Raztapljanje odtujenosti

Odpelji me domov, Jose Carrasco (Goga, 2023)

Roman Odpelji me domov španskega avtorja Jesusa Carrascoja  pripoveduje o  razkoraku med generacijami, skrbi za ostarele starše, spopadanju z minljivostjo, o prehodu v odraslost in odgovornosti, ki jo imamo do ožje in širše skupnosti. Roman obravnava glavnega junaka Juana, ki gre skozi potovanje iz otopelosti v živost; sprva skozi bežanje od družine, nato vse tesnejše približevanje k svojim koreninam, kjer nazadnje sreča (zopet) tudi samega sebe. Struktura romana je klasična, junak se sprva sicer ne zaveda svojih (neodkritih) sposobnostih in empatije, s katerimi bo kasneje premagal izzive na njegovi poti do željenega cilja.

Gre za tretjo knjigo španskega pisatelja, letnik 1972, ki je v Španiji in nato tudi širše zaslovel že s svojim prvencem Na prostem. Po romanu so posneli tudi film, v Madridu pa so knjigo razglasili za knjigo leta po izboru knjigotržcev, za roman Zemlja, po kateri stopamo pa je leta 2016 prejel evropsko nagrado za literaturo. Za knjigo Pelji me domov je v enem izmed intervjujev izjavil, da je želel napisati bolj preprosto knjigo, iz snovi, ki jo je poznal, iz življenja, odnosa do očeta, do tujstva, vračanja … Vendar ni struktura tista, ki daje vrednost romanu, niti ni razdvojenost glavnega junaka, njena živost leži drugje. 

Razpetost med urejeno Škotsko in prašnim podeželjem Španije

K zgodbi smo pripuščeni v trenutku, ko se Juan zaradi smrti očeta in prihajajočega pogreba vrne v svoje mesto. Skozi prve prizore tako izvemo, da junak zadnja leta živi v Edinburgu, kjer je vse čisto in urejeno. Preživljal se je najprej kot pomivalec posode, kuhinjski pomočnik, kasneje pa je dobil priložnost v Kraljevem botaničnem vrtu, kjer je skrbel za nasad rododendroma.  Vrednost tujine junak vidi v čudovitih parkih, elegantnih poteh, vrtovih, urejenih pešpoti, še delavske četrti se mu zdijo mirne in varne, delavci pa imajo pravico do prvovrstnega počitka, v notranjosti hiš pa je ventilator, televizor, pred hišo trampolin … V njem se razrašča notranji konflikt, razpetost med urejeno Škotsko in prašnim podeželjem Španije, antagonizem junaka, ki ga Carrasco vleče skozi celotno knjigo. 

Na Škotskem junaka prevzame skoraj vse: »Tamkajšnji parki človeka kar vabijo na sprehod, vabijo ga s svojimi velikimi razsežnimi tratami, kjer ni niti najmanjšega plevela ali pleš.« Še celo dež, ki je za ekspate iz toplih Sredozemskih dežel izziv, na katerega se privadijo šele skozi dolga leta, je junaku iz juga veliko bolj všeč, kot suša in vročina doma. Seveda ne gre prezreti tudi tenkočutnosti avtorja, kjer vsake toliko časa ošvrkne tudi z ekološko noto, doma se glavnemu junaku zdi zemlja onesnažena zaradi industrijske pridelave zelenjave in sadja, zaradi azbesta, ki se skriva povsod, okolje je neurejeno, vročina neznosna, majhna podjetja pa nimajo možnosti razvoja … Tudi to je neke vrste fantazma, ena izmed mnogih, ki jih junaku pripiše Carrasco. Neokrnjena in čista Škotska je zgolj mit, je beg od resničnosti, iluzija, pobeg, uspavalo, ki uspešno vzdržuje junakov pozicijo odmaknjenosti, ne samo od drugih, najbrž tudi od samega sebe. Še pobeg v tuj jezik se junaku zdi udobnejši. 

»… tisočletni prah, seda v tišino med njimi«

Narava ima torej  v romanu posebno vlogo in Carrasco pravi, da rad opisuje okolje junakov, pokrajine, narave, ter da so opisi pejsažev pravzaprav ogledalo njegovih junakov. Njegova mama je ljubiteljica rož, tu se avtor najbolj približa srčiki matere, ki ima sicer v romanu zelo majhno izpostavitev, skorajda ne spregovori, le skozi nekaj izjemnih lepih prizorov in prispodob, dobimo občutek njene srčnosti in večplastnosti;  ko mama iz polomljenega poročnega potovanja prinese sadiko hortenzije, da bi jo razmnožila, kot je to videla v vrtovih  Galicije, ko Juan opazuje mamo, kako presaja lončnice, mama, ki seda v avtomobil na sovoznikovo stran, in ima prebliske spomina preteklosti, zgodb, ki jih Juan še nikoli poprej ni slišal … 

Odtujenost dobi nov zapik, ko Juan opazi, da so odnosi doma obsojeni na propad; ali kot piše avtor: »… tisočletni prah, seda v tišino med njimi«. Podkrepi z dejstvom, da se je na tujem hitreje spoprijateljil s svojim najemodajalcem, kot z očetom doma, v mami pa uzre lastno čustvovanje šele v objemu medicinske sestre.  Celo na pogrebu se Juan raje predaja opazovanju drugih, gleda jih skozi prizmo opazovalca, novinarja, detektira male podrobnosti. Njegova odtujenost je vseobsežna, ta pa se prične raztapljati v trenutku, ko se odloči, da bo ponoči spal ob mrliču, namesto njegove mame. V tišini in premišljevanju, ko ne more spati, se zgodi majhna razpoka, skozi katero vznikne sočutje. V tistem trenutku Juanu stopi na k transformacij, njegov plašč odtujenosti, ki si ga je nadel kot obrambni mehanizem, da ne bi ničesar čutil, pričenja počasi razpadati. 

Fotografija: Polona Wallas

Druga tema, ki jo avtor uspešno prenese v roman, je generacijski prepad; med starejšo generacijo, ki živi v ruralni Španiji in mlajšo generacijo, ki želi živeti v urbanem okolju, potovati, biti svobodna, osvobojena preteklosti … Juan preden odide na Škotsko, laže staršem, da je dobil štipendijo, sooči se z težnjo očeta, da bi moral delati na polju, saj kot se izrazi oče: »delati na polju, pomeni delati na svojem«. Od Juana se pričakuje, da bo delal v tovarni, na polju, v vinogradu, pisatelj prepad opiše:  »Ti ljudje niso na svet prišli zato, da bi razvijali svoje osebnosti, temveč predali štafeto. Od Juana so pričakovali, da jo sprejme in tako preda svojim otrokom, ki bodo naredili isto in tako izrisali svoj kmečki rod v prihodnost …«. Odnosi med starši in otroci so razmejeni in odtujeni, staro generacijo zaznamuje delo, odpovedovanje, garanje v potu svojega obraza, Juan premišljuje, da sta bila s sestro Isabel v odraščanju prevarana: »Življenje ali čas, v katerem sta živela, ju je oropalo za izkušnjo ljubezni«, saj sta šele v filmih videla, da lahko med starši in otroci vlada drug, bolj sproščen odnos … Juan je torej verjel v filmsko iluzijo, v resničnost umetno ustvarjenih podob.  Nekje drugje pisatelj spet zapiše: »To je bistvo materinega nazora: da morajo otroci skrbeti za svoje starše, tudi če se morajo zaradi tega odpovedati svojemu življenju… « Odpovedovanje je torej tista premisa, ki zaznamuje Juanove starše in pričakovanje, ki jo polagajo v naročje sinu, da bo nudil zavetje, skrb in oporo, ko ostarijo. 

Isabel kot tista, ki uresniči kozmopolitskost, ambicioznost, svetovljanskost

Knjiga ne samo, da zarisuje ločnico med razvitim severom in nerazvitim jugom, med urbanim in ruralnim, med temveč tudi govori o spolni neenakosti ter spolni razdeljenosti vlog v družini. Navkljub temu, da je Špansko ruralno okolje izrazito patriarhalno in so spolne vloge razdeljene, novi generaciji nameni drugačno vlogo. Carrasco svoji junakinji  Isabel pripiše močnejšo pozicijo; je uspešna podjetnica, inovatorka, bodoča milijonarka, njeno okolje je znanost, oditi mora v Ameriko, kjer bo zaslužila še več.

Isabel je torej tista, ki uresniči kozmopolitskost, ambicioznost, svetovljanskost in ima moč in denar, da odloča. Juanu pa ostane skrb za preživetje, malo podjetje, ki izdeluje vrata, Renault 4, s katerim se bo lahko premikal po prašnih poteh in skrb za vedno bolj dementno mati. Tu je potrebno narediti velik aplavz avtorju, saj skrb za ostarelo in bolno mamo ne pripiše  hčerki, temveč mlademu moškemu – sinu. To je precej subverzivna poteza, ki romanu da posebno dimenzijo, saj dejstva v realnem življenju temu nasprotujejo. Raziskave namreč kažejo, da ženske prevladujejo med oskrbovalci starejših, da je družinska oskrba, ki jo izvajajo moški, pretežno vključuje oskrbo partnerice.  Moški tako pogosto postanejo oskrbovalci le v starejših letih. Nacionalni in mednarodno primerjalni podatki potrjujejo, da je »verjetnost, da moški postanejo neformalni oskrbovalci najnižja med mlajšimi zaposlenimi sinovi (v korist staršem). Pa vendar Juan pristane v skrbstveni funkciji, mora kuhati, voziti mamo k zdravniku, jo čuvati in poslušati, izpolnjevati njene želje in morda prav zaradi tega obrata je ta roman izjemen. 

Ampak, kako se vrniti domov?

Roman, se bralca dotakne z univerzalnimi temami, kot je odnos do staršev, odgovornost, ki jo pri tem, nosimo potomci, prav tako pa se na subtilnejši ravni dotakne vprašanja, kako se vrniti »domov«, pa čeprav je ta dom lahko zelo širok in metaforičen pojem. Lahko gre za vrnitev k sebi, svoji resnici, k svojim čustvom, saj, kot pravi avtor romana Carrasco, je dom zgolj občutek, ni hiša, ni prostor, temveč je to občutek, da si končno lahko to, kar si. To je  stanje mirne vesti in svobode, je ravnanje, da bomo končno naredili tisto, kar je prav.