Foto: Pexels – Nikita Nikitin
Einstein je bil prava slika. Kot radoveden um je relativiziral dotedanje vedenje o fiziki, postavil problem – in ga rešil.
V bistvu obe njegovi relativnostni teoriji govorita o času. Če smo tam okrog svetlobne hitrosti, pravi posebna relativnostna teorija, da čas za gibajočega se opazovalca teče počasneje glede na mirujočega opazovalca.
Ni se ustavil tukaj. Ker je vedno nekaj razmišljal, je prišel v splošni teoriji relativnosti v povezavi s pojmom gravitacije do zaključka, da čas teče počasneje v močnejšem gravitacijskem polju. Torej velja, da ura pri površini Zemlje teče malenkost počasneje kot ura daleč od Zemlje. In, če smo zelo daleč, daleč od zemlje? In, če smo tam, kjer gravitacije sploh ni? Kaj potem?
Torej velja, da ura pri površini Zemlje teče malenkost počasneje kot ura daleč od Zemlje. In, če smo zelo daleč, daleč od zemlje? In, če smo tam, kjer gravitacije sploh ni? Kaj potem?
Jaz tudi vedno nekaj razmišljam. Sploh to poletje sem veliko razmišljal.
Da se vrnem najprej nazaj po časovni premici. Moj priljubljen TV kanal je BBC Earth. In tam se vedno vznemirim, ko v neki oddaji navedejo, da je v pokrajini neznosnih štirideset stopinj Celzija. Na srečo je to tam nekje daleč sredi vroče Afrike.
In ker tudi jaz iščem probleme, ki jih potem, da ne bi bil zloglasni kritizer, ki vedno nekaj nerga, rešitev pa ne ponudi, sem prišel do prelomne ugotovitve in tako sedaj prvič, vam vsem na očeh postavljam še tretjo (šteto za Einsteinom) teorijo, ki jo imenujem relativna relativnostna teorija: v nekaterih pogojih čas občasno sploh ne obstaja.
Če sem iskren je moja relativna relativnostna teorija tudi relativna. Je nekako psihološko pogojena glede na stališče posameznika, toda ne v pogledu gravitacije, temveč glede na fizikalne pogoje, v katerih se ta posameznik nahaja ali jim je izpostavljen dalj časa, kot so na primer za njega izjemno visoke temperature.
Da bom bolj nazoren. To poletje, ko je skoraj dva meseca udarjala visoka vročina blizu štirideset stopinj Celzija, sem se že zjutraj zatekel v hišo in ostal v njej vse do večera. Dobesedno sem se skrival, tudi pred življenjem samim. Živel sploh nisem in sem že ta čas pozabil, kar je še najboljše. Ker sem se odločil, da bom živel do petindevetdesetega leta (naprej pa bomo videli, kako so se bogovi odločili), to pomeni, da ne bom živel vmes pet let. To pa je že vredno omembe relativne relativnostne teorije.
To poletje, ko je skoraj dva meseca udarjala visoka vročina blizu štirideset stopinj Celzija, sem se že zjutraj zatekel v hišo in ostal v njej vse do večera. Dobesedno sem se skrival, tudi pred življenjem samim.
In zdaj moram obelodaniti še svojo absolutno relativnostno teorijo: na koncu čas dokončno izgine. Gre za pojav, ko so ti šteti dnevi in ure ter te pogoltne večna tema. Časa preprosto ni več (razen, če se motim ali pa imam upanje, da na oni strani obstaja še nekaj).
Bojim se, če se bo vročina vzpela čez štirideset stopinj Celzija in bo trajala mesece in mesece, da bom moral uvesti še absolutno-relativno relativnostno teorijo, ki je nekje vmes med absolutno in relativno relativnostno teorijo, ter pravi, da v pogojih, ko je zares hudo, nastane stanje, ko si ljudje želijo, ko časa preprosto ni več (to pomeni, da je ljudem žal, da so prišli na ta svet. Še tega jim je žal, da je sploh nastal veliki pok).
Jaz in Einstein sva res genija. No včasih se je moj kolega malo obotavljal (med obema njegovima teorijama je bilo potrebnih celih deset let), moje misli so pa ostre kot britev in hitre kot strela.
Zdaj pa moram hitro končati (bomo že drugič kaj več rekli), ker me kliče žena in moram takoj iti kosit travo okrog hiše (da ne bo kaj narobe razumljeno, ne bom kosil z nadzvočno hitrostjo, kaj šele, da bi se približal svetlobni hitrosti).
