Predstavitev pesniške zbirke Denisa Škofiča – Tuskulum (Cankarjeva založba, 2023)

Fotografije: Mateja Polona Wallas

Predstavitev knjige Denisa Škofica Tuskulum je potekala na deževen septembrski dan v Konzorciju Mladinske knjige v Ljubljani. Ciklon nad Slovenijo je oznanjal ne samo konec poletja, temveč je povzročil obsežne padavine. Vode so se dvignile, v Kopru je morje poplavljalo, mi pa smo v Konzorciju Mladinske knjige poslušali poezijo v prekmurskem narečju in zdelo se je, kot da svet zunaj tega našega mehurčka, v resnici ne obstaja. Našli smo zavetje v poeziji.

Denis Škofič je pesnik, pisatelj in literarni kritik ter avtor treh pesniških zbirk. Za zbirko Sprehajalec ptic (2013) je bil nominiran za Jenkovo nagrado in kritiško sito, za zbirko Seganje iz leta 2017 za Jenkovo nagrado, za Tuskulum (2023) pa je letos prejel tudi Cankarjevo nagrado za najboljše izvirno literarno delo preteklega leta in Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta. Na letaku organizatorja še zapišejo, da je zbirka Seganje  leta 2021 izšla v grškem prevodu, njegove pesmi pa so prevedene tudi v angleščino, madžarščino, hrvaščino, makedonščino, češčino, nemščino in slovaščino.

Denis Škofič je pesnik, pisatelj in literarni kritik ter avtor treh pesniških zbirk.

»Ko pride povodenj / postanejo mejni kamni mlinski / in mlinski mejni kamni/ se zamenjajo / temeljni nagrobni kresilni / obcestni in brusni kamni / ko pride povodenj postane kopno voda/ in oddaljeni kraji nabrežja…« Uvodna pesem je lepo označila »lajt motiv dneva« in nas spomnila, da je v življenju vse spreminjajoče, v nenehnem gibanju in krožno. Branje teh verzov na tak posebno deževen dan je bila kot mistična slutnja, ki jo prav Škofičeva pesniška zbirka Tuskulum nenehno izpoveduje.

To popoldne je bilo torej, če si sposodimo besede iz zgornjega verza Denisa Škofica, »oddaljen kraj« in Škoficeva poezija je bila nabrežje, na katerem smo lahko gledali njegovo intimno poetično pokrajino, oziroma osebno mitologijo. Udobno zavetje smo našli v njegovih intimnim doživljanjih sveta; v lebdenju regratove lučke, v noči, ki gluho narašča, v astronavtu, ki nosi na ramenih svet. Njegove besede niso samo prelivajoče reke ali pa poetično morje, iz katerega se dvigajo osamele površine, temveč je njegova poezija tudi ostra in zašiljena.

Njegove besede niso samo prelivajoče reke ali pa poetično morje, iz katerega se dvigajo osamele površine, temveč je njegova poezija tudi ostra in zašiljena.

Denis Škofic nam v Tuskulumu govori o sodobnem svetu, ki je tudi poln nasilja. V pesmi vpleta družbeno kritiko, tudi ekološko kritiko ter človeška poseganja v naravo: »Že v otroštvu sem imel tesen stik z vodo« je rekel Škofic, ki ga je Prekmurje in njegova reka Mura zaznamovala, »ampak reka ni več takšna kot se jo spominjam iz otroštva, nabrežja so vedno bolj ujeta v struge in nadzorovana.« Z Muro vleče vzporednico, tako reka kot tovarna Mura sta danes spremenjeni. Simbolu Prekmurja, ki je regijo ekonomsko bogatil je posvetil haikujsko pesem: »Šivanka je bila ves čas / ukrivljena v trnek. / Vaba je bila kruh.«

»Poznam toliko ljudi, ki so bili zaposleni v tovarni, predvsem žensk, potem pa so izgubili službe … marsikdo se ni več znašel.« Škofiču poezija deluje kot kanal za pripovedovanje zgodb, pesniške zbirke si zamišlja kot romane, v njih nastopajo najrazličnejši junaki, osebnosti; astronavt, Miklavž, pustne šeme, žganjekuhci, čebelar …, pa tudi živali jelen, jastreb, čebele, mačke. Pri tem so vsi njegovi subjekti živi, ujeti v podeželske običaje in mitološke like, ki delujejo resnično, včasih groteskno.

»Gre za pesniško zbirko, ki govori o nas Prekmurcih. To pokrajino so že opisovali Miško Kranjec, Ferdo Godina, Dušan Šarotar, Vlado Žabot. Brez njih ne bi bilo opisovanja, oni so bili tisti, ki so zgradili temelje. Meni je bil všeč Kristjan Novak in njegova poetika. Težko je pisati v prekmurščini, če nimaš modela.«

»Gre za pesniško zbirko, ki govori o nas Prekmurcih. To pokrajino so že opisovali Miško Kranjec, Ferdo Godina, Dušan Šarotar, Vlado Žabot. Brez njih ne bi bilo opisovanja, oni so bili tisti, ki so zgradili temelje.

Simbolika lovca in preganjanje divjadi je ponavljajoča skozi zbirko; temna postava s puško, jelen z rogovjem, lov in lovljenje in predstavlja patriarhalni odnos, ne samo nad živalmi in naravo, pač pa tudi odnos med preganjalcem in preganjenim, močnejšim in šibkim. Še posebej izpostavi moško (pre)moč nad žensko, kot na primer v pesmi Čakajoč: »Ženska vprežena. V uzdo. Iz jelenjega rogovja. / S kovčkom peska. V roki. Misli. Pleši. Švistenje biča.«

Ali pa na kakšen način opiše nasilje moškega nad žensko v pesmi Divja mačka: »Ko so brce v trebuh postale/ silnejše od tiste v trebuhu, jo je opazila, kako je s tal hleva/ pobirala lastovice in jih z mlečnim/ gobcem odnašala nazaj v gnezdo.«

Škofičevo Vojno območje je torej prvobitni spopad človeka z vsem, spopad z zakoni vesolja in narave, pa tudi spopad z samim seboj – spopad z lastnim telesom. Igranje z besedami je v tej pesmi čudovito – bit in bitka, telo in teloh, a končni rezultat je seveda smrt, ki je zaokroženje celote, saj vse kar se rodi, mora tudi umreti: »Ko je človeška bit / primorana stopiti v bitko, / tako kot se gozd / spopade z lastnim te-lesom, / se oboroži do zoba časa / in vztraja / in vztraja /in vztraja / in vztraja / v bojnih jarkih, / dokler vztraja / in vztraja / ne preide v / traja / in traja / In traja / in traja / da se ji več ne vnoža, / in pusti, da telo / polagoma postane teloh. / Ko se življenje vda smrt, / je, kot da bi razorožil cvetlično gredo.«

Škofič je ob branju svojih pesmi v prekmurskem narečju zvenel izjemno ranljivo, pesmi je bral z melodičnim glasom z veliko dolgih o- jev, e-jev in ž-jev. Bil je to okrogli jezik, jezik, ki je našel svoj prostor tudi pesniški zbirki: »V osebnih slovarjih so namesto vrvic motvauzi, namesto vrvi vauže, / namesto verig lanci, namesto zaves firunge, / je namesto mize sto, namesto stola stolec, / namesto krožnika tanjer, namesto bolezni beteg, / je namesto odvetnika fiškališ, je namesto prekletstva kaštiga.«

Škofič je ob branju svojih pesmi v prekmurskem narečju zvenel izjemno ranljivo, pesmi je bral z melodičnim glasom z veliko dolgih o- jev, e-jev in ž-jev. Bil je to okrogli jezik, jezik, ki je našel svoj prostor tudi pesniški zbirki

Po branju pesmi Osebni slovarji Škofic omeni pozabljene pomene, išče besede, ki se ponekod še uporabljajo, vendar čedalje redkeje. Besede si zapisuje in jih želi obuditi. »Že od srednje šole berem slovarje in od nekdaj sem si izpisoval besede, ki zvenijo lepo. Rad se igram z bralcem, tudi na zvočni ravni, vendar sem ob tem pazljiv. Hitro se zgodi, da gre igra predaleč, da je za bralca pretežko«, dodaja ob tem Škofič.

V Tuskulumu se tako pretaka prekmurski, mistični in današnji svet, tenzija, ki nastaja med njimi pa je privlačna, pa tudi divja in surova. Tuskulum je Škofičeva tretja pesniška zbirka, ki govori o tem, kaj družba je, o jeziku, starih besedah, tradiciji in običajih, ki ljudi povezuje med seboj.