci so imeli slabšega, o Albaniji boljše, da ne govorimo) sesul sam v sebe.
Mentor je kmalu uvidel, da tovarišem zaključki moje naloge, tudi, če govorimo o tako nedolžni temi, kot je prehrana državljanov v vojni, ne bo všeč. Zahteval je, da spremenim zaključke naloge. Jaz pa trmast. In že so šli trije tedni. In me spet pokliče mentor k sebi: “Če ne boste spremenili zaključkov sami, bom to storil jaz. Ne bi jaz zaradi vaše trme rad ostal brez profesure.”
In sva se dajala. Moje plodno poletje se je kmalu prevesilo v jesen. Malo me je začelo stiskati: “Mar ne bom prvi?” In me je sistem prijaznega socializma začel mehčati. Moral bom spremeniti zaključke. “Nič lažjega. V nekaj urah bom gotov.”
In sva se dajala. Moje plodno poletje se je kmalu prevesilo v jesen. Malo me je začelo stiskati: “Mar ne bom prvi?” In me je sistem prijaznega socializma začel mehčati.
In že sem v ponedeljek iz mojih goric potoval v prestolnico na dogovorjen sestanek s svojim mentorjem.
Zdaj pa šok. Na referatu fakultete so mi javili, da je moj mentor imel čez konec tedna srčni infarkt ter ga ne bo vsaj pet mesecev (ob tem je zares zlobna referentka natolcevala, da so vzroki za infarkt problemi z nekim študentom). “Ne bom prvi,” je bil moj strašni zaključek.
Po kakšnih treh tednih sem dobil na dom v moje gorice, ki jih je tako radostno opeval na bližnjem Zavrhu general Maister, prijazno pismo (takrat mi punce že zdavnaj niso več pošiljale kartic z ljubezenskimi izlivi. To so bili samo še lepi spomini, ki jih z žarom v očeh obujam še danes). Bil je moj mentor. Bil je na okrevanju v zdravilišču v bližnjih Radencih. Povedal je, da se veseli, da sem prišel k pameti. Napisal je še, da naj pridem k njemu v zdravilišče ter opraviva tam, da bom lahko čistopis diplome takoj oddal.
Nisem imel srca. Malo me je bilo tudi sram. V ozadju je bilo nekaj bolj resnega. “Kaj, če mojega mentorja zadene nov srčni infarkt, potem ne bom nikoli diplomiral?”
Prijazno pismo je šlo iz Slovenskih goric v Slovenske gorice. Zahvalil sem se mu, se za vse opravičil ter mu zaželel hitro okrevanje.
Na mojo srečo se je vrnil na fakulteto že v začetku januarja. Konec februarja sem kot četrti med stotimi študenti uspešno diplomiral, petega marca sem že bil v službi.
Pa je, kot, da bi pihnil, šlo štirideset let. Upokojil sem se.
Mnogo mojih vrstnikov je že pod zemljo.
Zdaj moram biti previden. Se povleči nazaj. Ne biti prvi. Nikakor ne.
Mnogo mojih vrstnikov je že pod zemljo.
Zdaj moram biti previden. Se povleči nazaj. Ne biti prvi. Nikakor ne.