Tole moraš prebrati

Vir fotografije: uradna spletna stran The State of Mind Palestine.

The State of Mind Palestine – uradna stran knjige

 

***

V Sharjahu se je govorilo o prihodnosti knjigarn, vendar imam ves čas občutek, da pravzaprav govorijo o nečem precej starejšem: o tem, zakaj človek sploh vzame knjigo v roke.

Na odru je Nour Jarrar, palestinska avtorica in založnica, ustvarjalka vizualne knjige The State of Mind Palestine.

Na letošnji Sharjah Booksellers Conference je imela predavanje o nečem, kar se na prvi pogled sliši izrazito tržno – kako v digitalnem svetu ustvarjati zanimanje za fizično knjigo –, vendar se je izrazito interaktivno predavanje kmalu premaknilo nekam čisto drugam.

K odnosu med knjigo in bralcem. K zaupanju. K občutku pripadnosti.

Nekoč si vstopil v knjigarno, poiskal naslov in knjigo kupil, je dejala palestinska avtorica in založnica. Danes jo lahko naročiš iz postelje, na letališču, med čakanjem na taksi. Nekaj klikov in knjiga je na poti k tebi. Zato fizična knjigarna ne more več obstajati samo kot prostor polic. Postati mora kraj, kamor si človek želi priti. In še pomembneje: kraj, kamor se želi vrniti.

 

»The future bookstore should be a destination,« pravi Jarrar.

Knjigarna kot cilj poti. Ne samo prostor nakupa, ampak prostor, ki ima svoj vonj, svoj ritem, svoje obiskovalce. Morda celo svoj način gledanja na svet.

Danes se namreč za knjigo pogosto odločimo, še preden jo primemo v roke. Nekdo nam jo priporoči. Zagledamo jo na fotografiji. O njej govori človek, čigar okus nam je blizu. Pogledamo naslovnico, preberemo nekaj odzivov, poiščemo avtorico ali avtorja, založbo, intervju, morda video. Ko pridemo do knjige, smo z njo včasih že vzpostavili nekakšen odnos.

Knjige so na ta način postale tudi del identitete.

Fotografiramo jih. Podarjamo. Postavljamo na mize in police. Govorimo o njih. Lepo oblikovana knjiga ni več samo posoda za besedilo, ampak predmet, ki ga želimo imeti ob sebi.

Med stotimi naslovi se odločamo tudi z očmi: naslov, naslovnica, barva, papir, občutek. In nekje v ozadju ostaja vprašanje: kaj bo ta knjiga naredila z menoj?

Morda je bila prav to ena ključnih misli predavanja palestinske avtorice in založnice. Branje je čustvena odločitev. Ne izbiramo samo zgodbe. Izbiramo tudi občutek, ki ga zgodba obljublja.

In če se spreminja pot do knjige, se morajo spreminjati tudi knjigarne in založbe.

Knjigarnar danes ni več samo prodajalec. Je gostitelj, poznavalec knjig, kurator, ustvarjalec vsebin, nekdo, ki zna povezovati ljudi. Instagram, podcast, newsletter in spletna stran niso več nekaj, kar obstaja poleg knjigarne. So njene nove police.

Toda samo prisotnost na družbenih omrežjih ne pomeni veliko. Vsebina mora nekaj dati. Navdihniti. Pojasniti. Odpreti vrata v svet, ki ga bralec sicer ne bi videl.

 

»Advertisement comes last.«

Oglas pride zadnji.

Najprej mora priti odnos.

Jarrar veliko govori o tako imenovanem behind the scenes: o tem, da bralca povabimo v proces, še preden je knjiga končana. Pokažimo oblikovalko ali oblikovalca. Prevajalko. Urednika. Izbor papirja. Dve možni naslovnici. Težavo, ki je nastala pri tisku. Avtorico nekaj tednov pred oddajo rokopisa.

Zakaj bi moral bralec vstopiti v zgodbo knjige šele takrat, ko ta že leži na prodajni polici?

Lahko vstopi veliko prej.

In prav tukaj Jarrar govori iz lastne izkušnje.

Njena The State of Mind Palestine je velika vizualna knjiga, sestavljena iz starih fotografij Palestine in palestinskih družin, večinoma posnetih pred letom 1948. Jarrar je knjigo sama ustvarila in izdala; zamišljena je kot vizualno potovanje skozi palestinsko kulturno in družinsko zgodovino.

Pri njenem nastajanju je iskala fotografije starejšega datuma. Najprej v arhivih in knjižničnih zbirkah, potem pa je nagovorila ljudi: ali imajo doma stare fotografije? Bi jih bili pripravljeni deliti?

In zgodilo se je nekaj pomembnega.

Ljudje so vstopili v knjigo, še preden je knjiga obstajala.

Odprli so družinske albume. Poiskali obraze, hiše, ulice, pokrajine. Knjiga se je začela sestavljati iz osebnih spominov, ki so dobili skupni prostor.

Spremljali so njeno nastajanje. Težave. Iskanje. Pot.

Ko je knjiga izšla, jim je ni bilo treba šele predstavljati. Poznali so jo. Na neki način so že živeli z njo.

Jarrar pove, da je bila prva naklada razprodana v dvainsedemdesetih urah.

Ne zato, ker bi obstajala čarobna marketinška formula, ampak ker so ljudje dobili občutek, da je knjiga tudi del njihove zgodbe.

Morda je zato eden ključnih stavkov njenega nastopa:

 

Build relationships, not campaigns.

Gradite odnose, ne kampanj.

Ta misel velja tudi za influencerje. Število sledilcev samo po sebi ne pove skoraj ničesar. Pomembneje je, ali je človek pravi za določeno knjigo. Če knjiga govori o modi, poiščimo nekoga, ki se z modo zares ukvarja. Če govori o zgodovini, migracijah, kuhanju ali poeziji, je treba poiskati drugo skupnost.

Relevantnost je pomembnejša od dosega.

In prositi bralca, naj govori o knjigi, ni nič sramotnega.

Share your thoughts.

Povejte, kaj ste mislili. Fotografirajte knjigo. Priporočite jo nekomu.

Bralci lahko postanejo najmočnejši ambasadorji knjige, ker priporočilo, ki prihaja iz resničnega bralskega navdušenja, še vedno pomeni nekaj drugega kot plačani oglas.

Pravzaprav se vse bolj zdi, da neodvisne knjigarne danes ne tekmujejo več v tem, kdo ima večji inventar, saj je na internetu dostopnih vedno več knjig.

Pač pa tekmujejo v pripadnosti.

Zato postajajo pomembni dogodki. Srečanja. Pogovori. Branja. Delavnice. Večeri, zaradi katerih prideš zaradi knjige, ostaneš zaradi pogovora in se naslednjič vrneš zaradi ljudi.

Tudi umetna inteligenca, o kateri seveda govorimo tudi v Sharjahu, v to zgodbo vstopa predvsem kot pomočnik. Lahko pripravi osnutek elektronskega sporočila, pomaga pri objavi, uredi rutinsko opravilo, prihrani čas.

Ne more pa nadomestiti človeškega okusa.

Pogovora.

Priporočila.

Skupnosti.

In morda bodo prav zato fizične knjige postajale še bolj fizične. Posebne izdaje, podpisani izvodi, omejene naklade, premišljen papir, lepo oblikovani predmeti, ki jih želimo obdržati. Ko je skoraj vse drugo mogoče priklicati na zaslon, ima predmet nenadoma spet svojo težo.

Na koncu se je oglasila udeleženka konference iz Burkine Faso. Spregovorilo se je o tem, kako pomembno je, da človek verjame v knjigo, ki jo prodaja.

Jarrar je odgovorila:

 

I am the image of my publishing house. If I am not, then who will be?

Če jaz nisem obraz svoje založbe, kdo bo?

V dvorani je bilo veliko žensk. Založnic, knjigarnark, avtoric iz različnih delov sveta. Udeleženka iz Kenije jo vpraša, ali bi postala njihova mentorica. Spet druga udeleženka iz afriškega kontinenta se ji je zahvalila.

In nenadoma predavanje o prodaji knjig ni bilo več samo to.

Očitno je šlo za nekaj drugega.

Za vprašanje, kako iz knjige ustvariti prostor srečevanja. Kako iz kupca narediti bralca. Iz bralca nekoga, ki se vrača v knjigarno. In iz knjigarne kraj, kamor ne pridemo samo po knjigo, ampak tudi po občutek, da pripadamo nečemu večjemu.

Prihodnost knjigarn zato morda res ne pripada tistim prostorom z največ knjigami.

Ampak tistim, pri katerih ti nekdo pogleda v oči, se obrne proti polici, vzame knjigo v roke in reče:

Tole moraš prebrati.