S prijateljem se že dolgo nisva videla in presenečeno, navdušeno, sem se odzvala na njegovo povabilo na kavo. Dokler ni našel primernega stanovanja, na obisk ni vabil nikogar. Do sedaj naj bi po njegovih besedah, če mu gre verjet, živel v večinoma neokusnih stanovanjih (za goste). Sedaj ima v stanovanju prostor za čevlje in posteljo, v prostoru zaudarja po vlagi, vogali sten so počrneli, iz sosednjega stanovanja prihaja (pre)glasno prepiranje sosedov, posebej ob večernih urah, očitno je prostor (pre)majhen, da bi lahko jedel za mizo, kaj šele, da bi lahko jedli gosti. Torej, v manjšem najetem stanovanju, garsonjeri, živi sam, brez otrok, brez živali, kar je pogosto pogoj za najem stanovanja, resda na odlični lokaciji v centru Kopra. Toda prostor je dovolj svetel in predvsem cena je ugodna. Kljub ugodni najemnini stanovanje komaj plačuje, se zadolžuje pri prijateljih. In tako iz meseca v mesec. Zgodi se celo, da mu ob koncu meseca zmanjka za hrano.
Srečala sva se po več letih in šele po moji selitvi na obalo, čeprav mi je sestra svetovala, naj raje poiščem kakšen ugodnejši kraj za bivanje in ne ravno najdražjega v Sloveniji. Zagotovo je na periferiji, izven mest, kjer so najemnine najema nižje, težje priti do zaposlitve, da ne govorim o socialnem življenju, posebej za mlade. Z bivanjem v okolju, v katerem se ne počutiš dobro, ne najdeš socialne mreže, in zgolj zato, ker ti je uspelo najti cenovno dostopno stanovanje, pomeni postopno degradacijo. Seveda cenovno dostopne nepremičnine postajajo povsod problem, tako v centrih kot na periferiji, če temu ne bi bilo tako, se o tem verjetno ne bi na veliko razpravljalo v časopisih, na socialnih omrežjih, poročilih, razburljivih tarčah, katerih namen je verjetno, da sprožajo ogorčenje ljudi, predvsem tiste vrste, ki večino dneva preždijo pred TV ekrani.
Društvo prijateljev zmernega napredka
Nazadnje sem se sprehodila mimo sosedovega okna, miren jutranji sprehod, ko je v sosednjem bloku nekdo komentiral, koliko stanovanj ima neimenovan politik, seveda je šlo za stanovanja, ki večinoma ostajajo prazna. Glas moškega je zvenel nekoliko naivno, kakor da bi to govoričenje sredi vaškega okolja lahko karkoli spremenilo. Tudi če ima omenjen neimenovan politik deset stanovanj, jih sosedska sestankovanja ne bodo rešila, saj dotični zagotovo teh stanovanj ne bo, vsaj ne iz dobrodelnosti ali dobrosrčnosti, ponudil (ne)samskim osebam, oziroma tistim, ki bi jih najbolj potrebovali. Pogost problem, ki se pojavlja, je, da za samske osebe ni popustov, niti dodatnih točk na razpisih. Samske osebe se obravnava kot da imamo ogromno časa za brezplačno nudenje pomoči, najprej drug drugemu in potem drugim osebam. To naj bi počeli (ne)prostovoljno v zameno za brezplačno in/ali ugodno prebivanje pri starših, starih starših, sorodnikih, prijateljih …
V prostorih Društva prijateljev zmernega napredka, gre za majhnem prostor, kjer Društvo deluje, se večkrat oglasijo brezdomci, Nazadnje sem postala pozorna na enega izmed njih. Dejal je, da so mu zaradi manjšega nekajmesečnega neprijavljenega stalnega prebivališča izpred več kot deset let, uradniki po predpisanem kriteriju odvzeli neznano število točk za pridobitev neprofitnega stanovanja.
Po zaslugi omenjenega Društva sem prišla do nekaterih koristnih informacij; Iztok in Arijana sta mi med drugim svetovala, kako s samo dvema urama mesečnega prostovoljstva prislužim nekaj dodatnih evrov. Poleg denarne socialne pomoči, seveda. Česar mi niso povedali ne na Zavodu RS za zaposlovanje in ne na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.
“Ravno v takšni situaciji ste, da niste zajeti v nobeno skupino”
Ob besedah “enake možnosti” mi uide smeh. Kadar sem zaposlene na institucijah povprašala o dodatnih možnostih za zaposlitev, subvencijah, potencialnih priključitvah k projektom za brezposelne brez ali z denarno socialno pomočjo, mi nihče ni znal ničesar ponuditi ali pa so me zgolj pošiljali od iz ene pisarne do druge. Če mi je že uspelo pridobiti informacijo o kakšnem projektu, je sledil tisti znani stavek: “Ravno v takšni situaciji ste, da niste zajeti v nobeno skupino”.
Očitno je problem, če ne pripadaš tej ali oni skupini in še večji problem, če nisi del nečesa, kjer nekdo, ponavadi neimenovani, ne da blagoslova za tvojo sprejetost. Verjetno ni težko uganiti, da mi je, nepripadajoči in samski osebi, nemogoče najti stanovanje. Neprofitno stanovanje vsekakor ne pride v poštev, saj nisem stalno prijavljena v nobeni obalni občini. Namreč, za neprofitno stanovanje lahko zaprosim le v občini, kjer imam stalno prebivališče. Naprej pa moram čakati, upati, da bo prišlo do dodelitve stanovanja, predvsem pa se moram znajti. Kakor vem in znam.
Odkar živim na obali opažam, da veliko ljudi ne izpolnjuje pogojev za pridobitev stalnega prebivališča. In iščejo možnosti, ali bi jih kdo utegnil prijaviti, saj se z najemno pogodbo, če ta sploh obstaja, lahko prijavijo le začasno. In opažam tudi, da najemodajalci raje “poslujejo” na čisto, kar pomeni brez plačevanja dodatnih stroškov, pa naj si gre za odnos do države ali do vlaganja v lastno stanovanje. Ker nimam otrok in ker prejemam denarno socialno pomoč, kljub dodatku za delovno aktivnost, za katero sem izvedela s pomočjo Društva prijateljev zmernega napredka, nekako ostajam zunaj vseh okvirjev. Zaposlitve, in to kljub nenehnemu pošiljanju prošenj in odzivanju med drugim na Hoferjev job alarm, kar ni nič drugega kot obveščanje o prostih delovnih mestih, ob čemer je smiselno omeniti, da se prosta delovna mesta ponavljajo na enih in istih lokacijah na približno štirinajst dni v zadnjih treh mesecih, preprosto ne dobim. Na razgovore sploh nisem vabljena, tako da sem se začela spraševati, kaj je narobe z mano, oziroma z mojo prošnjo.
Po številnih zavrnitvah začenjam verjeti, česar seveda nihče ne bo zapisal v odgovor, da so prosta delovna mesta rezervirana za “njihove”, kar pomeni prijatelje od prijateljev.
Razorožujoče je tudi dejstvo, da mi nihče od uradnikov s katerimi sem bila v stiku, ni povedal, da se lahko v primeru dolgotrajne brezposelnosti (eno leto plus) prijavim za opravljanje enoletne zaposlitve preko javnih del. Javna dela so namreč posebna oblika zaposlitev in so del politike za spodbujanja zaposlovanja in kreiranja novih delovnih mest. Za mnoge je ta oblika zaposlitve tista rešilna bilka, ki jim omogoča preživetje. Ker pa “baje” sredstva za približno 1, 500 brezposelnih v višini 9.270.400,00 evrov hitro poidejo, do svojega deleža prideš le, če si med prvimi. Toda zanka se nahaja v tem, da ni mogoče vseh, ki so na socialni, napotiti k opravljanju javnih del. Pri tem pa ne gre le za to, da je zainteresiranost oseb za javna dela velika in da gredo v večjih mestih dokaj hitro. Pomembno je tudi, da se lahko prednostno obravnava določena skupina ljudi. Ponavadi so ta dela namenjena težje zaposljivim osebam (npr. Romi, invalidi, mlajši od 30 let, starejši od 60 let ipd.). Začuda, nimajo prednosti tisti z otroci, tako kot imajo pri prijavi na neprofitna stanovanja prednost družine z velikim številom otrok. Sistem, predvsem slovenski, spodbuja reprodukcijo, kar ni problem sam po sebi, če se to ne bi dogajalo na račun oteževanja življenja samskim, (ne)aktivnim osebam, ki si tudi zaslužijo normalno življenje v svoji “bivalni enoti”.
Kako nam je torej priti do svoje bivalne enote?
Pred kratkim se je na veliko govorilo o koncu airbnb-jev in booking-ov pri nas. Slovenska vlada pripravlja zakon, s pomočjo katerega namerava omejiti oddajanje stanovanj za kratkoročne turistične namene. Portal ostro.si je pred nedavnim objavil članek z naslovom Stanovanje za počitnikovanje, v katerem je moč prebrati, da: “V Kopru od leta 2015 niso zgradili nobenega javnega najemnega stanovanja.” Upala bi si komentirati, da verjetno ne le v Kopru. V nadaljevanju članka lahko preberemo, da je “Nekaj manj kot tretjina stanovanj v Izoli in Piranu počitniških.”
Ali za dostojno življenje res potrebujem več kot eno stanovanje? Smo lahko hkrati na dveh lokacijah? Se lahko odpovemo luksuznemu skakanju čez vikend v svoje obmorsko stanovanjce, recimo v zameno za družbeno ravnovesje?
Prijatelj ima neverjetno srečo – prodana družinska hiša zanj pomeni pridobitev delnega zneska od prodaje, torej je začel iskati stanovanje. Njegovi starši so se odločili, kot so pač se. Izkupiček od prodaje hiše bi lahko podarili cerkvi (kar sem tudi zasledila na forumih, potomci ostanejo brez vsega, kar ni ali je za obsojat, odločitev posameznika), denar od prodaje bi lahko zapravili za dosmrtno preživljanje, uživanje na Havajih … V prijateljevem primeru se je torej vse “lepo” izšlo. Čeprav to, da imaš denar za nakup stanovanja, še ne pomeni srečnega konca zgodbe. Za omejen budget so ponudbe precej katastrofalne. Ob pregledovanju posnetih fotografij na njegovem telefonu, predvsem ogledovanju tistega, kar nekateri imenujejo stanovanja ali hiše s prizidkom, sem se nasmejala do solz. Ena izmed takšnih ponudb je bilo stanovanje, oziroma samo del stanovanja, ker del stanovanja je pozidan ilegalno – na črno, pred stanovanjem se nahaja terasa, zelo majhna, skupna, ampak dogovor je, da se lahko uporablja. Dostop do terase je urejen skozi balkonska vrata s polkni, tik ob balkonskih vratih se nahaja okno s krilnimi polkni. Torej, če imaš odprto polkno na balkonskih vratih, ki omogočajo dostop na vrt in hkrati odprtra polkna na oknu tik zraven balkonskih vrat, je zgornja polovica balkonskih vrat zaprta s polknom okna in onemogoča prehod skozi balkonska vrata. Razen po kolenih, sicer se z zgornjim delom telesa lahko zaletiš v polkno okna. V naslednjem stanovanju se je štedilnik nahajal v kotu kuhinje, kar je v redu, če se ne bi tik zraven štedilnika nahajala na steni obešena peč za talno gretje. Mešanje hrane v loncih na štedilniku lahko poteka samo od strani, ker med pečjo in štedilnikom ni dovolj prostora niti za metlo, kaj šele za človeka. Na fotografijah nekega tretjega stanovanja ni bilo zaznati niti enega samega fiksnega grelnega telesa, zgolj v vsaki sobi premični električni radiatorji … In tako dalje. Kam spraviti kolo ali avto je zgodba zase.
Servitski samostan
Pred nedavnim sem se sprehodila mimo svoje “rojstne hiše”, koprske porodnišnice. Ob pogledu na veliko staro zgradbo se mi je zastavilo vprašanje, ali je v Sloveniji stanovanjska problematika res nerešljiva? Servitski samostan, kakor se imenuje objekt, je v času svojega obstoja gostil marsikoga in marsikaj. Tu je bil samostan, pa metadonska ambulanta za odvisnike. Nahaja se v centru Kopra in obsega 4000 kvadratnih metrov. Gre za nekakšen sinonim propadanja, nepovezanosti, nestrinjanja, nesoglasja, neurejenosti, neaktivnosti, podajanja odgovornosti, lastništva, raznoraznih organizacij, institucij.
Arhitekt Boštjan Bugarič se je v problematiko servitskega samostana poglobil do te mere, da je že leta 2001 napisal diplomsko nalogo Univerzitetna knjižnica v kompleksu servitskega samostana v Kopru. Kolikor mi je znano, ni tam nikakršne knjižnice in tudi ničesar drugega. Na spletni strani univerze na Primorskem, z datumom 17.8.2021, in naslovom Začetek prenove servitskega samostana, mi je padel v oči stavek: ” V prenovljene prostore bodo umeščene vsebine, ki so zanimive za širšo družbo in za njeno dobrobit.”
Upajmo.
V Primorskih novicah je z naslovom Servitski samostan naj bi obnovili v petih letih (2.6.2021) bil objavljen članek, ki obljublja naslednje: “Med drugim bodo v obnovljeni stavbi uredili prostore za rektorat Univerze na Primorskem, Center za preprečevanje samomorov, laboratorij za virtualno resničnost, Center za zdravo življenje, tam bo še pokrit avditorij, računalniška čitalnica, muzej, virtualni muzej ter kavarna, morda restavracija.”
V oči mi pade Center za izpostavljanje samomorov. Upam, da nam ne bodo ostali samo samomori, stiske brezdomcev, bivanje v psihično in/ali fizično nasilnih družinah. Vse to se zdi preveč utopično, preveč nakopičeno, vsaj za eno kratko življenje.
Naj gredo tja, od koder so prišli?
In to ni edini primer propadanja prostorov, ki bi lahko služili mnogo boljšim namenom. V Primorskem dnevniku (12.1.2024) sem na primer zasledila krajši članek o migrantih, ki zmrzujejo v zapuščenih tržaških silosih. Tržaški župan je med drugim na primer izjavil, da za migrante že skrbijo druge nevladne organizacije. Spet prelaganje na druge. Zapuščeni prostori so zgolj zatočišče za šotore migrantov, preden ne bo tam nastal naprimer mestni park in bodo morali migrantje enega redkih zatočišč zapustiti.
Naj gredo tja, od koder so prišli? Ali naj grem tudi jaz tja, od koder sem prišla? Me ne bo nihče vrgel ven?
Redne zaposlitve v času socializma
Včasih se zgodi, da se starši ločijo, ljubčki in ljubice bi družinske hiše prodali, otroci iz prvih zakonov se pa naj znajdejo/mo, tako kot so se morali oni in naši stari starši, za katere sem mimogrede prepričana, nenazadnje so nas tako učili v šoli, torej, kako je bilo v časih demokratičnega socializma, da jih je večina (poudarek je na večini, zagotovo so posamezniki izvzeti) imela podpisano pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. To pomeni, da so pri enem in istem delodajalcu od časa študija ali pa kar iz osnovne šole do upokojitve opravljali bolj ali manj enako delo. Kar jim je med drugim omogočilo kreditno sposobnost. Neredko se je tudi zgodilo, da so ti krediti zaradi inflacije spremenili v smešno nizke zneske. Slišala sem celo za primere, ko so si tovarniške delavke izposodile za gradnjo hiš, vrnile pa so smešno nizek znesek v višini nekaj kav. Seveda so bili tudi primeri, pa ne samo med pisatelji in pesniki, ko so se stanovanja delila zastonj. Da je bilo to omogočeno parom, skupnosti moškega in ženske, tudi ni čisto zanemarljivo. Kar pomeni povsem drugo situacijo od današnje. Tudi za družine, vendar posebej za samske. Med njimi je redkim izjemam vseeno uspelo priti do rednih služb in posledično do gotovinskega kredita. Tu je seveda govora o ljudeh brez zaledja ali možnosti prodaje parcele staršev, starih staršev in pridobitve nepremičnin po ugodnih cenah izpred dvajset let.
Ampak morda lahko končno prebolim in neham biti romantično nostalgična!
Leni tridesetletniki?
Ko slišim, da naj bi imeli vsi enake možnosti izbire, da smo tridesetletniki leni, in da večino časa preždimo za računalniki ali na telefonih, in potem, zakaj ženska ali moški ne gre odide od nasilnega partnerja/ke, ko pa je jasno, da bi morala to že davno storiti, da je dovolj služb za vse, in dovolj stanovanj, da mi ni treba, ko grem v trgovino, gledati na vsak cent, in da bi se lahko bolj potrudila, bila bolj samozavestna, bolj všečna, karkoli to že pomeni, če sploh kaj, globoko vdihnem in izdihnem.
*Javno povabilo za izbor programov javnih del za 2024, objavljeno 9. 11. 2023 na spletni strani Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
