Naslovnica: Božidarka Brnas, BESTIA
Življenje nas pogosto postavi pred prelomnice, ki pretresajo naš svet in nas prisilijo, da se soočimo s svojo prihodnostjo. V romanu Ni me več strah pisateljica Metka Sušec Praček približa bralcu zgodbo šestdesetletne vdove, ki se po smrti moža znajde na razpotju. Kako se spopada s samoto, kako se sooča z družbenimi pričakovanji in kako išče novo pot v življenju, so vprašanja, ki nas spremljajo skozi celotno zgodbo.
V romanu Ni me več strah pisateljica Metka Sušec Praček približa bralcu zgodbo šestdesetletne vdove, ki se po smrti moža znajde na razpotju.
V preteklosti je bilo zaželeno, da so se ženske v zrelih letih umaknile v svoje notranje svetove, kjer so skrbele za starejše člane družine ali pa za bolj onemogle. Prevzemale so vlogo babic oziroma starih mam, kjer so sodelovale pri varovanju otrok svojih potomcev. Če so bile še delovno aktivne, so se soočale z družbenimi pričakovanji častnega umika, ko so naletele na »ageism« na delovnem mestu, ko je pripadnost določeni starosti onemogočala napredovanje ali zasedanje vidnejših pozicij. Pri »ageismu« za diskriminacijo, ki je povezana s tem, da ženske, ko dosežejo določena leta, ne morejo več najti ustrezne službe in delovnega mesta, prav tako pa izgubijo delovni položaj, ki so ga imele, in so premeščene na ekonomsko slabšo pozicijo.
V preteklosti je bilo zaželeno, da so se ženske v zrelih letih umaknile v svoje notranje svetove, kjer so skrbele za starejše člane družine ali pa za bolj onemogle. Prevzemale so vlogo babic oziroma starih mam, kjer so sodelovale pri varovanju otrok svojih potomcev.
Proces staranja je tako povezan s stereotipi (ne samo na delovnem mestu), ki pa so večinoma negativni. Ženske v zrelih letih naj ne bi bile kreativne, fleksibilne, hitre, manj produktivne, manj prilagodljive in celo neprivlačne. Če sedi ženska v določenih letih (samska, vdova, ločena) sama v lokalu, je to najmanj nenavadno, pogosto pa je lahko celo dojeta kot spolna delavka, prostitutka. Takšni predsodki in stereotipi, predvsem pa zgrešene predstave o staranju in sodelovanju starejših v družbenem življenju lahko vodijo do še večje neenakosti in diskriminacije določenih skupin ljudi, še posebej žensk. Zato je pomembno, kako se ustvarjajo podobe in na kakšen način se piše o življenjskih stilih posameznikov, ko preidejo v določeno starostno dobo.
Ženske v zrelih letih naj ne bi bile kreativne, fleksibilne, hitre, manj produktivne, manj prilagodljive in celo neprivlačne.
Metka Sušec Praček se z romanom Ni me več strah inteligentno poglablja v življenje ženske, nekaj let pred upokojitvijo. Postavljeni smo v njen svet dogodkov, ki se vrstijo v dveh vzporednih časovnih dimenzijah. Bralec pred seboj ugleda današnjo Saro, pred katero so izzivi vdovstva ter zaključevanja aktivnega dela svojega življenja, ter Saro, ki je spremljala svojega moža skozi zdravljenje bolezni. Pri tem ne gre pozabiti, da ima avtorica kar nekaj podobnih potez kot junakinja; obe sta diplomirani pravnici in imata za seboj uspešno kariero. To daje avtorici legitimno pravico, da lahko junakinji pripiše marsikatero svojo izkušnjo, vsaj kar se tiče dojemanja žensk na delovnem mestu. Vsaka nadaljnja vzporednica z avtorico pa, kot sama pravi, je naključna. Pisateljica je ustvarila roman, v katerem na vidno mesto postavlja žensko izkušnjo, pri tem pa mahoma opravi s prej naštetimi stereotipi, in s tistim, kar je nekdaj veljalo za skrito in nezaželeno, danes postavlja pred oči bralca.
Lik junakinje Sare je privlačen, v nas vzbuja simpatijo, saj je njen korak na poti k odprtosti samozavesten in predvsem dostojanstven. Roman se začne v trenutku Sarinega vdovstva, ko odhaja na grob svojega moža, da bi se z njim pogovarjala, mu razkrila sebe in tam našla odgovore. Umrli mož je tako še vedno njen partner in ji je v oporo. Pri tem se ne moremo znebiti občutka, da je pravzaprav Sara sama sebi v oporo in to je tisto, kar jo dela tako privlačno. Prostor in način življenja, ki sta se porušila z boleznijo njenega moža, Sara zdaj polni z novimi izkušnjami, novimi srečevanji, in z mirnostjo, ki jo mora šele poiskati.
Tu se pokaže izjemna kreativnost pisateljice Metke Sušec Praček; njena junakinja razmišlja zunaj vzorcev in ustaljenih manir – že na prvih straneh se razodene osrednji motiv glavne junakinje Sare in njeno hrepenenje po živosti – užitku, avanturah, pa tudi, kot bomo kasneje videli, se vsa ta strast in kreativnost odraža tudi v njenem delu. »Želim si moškega, ga čutiti ob sebi, njegovo telo, hrepenim po tem, močno,« izreče na grobu svojega moža in pri tem pravzaprav ne čaka na dovoljenje, temveč svoja hotenja tudi realizira.
»Želim si moškega, ga čutiti ob sebi, njegovo telo, hrepenim po tem, močno,« izreče na grobu svojega moža in pri tem pravzaprav ne čaka na dovoljenje, temveč svoja hotenja tudi realizira.
Prazen prostor, ki se ji je odprl z vdovstvom, bo zapolnila z ljubkovanjem svojega telesa, pa tudi telesa drugih moških, z objemi in s tisto toplino, ki jo je nekoč že poznala, že izkusila. Kako pomembno je hrepenenja izraziti in tudi iskati odgovore nanje, se avtorica zelo dobro zaveda, saj budno bdi nad junakinjo Saro in njenimi željami, da jo lahko v njenem razmišljanju in korigiranju vedenja spremljamo skozi prvo polovico knjige. Pomembno je poudariti, da je Sara imela za seboj že izkušnjo s funkcionalnim in uspešnim moškim, h kateri se nenehno vrača. Tako lahko rečemo, da Bor predstavlja sidrišče njene samozavesti, iz katere črpa zaupanje in upanje, da bo našla v prihodnosti novo sorodno dušo.
Junakinja Sara tako ni pasivna in ne obupava, temveč je usmerjena v akcijo. Sara obišče platforme za zmenke, da bi si poiskala moškega. Suščeva jo predstavi v vsej svoji vročekrvnosti, jezik, ki ga pri tem uporablja, je žgečkljiv; zelo kmalu smo potisnjeni v vlogo opazovalca »sekstinga« oziroma izmenjave erotičnega dopisovanja med dvema neznancema. Vrtinec, v katerega smo posrkani, je privlačen in želimo si izvedeti, kako se bo odvilo srečanje med dvema neznancema. Sara pri tem opazuje tudi samo sebe, opazi, da se je izgubila tista nekdanja spontanost, ki jo je poznala kot mlada; zdaj so zmenki precej načrtovani, virtualno flirtanje pa kaj hitro pripelje do odkritega izmenjevanja besed. Pri Sari je v ospredju negovanost telesa, urejenost frizure, barvanje las itd. Kljub minljivosti telesa je skrb zanj še vedno zelo pomembna.
Junakinja Sara tako ni pasivna in ne obupava, temveč je usmerjena v akcijo. Sara obišče platforme za zmenke, da bi si poiskala moškega.
Njeni odnosi z moškimi so različni; nemogoče je prezreti njihovo ranljivost; jadralec, podjetnik, kolesar; vsem je skupna njihova nezmožnost brezpogojnega predajanja ženski, uživanje v skupnem odnosu, iskanje prijateljstva, predvsem iskanje preseženega v partnerstvu. Tu se pisateljica malenkostno poigra z nami; Sara ima za seboj že pozitivno izkušnjo partnerstva, pa tudi sicer Metka Sušec Praček junakinji pripiše širino; ima stik z duhovnostjo, s preseženim, in nekako naivno pričakuje, da bo tudi pomemben drugi, njen spolni partner, izkazoval to dimenzijo. Pri moških, ki jih najde Sara, pa veljajo nekakšne drugačne zakonitosti, ki so pogojene s preteklostjo ali družinskimi razlogi, ki jih vdova šele raziskuje. Je lahko spolnost in iskanje telesnih užitkov tudi beg? Za opisane moške zagotovo, kot je tudi beg njihova usmerjenost po doseganju rezultatov; pa najsi bo to dokazovanje v jadranju, pretiranem udejstvovanju v športu ali uspešnosti v poslu … Gre namreč za potrditev njihove moškosti in kot ugotavlja tudi Sara, za krinko njihove ranljivosti.
Ali je Metka Sušec Praček napisala erotičen roman? Opisi čutenja ženskega telesa so poudarjeni in realistični; pisateljica nas spusti v srčiko odnosa med intimnost dveh ljubimcev: »Ulegla se je na hrbet, da bi sprostila še zadnje napete mišice. Sedaj res ni več čutila nikakršne zadržanosti ali napetosti v telesu, le val ugodja, ki se je leno širil vse nižje.«
Erotika se nam razgrne v lepih opisih, pa vendar čutenje Sarinega telesa ostaja v zamolku. »Pritegnila je kolena k sebi, jih razširila. Tako, sedaj moj metulj lahko poleti, je pomislila. In res, nekaj v njej je zaprhutalo, se odtrgalo od telesa in se osvobodilo.« Tu Metka Sušec Praček potisne svojo junakinjo v področje užitka in s tem zopet razbija stereotipe o pasivni, neprivlačni ženski v zrelih letih.
Tu Metka Sušec Praček potisne svojo junakinjo v področje užitka in s tem zopet razbija stereotipe o pasivni, neprivlačni ženski v zrelih letih.
Čeprav se roman vije okoli Sarinega sveta in njenih preživitvenih matric, pa smo v drugi časovni dimenziji soočeni tudi z zgodbo njenega moža Bora, ki je sprva zbolel za rakom, kasneje pa je doživel še možgansko kap. Svet Bora in Andraža je kljub bolezni njen svet ljubezni, zaupanja in spoštovanja. Sara z Borom hodi na terapevtska srečanja, neguje ga v bolnišnici, doma pa Andražu kuha njegove najljubše jedi. Kljub slabim obetom Sara ne izgubi dostojanstva niti moči, ne išče izhodov, ne bega, se ne zateka v omamo, ampak je v ključnem momentu osredotočena na svojo intimno celico – družino in partnerstvo. Zdi se, da je to gradnik njene drže, izvor zaupanja v življenje.
Razvojna os romana se v prvem delu vrti okoli preživetja po Borovi smrti in zapolnjevanju praznine (morda celo nekakšnemu nezavednemu dovoljenju Sare sami sebi, da se lahko po smrti moža razcveti in si dovoli veliko več, kot si je dovolila v zakonu), se v drugem delu dotaknemo družbenega. Kritika današnje družbe je na mestu, kaj s šestdesetletno žensko z dolgoletnim stažem v podjetju? Tu se soočimo s Sarino premestitvijo na drugo delovno mesto; za vodjo pravnega oddelka so izbrali drugo, manj izkušeno vodjo. Spet v ospredje stopi aktivna ženska, ki se ne bo prepustila malodušju ali objokovanju. Celo več, junakinja romana sprejme ponujeno novo delovno priložnost v odvetniški pisarni v Ljubljani (Sara je tudi mobilna!). Tu lahko čestitamo pisateljici Metki Sušec Praček, da je junakinjo izpostavila še enemu izzivu, ki ga uspešno prebrodi. Sara je tako ne samo uspešna na področju ljubezni do sebe in svojega telesa, temveč je družbeno aktivna in razmišljujoča; zoperstavi se z vsem svojim bitjem svojemu novemu delodajalcu, da bi zastavila varnost svoje klientke in ostala načelna vrednotam, ki jih sicer živi.
Kritika današnje družbe je na mestu, kaj s šestdesetletno žensko z dolgoletnim stažem v podjetju?
To je tisto, kar je presežno v romanu Ni me več strah; lik ženske, ki se ne ogleduje več v očeh drugih, je ne definira več družbeni status, saj premišljuje, da se bo morala kljub »naraščajoči žalosti in nenadnemu napadu panike, ki jo je zajela, preprosto zoperstaviti. Poslej bo živela sama in najbolje bo, če bo preteklost pustila za seboj«. Pragmatičnosti tu ne gre prezreti, hkrati pa gre za izjemno preživitveno strategijo, ki ji pomaga, da vznike iz žalovanja, ker je postala vdova. Tu slutimo njeno zrenje v temo, v prihodnost, ki je še ne pozna, v iskanje njene nove identitete (kdo sploh je zdaj Sara). Dvig junakinje je ubeseden tudi v govoru njenega sina na pogrebu, ko je kot otrok s pomočjo očeta premagal strah pred temo. S tem nakaže tudi na lastno izgubljenost, potrebo po »roki« oziroma vodenju, ampak Sare v resnici »ni več strah«. Ne potrebuje moškega, ne delodajalca, sama je postala središče svoje sreče in ljubezni, njeno temo razsvetljuje sama, ona sama je postala svetilnik, ki sveti svojim ladjam in ve, da ne bo niti ena izmed njih zgrešila poti domov.
Roman Metke Sušec Praček je torej hommage Ženski z veliko začetnico. Misliti po Sarino, je misliti na lastno vrednost in dostojanstvo, na dober odnos – predvsem s samim seboj. Sara torej ni tipična karieristka, pravnica, zagovornica pravic žensk in ni samo mama, žena, ljubimka, temveč je vse to hkrati in nam zato postavlja dobrodošlo ogledalo. Čeprav ne vemo, kako se bo izšlo za Saro, je pisateljica Metka Sušec Praček napisala pomirjujoč konec. Ne glede na leta in ne glede na spol bi se človek moral večno spogledovati z aktivnostjo, fizično in intelektualno, ob tem nenehno paziti, da je prizanesljiv predvsem do sebe in do življenja. In to je Metki Sušec Praček skozi pripovedno pot junakinje Sare odlično uspelo.
