Priznam, nekoliko sem se bala, da bo Maja Drolec v tokratnem besedilu svojo junakinjo, ki čaka na sestro in dementno mater, cenzurirala. Potem ko se obregne ob elastičnega, direktnega, nasmejanega voznika Caddyja, se vpraša – zakaj mi po glavi hodijo mlajši moški? “Mogoče zato, ker se težko soočam s starostjo.” Zadnji stavek nato požene to avtofikcijsko besedilo v neslutene globine …
Lep preplet preteklosti in sedanjosti, ki je podan skozi notranji tok zavesti junakinje. V njem bomo našli izjemne uvide, pa boleča prepoznanja, preplet detajlov, ki ponazarjajo ustavljeni čas, in na drugi strani mlade ljudi, ki ves čas nekam hitijo, pa čudovit portret matere, ki brez obsojanja pripoveduje o pokorni drži, kot da se ženske delimo na tiste, ki so opravljale žrtveno vlogo in na one druge, ki so si vzele pravico živeti.*
***
Pripeljala sem se nekoliko prezgodaj. Rada sem točna, potem se mi zgodi, da čakam. Čakam na parkirišču pred gostilno Pri dnevnem meniju in gledam prihajanje in odhajanje gostov. Ura je pet pred trinajsto. To so večinoma mladi fantje, v športnih oblačilih, nekateri v delovnih pajacih, med njimi je tudi kakšen fin gospod, skoraj s kravato, a te trenutno niso v modi. Imajo velike avtomobile: Volvo, BMW, Mercedes, same dobre znamke, vozniki pa so poskočni, elastični, direktni in nasmejani. Svojega Peugeota sem parkirala vzvratno; malo za vajo, ker je še nov, in se še privajam na kamero, ki mi pokaže pogled zadaj in na ekrančku so vidne tirnice, po katerih se ravnaš, da lahko parkiraš, ne da bi obračal glavo. Seveda se postavim tako, da je moj pogled neoviran, gledam na celo parkirišče. Zraven mene parkira mlajši moški s službenim Caddyjem z napisom: Zdravo življenje. Že v prvo je parkiral točno na parkirni prostor, a jaz sem bila preblizu črte in sem se mu nasmehnila z vprašanjem, ko se je tlačil mimo mojih vrat:
»A bo v redu?«
»Seveda, vse v redu.«
»Če so dobri šoferji, gre tudi tako,« sem že kar malo vsiljiva, a on se izvije iz premajhne razdalje z mojim avtom, mogoče tudi z mano in gre proti gostilni.
Seveda, kaj se usajam, saj je vsaj deset let mlajši, je pa luštkan, mogoče monter, šofer ali trgovec, hm. Doma ga čaka mlada e. do ljudi, ki živijo v njenem življenju. Redno obiskuje najine starše. Dvakrat na teden. Mogoče zato, ker je bila vedno očetova miljenka. Jaz grem domov le poredko, pa še tedaj se počutim samo kot gostja. Kot tujka.
Ko vstopim v hišo, zaveje poseben vonj, ki ga začutiš samo, če si bil nekaj časa zdoma, tako da je zunanji svet že prezračil tvojo notranjost. To je vonj po neponovljivem in duhamornem času. Izurjen nos bi rekel, da so tu desetletja kuhali in pekli divjačino, iz lovske sobe v kleti veje vonj po impregniranih lovskih trofejah. Smrdi po potu, mastnih rokah, starih brazgotinah. Tla v veliki veži so iz rjavih plošč, podobnim teracu. Nasproti vhodnih vrat je mala kuhinja, kjer se čuti pomanjkanje čistoče, od kar je gospodinjstvo prevzel oče; na hitro pobrisan pult, na katerega je običajno naslonjena mama, medtem ko sedi na stolu, ko se pogovarja ali posluša o svojih vnukih, o svojem izgubljenem sinu ali o mojem ločenem možu. Ko se utrudi, na pult položi glavo in samo še posluša. Kadar ni očeta, vpraša: »Kako pa tvoj prejšnji?« Imena se ne spomni več. Povem ji, da mu gre dobro, ona pa se zamisli in pol tiho reče: »A ga nisi mogla obdržati?«
Branka se hitro znajde pri pomivalnem koritu; pomije posodice, lončke in kozarce, jih pobriše s servieto, ki ni več najbolj čista, a pri starih ljudeh je tako, da je treba šparati z elektriko, zato tudi posode ne zlaga v pomivalni stroj. Zdaj sta oče in mama sama v veliki hiši. Sama in stara.
Nenadoma postanem melanholična, čutim celo bolečino, da odhajata. Na neki način sta že odšla v svoj svet; mama v svojo demenco, oče v svoje bolezni. Bolečina ob izgubi nima toliko opraviti s tem, da nečesa nimamo, temveč z nezmožnostjo, da bi se uspešno spoprijeli s svojo nemočjo; s tem, kar je ostalo drugje; s pomanjkanjem nečesa, za kar sama, vsaj za zdaj, ne bi hotela, da bi izginilo. Seveda ni enako, če kdo odide ali če umre. Zagotovo ni enako, če se iz slabše hiše preselimo v boljšo ali nasprotno. Jasno, da ni isto, če zamenjamo staro kripo za nov avto ali narobe. Izkušnja izgube v nobenem primeru ni enaka.
Izgubiti pomeni pustiti nekaj, kar je bilo, da bi vstopili nekam drugam, kjer se skriva nekaj drugega, kar je, pa ni enako kot tisto, kar je bilo.
Najina mama je dementna. Samotna ženska, ki, zatopljena v svoje misli, čaka na moža, kakršnega ni nikoli imela. In na otroke, ki so že zdavnaj odšli.
Fotografija: Pexels
Najprej iz avta stopi Branka. Njen rdeč plašč je prešit kot prešita odeja, živo rdeče barve in zaplapola v vetru kot žareče ogrinjalo. Ponudim ji rojstno-dnevno darilo; knjigo Gabor Mate; Raztreseni um v darilni vrečki in še eno vrečko z domačim müslijem za zajtrk za mamo. Branka mi tiho zašepeta, naj ji ne dajem roke, saj sem ji že pred enim tednom voščila po telefonu. Mama ne ve, da ima Branka rojstni dan. Že štiri leta ji sedmega januarja ni čestitala. Pozabila je. Nemočno se zazrem v avto, kjer sedi samo še del najine mame; bela glava, počesana na hitro, vidi se, da veliko leži in so lasje zadaj potlačeni, obraz ima bled, oči strmijo nekam pred seboj, niso prepričane, koga vidijo. Ne smehlja se več. Samo ždi.
»Daj, pomagaj ji ven iz avta«, rečem sestri. V tem trenutku ne zmorem več, ne morem se dotakniti mame, njene hladne bele kože, ki je vsa prosojna. Pred meseci sem se je dotaknila zadnjič.
»Ni še bila pripravljena, ko sem prišla ponjo, zato zamujava«, govori Branka, ko mami odpira vrata in jo prime pod roko, da bi jo dvignila ven iz avta. Kako je pogumna, ta moja sestra, da vozi okoli človeka, ki lahko v vsakem trenutku nekam pade in obleži, si mislim.
»Kaj si pa delala, babica?« Mamo večkrat poimenujem tako, kot jo kličejo moji otroci, babica.
»Pomivala sem posodo«, se oglasi s šibkim glasom, »saj nisem vedela, da je že ura.«
Sestra se ni mučila z izbiro oblačil; oblekli sta se na hitro, komaj kaj drugače kot za doma; temno rjavi čevlji, skoraj moški, temne hlače, ki so predolge, sploh od kar mama ne je več veliko in je shujšala, črna jakna, kot bi bila moška, ji je prevelika, visi na enem ramenu proti tlom, telo, ta njena pokorna drža, pa komaj stoji pokonci.
Stopim proti vratom gostišča, da mi ni treba gledati. Bolečina. Bolečina zaradi nezmožnosti, da bi se spoprijela s svojo nemočjo; s tem, kar je ostalo drugje; s pomanjkanjem nečesa, za kar sama, vsaj za zdaj, ne bi hotela, da bi izginilo. Ne morem pa se soočiti z dejstvom, da bo ta oseba, moja mama, vsak čas potrebovala človeka, ki jo bo moral voditi na sprehode, jo tuširati, ji umivati lase, brisati rit, menjati spodnjice, zapenjati nedrc in obuvati nogavice. Ne bo pa se mogel z njo pogovarjati.
Usedemo se za rezervirano mizo. Natakarica predre mehurček tišine.
»S čim vam lahko postrežem?«
Velika mesarska muha leta iz enega kota okna proti drugemu, sončni žarki so šibki, prostor je temačen, ob mizah mladi ljudje, nekateri so se ustavili, da bi na hitro nekaj pojedli, ko se peljejo mimo, potem odhitijo naprej, nekateri se vračajo v službo, drugi domov.
Z Branko začutiva mamin molk. Največkrat začne: »Spet sva se skregala. Nadiral me je, da sem lena.«
Včasih nas je vse vlekla naprej kot kakšna mula, ne da bi se pritoževala ali da bi jo videli jokati. Zgarala se je za nas in zanj. Mož ji ni nikoli povedal, da je ponosen nanjo, in da ji je hvaležen. Nič od tega ni slišala. Vse, kar ji je kaj pomenilo, smo bili otroci. Naša rast. Naši uspehi. Ko nas je spravila gor, smo odšli, vsak svojemu življenju naproti, pozabili smo nanjo, drug za drugim smo se odpovedali svojim sinovskim in hčerinskim obveznostim, ker je ob njej on, naš stari, ki je bil vedno grob in hudoben. Če smo prihajali domov, nas je zlobno zbadal, se znašal nad našimi otroki – svojimi vnuki. Mislili smo, da bo mami vsaj na koncu, v zadnjem obdobju življenja, v oporo, da ga bo strlo nekaj, kar ga je celo življenje držalo stran od nas in od svoje žene, da ji bo končno ponudil zavetje, skrb in toplino.
»Samo skuhala je in takoj odšla«, poltiho reče mama. »Neka ženska. On ne more imeti ženske, saj ni zdrav. Prostata je bila operirana, ženske ne more …«
»Kdo?« radovedno vprašam, »a posode pa ni pomila?«
»Ne, samo skuha, potem gre.«
»Kaj pa dela tačas oče?«
»Nič. Vadi harmoniko ali gre v trgovino.«
Sama pri sebi sem bila zadovoljna, da je oče nekaj ukrenil glede njune oskrbe.
Sestra ni nič vedela o tem.
»Kako pa kuha?«
»Slabo, enkrat je preslano, drugič premalo slano.« Mama je bila vedno natančna glede hrane.
***
Čez nekaj dni sva se slišali s sestro po telefonu, ko mi je zgroženo povedala:
»Nobene ženske ni pri njiju. Vse je samo privid v njeni glavi, demenčni privid.«
- Uredniške komentarje je spisala Gabriela Babnik Ouattara