Fotografija: zasebni arhiv Metke Sušec
Kaj je dom ali bolje, kje je? se je spraševala Sara, vedno pogosteje.
Tam, kjer trenutno živiš, tam, kjer si preživel otroštvo in mladost, ali tam, kjer si ostal največji del svojega življenja? Morda tam, kjer se dobro počutiš, čeprav kraj samo obiskuješ ali v njem živiš le občasno?
Tam, kjer trenutno živiš, tam, kjer si preživel otroštvo in mladost, ali tam, kjer si ostal največji del svojega življenja?
V začetnih letih, ko se je Sara šele preselila z enega konca na drugi, z vzhoda na zahod Slovenije, se s tem vprašanjem ni kaj dosti ubadala. Z leti pa ji je spomin na dom od časa do časa kar močno prežel njene misli, mestoma do rahle bolečine, ko je začutila napetost v očeh, ki so se ji ob tem rahlo orosile. Čeprav ji občutek domotožja ni bil pri srcu, še manj beseda, se je kljub vsemu s kančkom nostalgije občasno vrnila v svojo preteklost.
Bolj ko jo je najedalo vprašanje, bolj se je krepilo zavedanje, da je dom tam, kjer si preživel otroštvo in mladost. Tam te vsadijo in poženeš korenine. Mlada drevesa ali pa rastline za čas njihovega življenja na primer presadijo lahko v ugodnejše okolje z bolj prijazno klimo, a so že izoblikovana v svojih temeljnih potezah in biti, delujejo kot svoj ekosistem in so sposobna preživeti tudi, ko jih na silo izruvajo iz njihovega prvobitnega okolja.
Sara je že kar nekaj časa prebivala sama.
Sara je že kar nekaj časa prebivala sama.
Ali je to sploh še dom? Njeno stanovanje, ki sta ga z Borom kupila, skupaj opremila, s čudovitim pogledom na morje in bližnje hribovje.
Andraž je odšel dejansko, še preden je umrl Bor. Že nekaj let živi v tujini. Pogosto se vrača domov, toda ali se res vrača domov ali prihaja k njej le in samo na obisk? Kot se ji zdi, se verjetno ne bo vrnil, vsaj ne prav kmalu.
Kot običajno na pragu vsake jeseni, je Saro pot iz istrskega in obmorskega okolja odpeljala v povsem drugačne kraje na skrajni severovzhod Slovenije. V dobrih treh urah je bila na obrobju Panonske nižine, v mestu svoje mladosti, kjer danes v družinski hiši še prebiva njena mama.
Kako drugačen svet! Takoj ko je na ravnici že krepko čez reko Muro zavila z avtoceste, se je pred njo odprla širjava polj, na katerih je v jesenskem času v živo zeleni barvi že poganjalo mlado žito, drugje pa so še komaj zorana željno razpirala brazde za semeni. Dan je bil turoben in zaspan, vendar z nizko položenimi sivimi oblaki na nebu, kontrast sivine in zelenila ter rjavine na poljih je na Saro deloval poživljajoče.
Takoj ko je na ravnici že krepko čez reko Muro zavila z avtoceste, se je pred njo odprla širjava polj, na katerih je v jesenskem času v živo zeleni barvi že poganjalo mlado žito, drugje pa so še komaj zorana željno razpirala brazde za semeni.
V več kot tridesetih letih življenja ob morju, v Slovenski Istri, se je dodobra navzela mediteranskih navad v prehranjevanja, kakor tudi načina življenja. Preprosto ji je ustrezala mila klima, brez ostrih prehodov med letnimi časi, česar se je ob prihodu na Primorsko najtežje navadila. Tedaj je razmišljala: pomlad naj bo pomlad, ko se je v Prekmurju s prvimi zvončki prebujala zemlja iz zimskega spanja. Poleti naj bo peklensko vroče, brez popoldanske sapice, a še vedno z jutranjo roso na travnikih, ki je blagodejno pobožala njena stopala, ko se je v jutrih sprehodila po travi okrog hiše. Jesen mora biti jesen, polna darov narave, ki so buhteli iz rodovitne prekmurske prsti. In zima naj bo zima s prvim snegom že v novembru in tihimi večeri, odetimi v belino in tišino pravkar zapadlega snega.
Vsega tega v novem svetu ni imela in se je od časa do časa nostalgično spominjala svoje mladosti, zavedala se je korenin, ki so se sicer potrgale, a so nekje v duši le pustile sledi. Vračam se h koreninam, je pomislila vsakokrat, ko je odpotovala domov. Njen dom je bil tu. Na Primorsko se je zgolj priselila, ali kot je rada pojasnjevala svoje poreklo: se je primožila.
Na Primorsko se je zgolj priselila, ali kot je rada pojasnjevala svoje poreklo: se je primožila.
Večina prijateljskih vezi s sošolci ali znanci se je pretrgala, prav tako se s sorodniki, ki so živeli v mamini rojstni vasi, niso več redno obiskovali. Sedaj so bili le še pogrebi tisti, na katerih so se družili preživeli, bližnjega in daljnega sorodstva. Mama pa tudi ni več tako pogosto obiskovala groba svojih staršev in svojega, prezgodaj umrlega prvorojenca Tončka, ki so bili vsi pokopani v njeni rojstni vasi. Sara se je namesto na kmetijo, kjer je preživela kar nekaj osnovnošolskih počitnic, sedaj zelo rada podala na sprehod med polja, ki so se razprostirala tik za družinsko hiš.
V poznojesenskem času so bile poljščine že davno pospravljene. Le tu in tam je bilo videti še kupe sladkorne pese, ki so jo kmetje po nekaj letih znova začeli množično saditi. Ponekod je bila pesa še v zemlji in tam je bilo polje odeto z blazino iz temno zelenega listja, ki je na dolgih pecljih štrlelo nad površjem.
Na poljih tik ob njih je v svetlejši zeleni že pognalo žito. Pravilno in na gosto v ravnih vrstah razporejene bilke so od daleč ustvarjale videz rebraste preproge. Med zelenimi polji pa je bilo moč še vedno opaziti temno rjavo zemeljsko barvo na povsem sveže zoranih poljih. Na enem od njih je stal velik oranžen traktor, ki je imel pred seboj poseben priključek, v katerega je traktorist iz vreče najverjetneje vsipal semena ali gnojilo, kar bo nato raztrosil po polju. Danes je že vse mehanizirano, saj je praktično nemogoče ročno obdelovati tako velike površine polj.
Na poljih tik ob njih je v svetlejši zeleni že pognalo žito.
Recimo pred petdesetimi leti so še vse obdelovali z lesenimi plugi. Ob pogledu na sveže zorano zemljo in obdelovalca se je Sari pred očmi utrnil prizor, ko je kot desetletna deklica pomagala teti, mamini sestri, ki je edina v družini ostala na kmetiji, saditi krompir. Rada je prihajala na počitnice na kmete, saj se je tu vedno kaj dogajalo. Ali so hodili kosit, pobirat koruzo, sadit krompir ali repo, žet, mlatit žita ali pač karkoli na kmetiji, vedno je bilo zabavno in zanjo, mestno deklico, nadvse zanimivo. V navadi je bilo, da so otroci pomagali na polju, zato jo je teta hitro vpregla v kmečko delo. Najbolj je uživala pri sajenju krompirja. Fizično delo je zahtevalo tudi neznaten miselni napor. Na vsake tri korake je morala v brazdo položiti po dva semenska krompirja, če so bili drobnejši pa tri. Hodila je nekaj korakov pred plugom in štela: ena, dva, tri, krompir, ena, dva, tri. Vsake toliko je za seboj zaslišala tetin glas: »Hoj, Liska, Šeka,« tako je bilo namreč ime kravama, ki sta bili vpreženi v plug. Če nista takoj ubogali, ju je teta nalahno ošvrknila z bičem, ki ga je imela zataknjenega na ročaju pluga. Tudi sama je poskusila voditi plug, vendar je bilo to zanjo pretežko. Občudovala je teto Liziko, ki je zelo suvereno krmilila to še skoraj povsem leseno napravo. Zgolj rezilo, ki je rezalo brazde in zvračalo prst, je bilo kovinsko. Danes bi se zdelo kaj takega nemogoče. Ko sta prispeli do konca polja, je Sara počakala, da je teta obrnila plug in zaorali sta novo brazdo.
Žareča krogla na zahodu jo je predramila iz sanj z odprtimi očmi. Počasi se je odpravila nazaj proti domu.
Žareča krogla na zahodu jo je predramila iz sanj z odprtimi očmi. Počasi se je odpravila nazaj proti domu.
Pred vhodom hiše je zagledala mamo, ki je nekaj pozorno opazovala. Ko se ji je približala, ji je mama začela vneto pripovedovati: »Vidiš tan, ge je malo ogloudano na kuejkli, san pred par dnejvi najšla krteka, ka se je zavlejko v luejknjo ob stejni. Dva metra krej je sedu maček in nekaj opazuvlal.«
»Glejdala san mačka in se spitavala, ka se dougaja, ka opazuevle. Tudi sama san poglednula v isto smer. Glejdan, glejdan pa vijdin, kak iz lueknje štrli neka čarnoga, podoubno rejpi. Primem ga in potegnem te v rouki mi obvisej eden mali čarni stvour. Pa to je krt. Mali čarni krtek, ka je na napačnon mesti koupal lueknjo. Mel je tak lejpo, čarno, svetlejčo bundico, ka san ga mogla poboužati.« Potem je krta odnesla mačku izpred oči in ga spustila za sosedovo ograjo.
Tako je Sarina mama navdušeno končala s pripovedjo nenavadne dogodivščine. Zakaj se je krtek zavlekel v luknjo ob hiši? Ali je tu morda našel svoje novo domovanje ali pa je le izgubil sled za svojo prejšnjo luknjo?
Mama se je vrnila v hišo, Sara pa se je odpravila na kratek sprehod po ulici, med hišami. Nasproti ji je prišla znanka, s katero sta se v mladosti, ko sta obe še obiskovali gimnazijo, kar precej družili. Sara se je ustavila, sledil je navdušen pozdrav in na začetku izmenjava vljudnostnih fraz. »Moram vsake toliko na obisk k mami. Pa ne samo zaradi nje, tudi zaradi sebe. Nekako se mi zdi, da se vračam h koreninam, kar me pomirja,« je med pogovorom razložila Sara.
»Drži, korenine so v bistvu tam, kjer je dom,« je odvrnila znanka, »dokler še kdo živi v njem,« je za zaključek še dodala. Nekaj trenutkov sta se še zadržali v klepetu in razpredali o tem in onem.
»Drži, korenine so v bistvu tam, kjer je dom,« je odvrnila znanka, »dokler še kdo živi v njem,« je za zaključek še dodala.
Gospa se je poslovila in odšla. Sara je ostala z mislijo, kaj se bo zgodilo, ko njene mame več ne bo. Kje bo potem njen dom, ali se bo še vračala h koreninam na prekmurske ravnice. Ali si bo morala poiskati novo zatočišče. Bo to morda istrska dolina, dolina Dragonje, po kateri se je oni dan vozila. Morda? Vedno znova, ko je hodila po njej, jo je prevzela s svojo skrivnostno lepoto.
