Ljubezen je nekaj, kar domuje na jezikih ljudi in ne v naših srcih. Biva v knjigah in ne v naših domovih. Ljubezen je nekaj o čemer govorimo, a toliko manj živimo. Terja odprto srce in pogum to imeti. Čim jo skušamo ujeti v besede, se njeno bistvo stopi kot snežinka na dlani. Je nekaj kar je, tudi po tistem, ko tega več ni.
Ljudje pravijo, da ljubijo, potem pa se zgodijo zgodbe in se zgodi življenje. Velikokrat ljubezen zamenja njena “sestra sovraštvo”. Ne, ona ni njena nasprotnica, kot misli veliko ljudi. Ona je le ranjena ljubezen, ki je polna čustev in ima veliko moč.
Če želimo nekomu odtegniti ljubezen, ga ne sovražimo, ampak smo do njega ravnodušni. To je resnično nasprotje ljubezni. Sporočilo “Zame ne obstajaš.” Je kaj bolj zgovornega od glasnega molka? Tu srce boli. Tu je odsotnost ljubezni boleča.
Slišim “Imel sem jo rad.” Jaz pa pravim, “Ne moreš nekoga imeti rad v preteklem času”. Ali ga imaš rad ali pa ga nikoli nisi zares imel rad. Druge poti ni. Ljubezen ni odvisna od tega ali si z nekom intimen, ali se zbujaš ob njem in z njim ješ kosilo. Ljubezen ne pogojuje. To delamo ljudje. A to ni ljubezen. Je le pogodbeno razmerje za določen ali nedoločen čas, ki je kljub obojestranskemu podpisu slej ko prej nično.
Ljubezen je brezpogojna. In če mislimo, da svoje otroke ljubimo brezpogojno, potem naj povem, da je to, da je naš otrok že prvi pogoj. Žal kot družba še nismo na tej stopnji, da bi govorili o brezpogojni ljubezni, kar ljubezen v resnici je. Zato smo si umislili svoje podobe ljubezni, ki so nekako bližje našim sposobnostim in zmožnostim delovanja.
Opazujem pare. Mož je prisoten pri porodu otroka, ki prihaja iz mednožja njegove partnerke. Gre za enega najbolj intimnih dogodkov. Dobesedno gledaš, kako novo bitje, čudežna kreacija prihaja na dan, v tvoje življenje, v tvoj dom. To je ljubezen, ki jo premore Bog. Brez te iskre ljubezni se nobeno spočetje ne more zgoditi. Potem pa leta minevajo in se zgodijo zgodbe, ki par ločijo iz kakršnih koli razlogov že. Začne se borba za skrbništvo otroka. Začne se igra manipulacije in psihičnih zlorab. Odpre se poligon za vse tisto, kar nosimo v sebi, za vso neizraženo jezo. Ugotovimo, da si je naša ljubezen le nadela masko prave ljubezni. In iščemo naprej. Z drugim partnerjem, z drugim otrokom, z drugimi dogodki, ne vedoč, da ljubezen ne biva v zunanjih dogodkih in osebah.
Ona biva v nas. Je božja iskra in je vera v njo samo. Je tok, ki teče iz enega srca do drugega. Je luč, ki sveti, ko se izgubiš sredi morja. Je molitev s katero se zbudiš in katera te zaziba v sen. Ljubezen je toplina in je prisotnost Boga. Vse ostalo so le pogodbe in njeni nadomestki.
Fotografija: Branka Biblija
In ravno, ko že skoraj zaključim s pisanjem o ljubezni, na kuhinjski mizi zagledam odprt možev zvezek, v katerega občasno zapisuje svoje misli, ki ga obiščejo tisti dan. Nisem mu povedala, da pišem o ljubezni, saj me nikoli ne vpraša o kateri temi pišem.
Na zadnji strani odprtega zvezka je pisalo “Ljubezen je duša. Je portal do avtentičnosti, ki je duh.”
Morda je to ljubezen, ko te nekdo začuti, ne da bi se mu razkril. Ko ti nekdo prinese topel čaj v posteljo in te pokrije z oddejo. Ko te vpraša, kako si. Tako zares. Ko vidi tvoje solze, še preden le-te spolzijo po licu. Morda je ljubezen, ko te nekdo sprejema, kljub tvojim sencam in te ne želi spreminjati, čeprav ima zato več kot dovolj razlogov …
