Lilinega besedila se tokrat drži feministični ton. Leonova mama zagotovo sodi med močne ženske, ki izbirajo svojo usodo. Preko nje, ki je nekoč vzgajala orhideje, zdaj pa se posveča afriškim vijolicam, se z njimi pogovarja in jim celo prepeva, izvemo marsikaj o Leonu. In tudi, da do svoje matere, ki ga je rodila relativo pozno in bila samohranilka, goji spoštovanje. Z mamo se je Leon naučil pogovarjati, pa tudi kvalitetno kregati. Leon ponovno premišljuje o instituciji družine, pa o odnosu z Lilo, posebej po obdobju, ko jo je zadela kap.
V tej perspektivi je zgodba o razmerju med starejšo žensko in mlajšim moškim povzdignjena na čisto novo raven …*
***
Pozvonil je na vratih. Tišina. Pozvonil je še enkrat. Potem je prisluhnil bolj natančno in slišal glasbo, ki je prihajala iz radia. Prijel je kljuko in poskušal odpreti, vrata so bila odklenjena. Vstopil je, samo meter naprej se je mali hodniček razširil v dnevni prostor in takrat jo je zagledal stati ob oknu, ob svojih najdražjih prijateljicah, afriških vijolicah.
Še vedno ga ni slišala in niti začutila, da jo nekdo opazuje. Zalivalko s postano vodo, kakršno potrebujejo afriške vijolice, je postavila na mizo in si dala opraviti s pregledovanjem in odstranjevanjem posušenih listov in cvetov. Slišal je, kako si potiho popeva melodijo, ki je prihajala iz radia. Ni videl njenega obraza, si je pa dobro predstavljal, kako njen drobni obraz zadovoljne devetdesetletnice izžareva zbranost in vedrino med njenim najljubšim opravkom.
»Hmmm ghmmm,« se je Leon najprej previdno odhrkal, da se ne bi preveč prestrašila in nadaljeval: »Mama, od kdaj pa puščaš odklenjena vrata?«
»Oh, prestrašil si me,« se je sunkovito obrnila, »pravkar sem prišla iz kleti, kjer sem vzela novo zalivalko, stara je spuščala in še nisem zaklenila za sabo,« se je na brzino opravičila za svojo pozabljivost.
»No, no, ne počni tega, drugače me bo začelo skrbeti zate,« jo je Leon zaskrbljeno okaral v upanju, da se je to res zgodilo zgolj po naključju. Njegova mama je bila kljub svojim devetdesetim letom živahna, zdrava, aktivna samostojna ženska, kakršna je poznal celo življenje. Nikoli si ni pustila krojiti usode. Vedel je, da tako ne bo v nedogled, zato je pogosto prišel k njej, da je preveril, kako ji gre. Poleg tega, je bila odlična sogovornica in svetovalka, ki je z optimizmom gledala v prihodnost, pa čeprav se je dobro zavedala, da je porabila že večino svoje večnosti.
Stopila je do njega, ga pobožala po licu in se vanj zazrla s svojimi temnimi očmi, ki so zadnje leto izgubile nekaj leska, bile pa so še vedno rjave, čiste, Leon pravi, da so še vedno mlade. Zdelo se mu je, da je postala manjša in drobnejša kot je bila pred leti, a še vedno energična in dejavna.
»Poglej, moja najljubša Mac’s O’Scarlet O’Hara spet cveti. Čudovita je. Lila mi jo je prinesla pred tremi meseci in zdaj cveti že drugič. Tukaj, poglej, sem vzgojila njeno naslednico, ki se tudi že pripravlja na cvetenje,« je njegov pogled usmerila na konec okenske police, kjer je res rasla najmanjša od njenih afriških vijolic, toda prvi temno rdeč cvet med majhnimi belo obrobljenimi mesnatimi zelenimi listi, se je že odprl. Zadnjih dvajset let se Leonova mama Valerija ukvarja s cvetjem. Najprej so bile to orhideje, potem se je nenadoma odločila za afriške vijolice, ki jih neguje, jim poje in se z njimi glasno pogovarja, tako da včasih, ko pride k njej, misli da ima koga na obisku.
»Lepo, da si se oglasil. Boš kavo? Meni bi tudi prijala, danes je še nisem popila.«
Stopila je do kuhinje, vzela kafetjero in jo postavila na štedilnik. Leon jo je opazoval in razmišljal, da so njeni gibi pri tem čisto rutinski, da kljub temu, da je malo počasnejša kot pred leti, vse opravi suvereno, natančno in še vedno hitro. Vedno je bila takšna, niti malo podobna večini žensk iz njene generacije, ki so se celo življenje žrtvovale, najprej za moža in otroke, če so bile zaposlene, še za svoje podjetje, lahko tudi za sosede in kogarkoli drugega, le nase niso mislile. Bila je edinka in njena starša sta drug za drugim zaradi bolezni umrla, ko še ni imela dvajset let. Ostala je brez sorodnikov, na katere bi se lahko obrnila, kajti tudi njena starša sta bila edinca.
Ko sta se z mamo pogovarjala o njeni mladosti, je vedno rekla, da ni bila nič posebnega. Ni bila vpadljivega izgleda, ni imela dobre izobrazbe, še manj bogate dediščine. Računala je lahko le na svojo iznajdljivost in trdno voljo, da se pretolče skozi življenje. »Z nasmehom na obrazu,« je večkrat poudarila v teh pogovorih. Pri delu v tovarni je pokazala iznajdljivost, ko si je na preprost način olajšala delo, tako da je dala montirati kolesa na svoj stol in se je sede vozila ob delovnem pultu. Ponudili so ji tečaj za desetprstno tipkanje, potem je ob delu naredila takratno administrativno šolo in tako počasi lezla navzgor po lestvici pomembnosti v podjetju, vse do položaja direktorjeve tajnice. V tem delu je uživala. Imela je organizacijske in vodstvene sposobnosti, rada se je gibala med odločevalci in se počutila del nečesa pomembnejšega. Plača je bila dobra in življenje takšno, kot ga je želela imeti, dinamično in malo drugačno od povprečja.
Za moške se ni kaj dosti zanimala, saj je imela z vsem drugim dovolj opravka. Imela je par kratkotrajnih romantičnih zvez, a ji nikakor ni dišalo, da bi jo kdorkoli postavil za štedilnik in k otroški posteljici, saj je imela svoje delo preveč rada, da bi ga zaradi moškega in družinske ječe opustila ali zanemarila. Gledala in poslušala je svoje sodelavke in redke prijateljice, ki so mučeništvo sprejele kot del sebe, ga živele in vsake toliko potožile, kako jim je težko. Ne, to ni bilo zanjo.
Potem se ji je pri dvainštiridesetih zanosila. Srečevala se je z moškim, ki je živel v tujini in ga je spoznala na službeni poti. Videvala sta se redko, največkrat na poslovnih srečanjih za dan ali dva. A se je zgodilo in odločila se je, da bo otroka obdržala.
»Ne vem, kaj je bil razlog za to odločitev, morda moja iztekajoča biološka ura ali pa trenutni vzgib, a mi ni bilo nikoli žal. Včasih je bilo težko, ima pa zato večjo vrednost in vse sva prebrodila, kajne. Poglej se danes, moj ponos,« in je pomežiknila Leonu, ko je to govorila, saj je želela vedno vse speljati v lahkotnejše vode in brez drame.
Leonovemu očetu je povedala za odločitev. Povedala mu je, da otroku ne bo skrivala, kdo je njegov oče, da pa ga ne želi v čisto nič siliti. Tako je Leon s svojim očetom preživel večino poletnih počitnic v svojem otroštvu, k njima je prišel med božičnimi prazniki, za njegov rojstni dan in morda še kdaj. Nikoli pa niso skupaj živeli. Še danes ni čisto prepričan, kakšen odnos sta imela z mamo. Sta se videvala samo zaradi njega ali je bilo tudi nekaj v njiju dveh.
Večino časa sta bila z mamo sama. Iz otroštva ima same lepe spomine. Nekoliko se je zapletlo, ko je začel odraščati in je hotel kdaj pa kdaj uveljaviti svojo voljo. Takrat je moral biti res trden pogajalec, da je dosegel svoje. A nikoli se nista tako skregala, da bi zamero nosila s sabo več kot dve minuti. Z njo se je naučil pogovarjati pa tudi kvalitetno kresati različna mnenja, se pametno skregati.
Ko je pred dvajsetimi leti oče nenadoma umrl zaradi zastoja srca, je bilo obema zelo hudo. Mama se je za kar nekaj časa skrila sama vase in niti z njim ni želela veliko govoriti in se družiti. Bila je nedosegljiva za vso svojo okolico. Večkrat je načel pogovor o očetu in o tem kaj čuti, kaj je njena resnična bolečina, a je njegove besede niso dosegle. Za tem je odkrila orhideje, se jim posvetila z vso vnemo in žalost je počasi izzvenela.
Danes, pri devetdesetih je belolasa gospa z deset let mlajšim prijateljem, s katerim gresta skupaj v gledališče, včasih ob nedeljah na kosilo v restavracijo, vsako leto enkrat v toplice, se dobita na kavi pri njej ali njemu in razpravljata o skupnih temah.
»Vsakdo rabi sogovornika, človeka, ki mu je blizu, se lahko z njim kvalitetno skrega in pobota, občuduje iste stvari in včasih objame in stisne k njemu, da se počuti človek, da ima življenje smisel.«
To je Leonu govorila tudi takrat, ko je preživljal krize s svojimi partnerkami in je iskal ravnovesje. Žaloval je za izgubljeno iluzijo srečne družine, ki je ne bo nikoli imel. Ko se je ves zrušen, zapit in zapuščen zapiral v svoje stanovanje, je prišla k njemu in se vedla kot vsemogočnica, ki mu lahko v vsakem trenutku soli pamet, ga ozmerja s propalico. Namesto da bi mu pomagala pospraviti in počistiti stanovanje je čisto zares prinesla s sabo lopato in že odprla okno, da bo skozenj zmetala vso navlako in umazanijo, ki se je samo kopičila, saj je sam ni zmogel pospraviti. V zadnjem trenutku jo je ustavil. Tako ga je razjezila s svojim nemogočim obnašanjem, da se je res premaknil in začel skrbeti zase in se sčasoma spet postavil na noge.
Ko je začel prijateljevati z Lilo, je bila strašno vesela. Takoj je opazila, da se z njim nekaj dogaja, da je drugačen, bolj nasmejan, živahen in poln elana.
»Vidim, da te je po dolgem času obiskal Eros,« mu je rekla neke nedelje, ko sta se skupaj odpravila na izlet in kosilo. Ni bilo smiselno oporekati, ker je bila v to prepričana in bi se ji zaman postavljal po robu. Bilo je res. Lila ga je prevzela s svojo preprosto življenjskostjo, z ustvarjalno energijo, samostojnostjo in privlačili so ga njeni skrivnostni pobegi v neznano, ko je s skodelico kave v roki strmela skozi vse pred sabo, kako je vsa zmedena poiskala njegov pogled ob povratku, kako so se njeni kotički ust privihali ob zanimivih spoznanjih, kot bi se ji odprli novi svetovi.
Čeprav ni nikoli iskala pozornosti ali se izpostavljala, je imela prijateljice in pestro družabno življenje. Srečevale so se, vsaka od njih se je mrežila z drugimi in v tem prepletu se je stalno nekaj dogajalo. Ko jo je prvič videl na pikniku ob vselitvi njegovega sodelavca Matije v novo hišo, je vedel, da bi z njo želel navezati globlji stik. Že dolgo ni bil v čustveni zvezi z nobeno žensko. Dober mesec pred tem dogodkom se je nehal srečevati z Jano, ki je bila prijetna na pogled, dobra sogovornica, tudi v seksu sta se dobro ujemala, a nikoli se nista zares povezala. Na začetku je bil to za Leona preizkus, ali zmore po daljši abstinenci od odnosov z žensko znova vzpostaviti pristen stik, potem je njuno druženje prešlo v navado, oba pa sta iskala nekaj globljega. Želja po spremembi je v njiju dozorela hkrati. Z objemom in poljubom na obe lici sta si dovolila odleteti vsak na svojo stran, novim iskanjem naproti.
Vedel je, da z Lilo ne bo imel podobne površinske zveze, ali bo to preplet obeh duš in teles ali pa se med njima ne bo zgodilo nič. To je spoznal, ko jo je videl na pikniku in zaznal v njenih očeh strah in hrepenenje. Tisti večer je zmagal strah, saj je ob prvi priliki zbežala domov.
Če se ne bi takrat srečala na bencinskem servisu, ko ji je plačal račun, bi jo obiskal v njeni cvetličarni, saj mu je Matija dal vse osnovne informacije o njej. Opozoril ga je tudi, da je precej starejša, da je ločena in ima hčer, ki bi bila po letih primernejša zanj. Leon ga je posmehljivo pogledal in ga zavrnil: »Bo pa Lili padla sekira v med z mlajšim žrebcem, kaj praviš?«
Vse med njima se je dogajalo tako, kot si je predstavljal da bo, z nekaj previdnosti in postopno, tako da si je na koncu nadvse želel njene bližine. Ti dnevi in tedni, pravzaprav celo poletje z Lilo je bilo nepozabno, vsa druženja z njo in njenimi prijateljicami, povezala sta se z Martinom, glasbeni večer s poezijo v cvetličarni, prekrasno. In potem kap. Konec. Kot bi oba padla v brezno. Tema. Tišina. Lila ga je zavračala, čeprav nikoli ni naravnost rekla tega, a prebral je iz njenih pogledov in gest, da si želi samote.
Skušal jo je razumeti, a zdaj je bil tudi on že utrujen od zavrnitev in truda. Šele ko jo je odpeljal v toplice, se je sprostila, ga prvič pogledala z drugačnim leskom v očeh, se stisnila k njemu … Prvič po več tednih. In verjel ji je, ko je rekla, da želi preživeti vikend z njim. Veselil se je in hkrati dvomil in se bal, da ne bo vse tako kot si želi.
Mama je seveda prepoznala, kaj se dogaja z njim. Večkrat v času Liline bolezni sta se pogovarjala o tem.
»Leon, še nisi predelal vseh dvomov?« ga je vprašala, ko je nalila kavo v dve skodelici, prinesla posodico s kockami sladkorja in mleko, čeprav je vedela, da Leon ne uporablja ne enega ne drugega in tudi sama je pila kavo brez vseh dodatkov.
»Sem, mama, vse sem predelal, veselim se teh dveh dni in vse bo v redu.«
»Če je Lila napredovala in se čuti samostojno in neodvisno, sta na zeleni veji. Dokler ne bo imela občutka, da si z njo zaradi želje po njej ne zaradi nuje po pomoči, se ne bo predala, kot je bilo to pred boleznijo.«
»Vem. Jasno mi je, ne začenjaj od začetka.«
»Ko se vrneta iz toplic, se oglasita pri meni. Bom naredila kakšno sladico, nekaj kar mi gre od rok. Lahko bi bila panakota, seveda iz vrečke.«
»To bo šele naslednji teden. Imaš čas za razmislek o tem, kaj boš pripravila.«
Nasmehnila se je in ga potrepljala po roki. Preslišala sta radio in v lastni tišini srebala vsak svojo kavo.
- Uredniške komentarje je spisala Gabriela Babnik Ouattara
