Fotografija: Mirjam Dular
Letošnjo jesen sem bila prvič v življenju v Južni Ameriki. Na tem ogromnem in manj poznanem, skrivnostnem kontinentu se nahaja veliko poznanih, privlačnih destinacij, še več je skritih, od arheoloških najdišč do čudes narave. Pa ni nič manj od slednjih tudi nadvse zanimivih družbenih in človeških, univerzalnih pojavov, ki so često ekstremni, če že ne povsem rekorderski, – taki so, denimo, med naravnimi vrednotami Iguasujski slapovi, za katere najbolj pretirani opisi niso niti blizu njihove dejanske impozantnosti, – ali pa vsaj nadvse zanimivi.
Ena od takšnih je povezanost med južnoameriškimi državami, pa ne le zaradi španščine (brez nje gre v Južni Ameriki težko, angleščina je bolj eksotika kot standard), ki je prevladujoči jezik sedaj, ali zaradi nekdanjih jezikov prvotnih naseljencev, kečua in ajmarščina, ki so jih uporabljali prebivalci obsežnih pradavnih dežel in ki se jih v zadnjem času uradno vzpodbuja in ohranja, tako da se na primer podeželskim prebivalcem omogoča zdravstveno oskrbo z osebjem, ki govori tudi jezike staroselcev.
Zdi se, da je fantastična ideja osvoboditeljev iz časov Simona Bolivarja o enotni državi Južni Ameriki ostala latentno prisotna, čeprav nikoli uresničena, in da so področja, razrezana v sodobne države, še vedno tesno povezana med seboj, državne meje pa le začasne. Zato marsikaj, tako kot Simon Bolivar, Osvoboditelj, ki je leta 1819 postal predsednik Velike Kolumbije, leta 1824 Peruja in leta 1825 še Bolivije, ni le argentinsko, bolivijsko, perujsko itd., ampak je – južnoameriško. Bolivar je s svojim nenavadnim, čudaškim življenjem očaral Iva Andrića, da se je poglobil v njegovo biografijo in mu posvetil daljšo spis-razpravo; mene je nepripravljeno presenetila še bolj neobičajna, neustrašna Bolivarjeva soborka.
Pisala bom o treh pomembnih južnoameriških ženskah, ki so si med seboj kar se da različne, z vsemi tremi, pravzaprav s spomini nanje, pa sem se najoprijemljiveje srečala v Buenos Airesu, mestu dobrega zraka, kjer od morja bolj ali manj stalno pihlja prijeten, osvežujoč veter.
Zdi se, da je fantastična ideja osvoboditeljev iz časov Simona Bolivarja o enotni državi Južni Ameriki ostala latentno prisotna, čeprav nikoli uresničena, in da so področja, razrezana v sodobne države, še vedno tesno povezana med seboj, državne meje pa le začasne.
Prva južnoameriška prejemnica Nobelove nagrade za literaturo. Gabriela Mistral
Čilenska pesnica (1889-1957) je nagrado leta 1945 prejela za “liriko, ki je navdihnjena z močnimi čustvi in s katero je njeno ime postalo simbol idealističnih teženj celotnega latinskoameriškega sveta”. Mistral je v svojih pesmih, prežetih z občutenjem in preudarjanji, pisala o ljubezni, prevarah, žalosti, smrti in naravi. Veliko je ustvarjala tudi za otroke. Bila je učiteljica in pomembno ime v čilenski vzgoji in izobraževanju, kasneje tudi v diplomaciji.
Zdi se mi, da sem šele sedaj zares sprevidela, da gre v resnici za psevdonim, pravo pesničino ime je bilo namreč Lucila Godoy Alcayaga. Prelepi vzdevek si je izbrala kot kombinacijo imen njenih najljubših dveh pesnikov, Gabriela D’Annunzia in Frédérica Mistrala.
Fotografija slike Gabriele Mistral iz Nobelovcev Cankarjeve založbe v Ljubljani, 1981.
Njeno skladno ime, ki se ga ne da pozabiti, zveni skorajda neresnično lepo. Zdi se mi, da sem šele sedaj zares sprevidela, da gre v resnici za psevdonim, pravo pesničino ime je bilo namreč Lucila Godoy Alcayaga. Prelepi vzdevek si je izbrala kot kombinacijo imen njenih najljubših dveh pesnikov, Gabriela D’Annunzia in Frédérica Mistrala.
Prva Mistralina pesniška zbirka Desolación je izšla leta 1922. V njej opisuje neizmerno žalost in brezkrajna prespraševanja po smrti nekdanjega ljubimca. V času njegovega samomora nista več bila par, on je Lucilo nekaj prej pustil zaradi drugega dekleta, in Mistral naj tudi nikakor ne bi bila povezana s fantovo odločitvijo za končanje življenja, ki je bila posledica strahu pred izgubo časti zaradi izposoje denarja, za katerega ni vedel, če ga bo uspel pravočasno vrniti. Kljub temu jo je tragedija izjemno močno prizadela in zaradi nje se ni nikoli poročila.
Ker v Čilu ni bilo priložnosti, da bi se razgledala po Mistralini pesniški zbirki, sem se taisto namenila storiti v slavni buenosaireški knjigarni El Ateneo.
Fotografija: Mirjam Dular
Mimogrede, na najvidnejšem mestu v zunanji izložbi, desno ob vhodnih vratih, da ni mogoče spregledati, v vstopajočega z naslovnice knjige Mundo loco debelo gleda Slavoj Žižek.
Fotografija: Mirjam Dular
Na odru, – v prostoru knjigarne, ki se nahaja na gledališki ulici, je namreč prej bilo gledališče, – je kavarna. Neumorni pregledovalec knjig se lahko odpočije za eno od starinskih, temnolesenih mizic, ob kavi in pregrešno dobrem alfajoru. Po okrepčilu sem natančno pregledala celotno stelažo poezije, a od Mistral ni bilo ničesar. Zato pa sem opazila prevod pesniške zbirke Banalije Braneta Mozetiča, ki je bil tudi edini slovenski pesnik v El Ateneu. Kdove, ali so Šalamuna razprodali ali samo kam založili.
Zato pa sem opazila prevod pesniške zbirke Banalije Braneta Mozetiča, ki je bil tudi edini slovenski pesnik v El Ateneu.
Fotografija: Mirjam Dular
Mistralino antologijo sem našla šele v drugi, majhni in manj ugledni knjigarni, na katero sem naletela med nadaljnjim potepom po mestu. Knjigarnarka, ki sem ji povedala svoje želje, je po preverbi zaloge v računalniku resno odvrnila, da nekaj imajo, kot kaže, vendar mora iti preverit, kako pa kaj. Po kakih petnajstih minutah, v katerih sem si lahko dodobra ogledala vse pri njih razpoložljive izdaje Mafalde, je iz skladišča prinesla zbrana dela, veliko, debelo knjigo, povsem pretežko za letalo, ter malo Pesniško antologijo (Antologia poetica), ki se je nemudoma pridružila nabirki mojih najpriljubljenejših potovalnih spominkov, knjig.
Fotografija: Mirjam Dular
Ne le, da je poezija Gabriele Mistral mehko subtilna. Presenetljivo sodobna je, v njej je nekaj nadčasnega. Nekaj predčasnega; modaliteta njenih, danes skoraj že pretežno stoletnih verzov, je skoraj presodobna za čas, v katerem jih je zlagala.
Ne le, da je poezija Gabriele Mistral mehko subtilna. Presenetljivo sodobna je, v njej je nekaj nadčasnega. Nekaj predčasnega; modaliteta njenih, danes skoraj že pretežno stoletnih verzov, je skoraj »presodobna« za čas, v katerem jih je zlagala.
Kratka pesem Večerni mrak je iz Nobelovcev Cankarjeve založbe v Ljubljani, 1981:
Večerni mrak
Čutim, kako se srce v sladkosti
topi kakor vosek:
gosto olje
in ne vino so moje žile,
in čutim, kako moje življenje
beži tiho in krotko kakor gazela.
Povsem blizu mi je, kot da bi jo bila napisala sama in pravkar – pa ne znam enako, Gabriela Mistral je bila ena, edinstvena.
V srcih teh, ki globoko v sebi ohranjajo radovednega in dobronamernega otroka, ki naivno in zaman poskuša spremeniti svet. Mafalda
Mafalda je izmišljena junakinja stripov, ki jih je Argentinec Quino, s pravim imenom Joaquín Salvador Lavado Tejón (1932-2020), risal in pisal v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Mogoče je Mafalda pri nas manj znana kot kakšen drug od kultnih stripov, zaradi jezika in zaradi oddaljenosti. A njena sporočila so še vedno aktualna in – univerzalna. Sama sem jo spoznala v devetdesetih, preko mehiškega kolega in stripka na fotografiji (za zbiratelje: knjižica št. 11):
Fotografija: Mirjam Dular
V prostem prevodu:
Ko sem prejšnjo noč gledala v nebo, sem ugotovila, da je zvezd veliko več, kot jih potrebujemo.
Potrebujemo za kaj?
V Buenos Airesu je poleg uradne klopce, na katero je pritrjena sedeča Mafalda, ob njej stojita prijatelja Susanita in Manolito, in pred katero se dolga vrsta za fotografiranje naredi že rano zjutraj, simbolika Mafalde, vključno z njenimi lutkastimi kipci, pa seveda množico spominkov v vseh standardnih pojavitvah (večinoma Made in China), omniprezentna.
Fotografija: Mirjam Dular
Quino je strip začel risati leta 1964 za promocijske namere nekega podjetja, vendar pa načrtovana marketinška kampanja ni bila izvedena, zato je izdelek ponudil znancu, ki je bil direktor tednika Primera Plana, nato pa mu je strip objavljal časopis El Mundo. Prenehanje izhajanja stripa leta 1973 je Quino pojasnil z usihanjem novih idej, vendar pa je kasneje omenjal tudi spremenjeno družbenopolitično klimo v Južni Ameriki, češ da bi ga ustrelili, če z Mafaldo ne bi prenehal. Ob državnem udaru v Argentini leta 1976 se je preselil v Italijo.
Quino je strip začel risati leta 1964 za promocijske namere nekega podjetja, vendar pa načrtovana marketinška kampanja ni bila izvedena, zato je izdelek ponudil znancu, ki je bil direktor tednika Primera Plana, nato pa mu je strip objavljal časopis El Mundo. Prenehanje izhajanja stripa leta 1973 je Quino pojasnil z usihanjem novih idej, vendar pa je kasneje omenjal tudi spremenjeno družbenopolitično klimo v Južni Ameriki, češ da bi ga ustrelili, če z Mafaldo ne bi prenehal. Ob državnem udaru v Argentini leta 1976 se je preselil v Italijo.
Vrhunsko satiro Quino polaga v usta bistre šestletne deklice, ki je zelo pravičn(išk)a in jo izjemno skrbijo razmere, v katerih živijo ljudje po svetu, mir na svetu, onesnaževanje in ostali aktualni problemi, ki se jih loteva z nedolžno zvenečo pronicljivostjo. Domačim in prijateljem vedno želi vse najboljše, zna pa odlično manipulirati svoje starše, da doseže praktično vse, kar si zamisli. Po svetovnem nazoru je pesimist(ka), kar ji prijatelji tudi očitajo, vendar Mafalda pravi, da reči vendarle niso tako slabe, da bi o njih nehala razmišljati.
Fotografija: Mirjam Dular
Nad mečem, ki ga visoko vihti v svoji močni roki, danes letajo ptice. Juana Azurduy de Padilla
Blizu avtocestne avenije Paseo del Bajo, ki se vije čisto blizu morja, sem se na klopičastem, marmornokamnitem robu Plazolete del Tango, ki je del trga Plazza del Correo, namenila za hip ali dva počiti pred nadaljevanjem mestnega potepa. Pred palačo Palacio de Correos y Telecomunicaciones, v kateri je tudi kulturni center Kirchner, mi je v oči padel mogočen črn, a ne najbolje ohranjen – kot da bi bil malce zaprašen in mestoma odgrnjen – kip. Še toliko bolj, ko sem prepoznala, da je upodobljena ženska in ne moški – kot to velja za veliko, veliko večino kipov v splošnem, ne le v Južni Ameriki.
Fotografija: Mirjam Dular
Tako mogočen je bil, da sem nemudoma šinila pokonci, nazaj na svoje od poasfaltne hoje že kar utrujene noge, ga nekajkrat obkrožila, poslikala in besedo za besedo prebrala, kar je bilo napisano na spominski plošči. V poklon maršalu (maršalu, čeprav španščina enostavno tvori ženske oblike samostalnikov) Juani Azurduy de Padilla, 1780-1862, gverilki in veliki junakinji, ki je dala svoje življenje za osvoboditev narodov in ljudstev Abya Yale. Trudila sem se s pomenom španskih besed in sama pri sebi mrmrala, da je tudi tu očitno bila nekoč nekakšna Ivana Orleanska, – marsikateri pojav se neodvisno zgodi na različnih koncih sveta – za katero v nepoznavanju južnoameriške zgodovine še nisem slišala.
Trudila sem se s pomenom španskih besed in sama pri sebi mrmrala, da je tudi tu očitno bila nekoč nekakšna Ivana Orleanska, – marsikateri pojav se neodvisno zgodi na različnih koncih sveta – za katero v nepoznavanju južnoameriške zgodovine še nisem slišala.
A v tem primeru ni šlo za popolno neodvisnost podobnih si vznikov. Juana Azarduy je bila že od malega bojevita, uporna deklica. Oče se je zato z njo ukvarjal, kot da bi bila sin. Učil jo je jezdenja in borilnih veščin. Po smrti obeh staršev – oče je bil španskega porekla, mama pa mešanka – je zanjo in za njeno sestro skrbela teta po očetovi strani, ki je Juana ni ravno ubogala in ker tudi najeti domači učitelj ni imel večjega uspeha, Juana pa se je vztrajno upirala tetinemu nadzoru, so jo poslali v ugleden samostan, kjer so si o Azarduyevih zapomnili predvsem to, da je Juana bojevnico sveto Ivano Orleansko dobesedno oboževala in tudi brez zadržkov razglašala želje po podobni karieri. Pri sedemnajsih letih je bila izključena iz samostanske šole.
Fotografija: Mirjam Dular
Kraj, kjer se je rodila, leži na območju današnje Bolivije. Na očetovem posestvu je bila priča nečloveškim, brutalnim razmeram, katerim so bili izpostavljeni prvotni prebivalci, ki so morali za Špance opravljati suženjsko delo v rudnikih srebra. Postala je predana zaveznica revolucionarnega gibanja domorodnih ljudstev.
Petindvajsetletna se je poročila s prijateljem iz otroštva, Manuelom Padilla, ki je pustil študij prava in – glede na svoje poreklo – možnost obetavne kariere, ter se prav tako pridružil revolucionarnih silam. Zakonca sta se nato bok ob boku borila za osvoboditev Južne Amerike izpod španske nadvlade, se ves čas podpirala in vzpodbujala. Prva dva sinova sta se jima rodila, preden sta začela oba aktivno sodelovati v spopadih, in oba otroka sta ob slabih življenjskih pogojih v vojaških taborih še majhna umrla.
Petindvajsetletna se je poročila s prijateljem iz otroštva, Manuelom Padilla, ki je pustil študij prava in – glede na svoje poreklo – možnost obetavne kariere, ter se prav tako pridružil revolucionarnih silam. Zakonca sta se nato bok ob boku borila za osvoboditev Južne Amerike izpod španske nadvlade, se ves čas podpirala in vzpodbujala.
Juana je znala pridobiti ljudi na svojo stran. Ne le, da je med borce pritegnila na tisoče moških, domorodnih criadosev, za boj je znala navdušiti tudi ženske bojevnice, ki so postale znane kot Amazonke. Po slavni bitki pri Ayohumi v današnji Argentini, 9. novembra 1813, kjer je Juana popeljala svoje uborno oborožene vojake v neverjetno zmago, je bil general Manuel Belgrano (tisti, po katerem je bila poimenovana argentinska bojna križarka, ki jo je leta 1982 v vojni za Falklandske otoke potopila britanska podmornica) tako prevzet z njeno karizmo in pogumom, da ji je podaril svoj meč, ki je bil simbol njegove vojaške moči. Ta meč je najbrž upodobljen na njenem buenosaireškem kipu. V bitki pri Pintatori leta 1815 je Juana bojno polje zapustila le vtoliko, da je rodila četrtega sina, po nekaj urah pa se je vrnila nazaj.
V bitki pri Pintatori leta 1815 je Juana bojno polje zapustila le vtoliko, da je rodila četrtega sina, po nekaj urah pa se je vrnila nazaj.
Na vrhuncu svoje vojaške slave je poveljevala okrog šest tisoč možem. Bila je prva ženska, ki je dosegla čin podpolkovnika, ki ji je bil podeljen na slovesnosti leta 1816. A že mesec za tem je bila v bitki ranjena, njen mož Manuel pa ujet, ko jo je reševal. Rojalisti so ga obglavili in glavo nasadili na kol v svarilo upornikom. Juana je tako ostala sama, petič noseča, pa vseeno je nadaljevala z vojskovanjem. Uspela je pridobiti moževo truplo, da ga je spodobno pokopala.
Čeprav ji je Simon Bolivar leta 1825 dodelil polkovniško vojaško pokojnino in komentiral, da se Bolivija ne bi smela imenovati po njem ampak po zakoncih Padillia in Azurduy, saj sta onadva bila tista, ki sta jo v resnici osvobodila, ji je bila pokojnina z vladno reformo leta 1857 odvzeta in umrla je v revščini, kot je precej pred njo sam in zapuščen umrl tudi Simon Bolivar.
Juana Azurduy de Padilla je bila leta 2009 posthumno povzdignjena v generalko argentinske vojske. Kip v Buenos Airesu so ji postavili leta 2015 na mestu, kjer je dotlej stal kip Krištofa Kolumba; Kolumbovi kipi po Južni Ameriki namreč počasi izginjajo.
Kip v Buenos Airesu so ji postavili leta 2015 na mestu, kjer je dotlej stal kip Krištofa Kolumba; Kolumbovi kipi po Južni Ameriki namreč počasi izginjajo.
Se predvidoma nadaljuje …
*Opomba: V besedilu navedeni podatki so z interneta, predvsem z Wikipedie, s spletnih strani o Nobelovih nagrajencih, z Google Maps in spletnih strani, povezanih z Buenos Airesom in zgodovino Južne Amerike.
