Zgodaj zjutraj skozi okno sije sonce, zunaj je minus deset, medtem ko se mama in hčer pogovarjata o potovanjih, kakršna so bila nekoč in kakršna so danes, pa o njunih partnerjih … Hči materi pripoveduje, kako pomembno je, da si ženska izbere dobrega partnerja, posebej, če piše, ter o tem, kako danes živimo mnogotere realnosti …*
***
Sediva za široko mizo, na kateri so še vedno krožniki z ostanki hrane, vem, da včasih nima časa pospraviti za večerjo s prejšnjega dne, pusti namenoma, zgolj zato, ker lahko. Tokrat sem prišla na obisk k mami bolj zgodaj, morda malce prezgodaj, zdaj ko je starejša pozno vstaja, svoj čas si razporeja znotraj dneva, vzame si ga zase, za svoje obrede ličenja, urejanja frizure, manikure. Privilegij starosti, pomislim, privilegij, da ti čas več ne odmerjajo zunanji dogodki , temveč dinamika, ki nima več mehanizma zaslužka, skrbi za otroke, službe …
Pred mano sedi vsa kodrolasa, a urejena, še vedno hodi tedensko k frizerju, čeprav so natupirane frizure že iz mode, ampak jaz jo vidim, kako se zbudi v široki postelji, in je prva stvar, ko odide v kopalnico, pogled v ogledalo, da bi si popravila lase. Šele nato sede na školjko, opravi, kar ima za opraviti, potegne vodo in si umije roke. Vedno je bila najprej frizura, tenki glavniki s kovinskim šilom namesto držala, da bi razrahljala kodre in bi zrak ostal v onduliranih kravžljih. Za njo je najprej pogled nase, na svoj izgled in s tem pripravljenost soočenja s svetom – ne pa pospravljena miza, posoda v koritu, niti ne njena brezhibna naličenost, saj je znala umetelno položiti ličila na sence oči in na ustnice, temveč zgolj njena frizura. Prispodoba dvignjenosti. Zbujenosti. Odgovornosti. Tako jo vidim, še v spalni srajci in dnevnem plašču, ki ga krasijo rože, ko se spusti po stopnicah v kuhinjo. Danes še ni naličena, opazim, da maskara, puder in svinčnik še zaspano ležijo na mizi. Čas pa se staplja skozi prve jutranje žarke in prodira v notranjost, na to mizo s povoščenim plastičnim prtom, osvetljuje prah, ki seda med naju, prah, ki se trenutek za tem zopet dviga, vrtinči, da lahko opazim majhne vzorce migetajočih se delčkov.
- Pomlad bo v znamenju potovanj, najprej grem v Atene, nato greva še v Senegal, veš, zelo se veselim Afrike, zdi se mi, da se me bo dotaknila.
- Veliko vsega imaš, v mojih časih to ni bilo možno.
- Ampak, saj ti si bila na Kitajskem.
- Samo službeno, hčerka moja, samo službeno.
Mama svetovljanka, moderna popotnica, mama, ki govori štiri jezike, danes v preobleki zaspane gospe pozablja, kako z užitkom je v osemdesetih potovala in se zopet vračala, kako je prenašala vonj avionov na svojem kovčku, kako nam je postregla jedi v modrih prosojnih skodelicah, ki jih je prinesla iz Kitajske in sladkarije iz Egipta. Mila iz hotela, toaletni robčki iz aviona, vse to je imelo pridih tujosti, vonj, ki je prinašal vznemirjenje. Mama, ki je svoj ”raisenfiber” umirjala s službenimi potovanji, ki so bila rezervirana samo za zdravnike, ki so hodili na kongrese, službene sindikalne izlete, ne pa za družinske počitnice, denarja za kaj takega ni bilo. Bila je to njena služba.
- Sploh ne vem, kako tebi vse to uspe, služba, napisala si knjigo, potuješ, imaš otroke, skrb za gospodinjstvo in še tipa.
Seveda ji pritrdim, a bolj sama v sebi, ne da bi spregovorila besedo o tem, da vsi živimo mnogotere realnosti, da je skakanje iz enega konteksta v drugega včasih smrtonosno, ob prehodih se zgodi nek »glitch« (napaka); nož, ki pade iz roke, da se urežem, se skorajda zaletim ali pa zgrešim roditeljski sestanek, izgubim bančno kartico, pozabim na registracijo avtomobila, a me prijazna država opomni z opozorilom odjave vozila iz prometa. Toliko vsega, se strinjam, a najtežje bom našla čas, da bom srečala samo sebe, svoje misli in stavke, strukturo, ki jo želim ubesediti za recenzijo, ki jo trenutno pišem. Ravno zato, da najdem spet sebe in povežem svoje misli, bom iznašla ta čas, ga zrinila med delovnik in čas pred spanjem, odprla prostor, v katerem bom zadihala.
- Saj veš mama, da je to pomembno zame. Da vse to počnem.
Mama me pogleda malce hudomušno. Vem, kaj bo sledilo. Poznam nadaljevanje.
- Eh, hčerka moja, le name se nič več ne spomniš.
- Ah, mama seveda se.
- Ne prihajaš na obisk, če pa prideš ostaneš samo pet minut.
- Ni res mama, le časa mi zmanjkuje.
- Seveda ti zmanjkuje, ko se pa toliko matraš. Počivat moraš, se ustavit. A pišeš pa še kar naprej?
- Seveda pišem, moram pisati, ne gre drugače.
- Ja kdaj imaš pa čas?
- Kadar sva z Urbanom skupaj.
- A mu ne kuhaš kosila? Ne mama, on ga skuha meni.
- Ali mu ne zlikaš srajc? Ne, svoje perilo lika sam.
- Ja to sta pa res čudna, kakšni so to pari, da nič ne skrbiš zanj.
Fotografija: Polona Wallas
Sonce sije skozi okno navsezgodaj zjutraj, zunaj je minus deset, na mizi poleg skodelic s čajem in kavo leži še maskara, barvice za oči, velik kovček z ogledalom, v katerem ima shranjena ličila. Ni še pričela z njenim obredom, ujela sem jo s pravkar skuhano kavo; dolgo črno s smetano na vrhu, ki jo počasi srka in ji bo na vrhu ustnic pustila odtis.
- Veš mama, zelo enostavno je vse skupaj in precej drugače, kot takrat, ko si ti pakirala svoje kovčke in odhajala od doma. Spominjam se, da te oče ni nikoli pospremil do vrat, bil je užaljen, čeprav je vedel, da boš prinesla nazaj dnevnice, tuj denar, za otroke pa darila. Danes je to drugače. Urban mi velikokrat skuha kosilo, najraje vegetarijansko, izjemno občutljiv je na dejstvo, da pojemo preveč mesa, saj je okoljsko škodljivo in ni zdravo. Med kosilom se pogovarjava, on mi pove, kaj se mu je dogajalo čez dan, jaz mu govorim, kje se mi je v službi polomilo, ampak njega zanimajo tako moji zmagoviti poskusi, kot tudi spotikanje, ob katerih sem vsa obtolčena, a se vseno dvignem in kaj naučim. Ob kavi, ki mi jo prinese na kavč, se udobno namestiva, smejiva, on pa poskrbi, da v ozadju igra klasika, Schumann ali pa Bach. Potem se čas ustavi. Njegovi gibi postanejo počasnejši, ne govoriva, ne hitiva. Odpirava skupni prostor, ponjavo, kjer si dovoliva, da sva, vsak zase, ampak eno, vsak posebej, ampak skupaj. Jaz ponavadi berem, pišem, prepisujem, se igram po telefonu. Opravki počakajo. Nezlikano perilo je nekje v kotu sobe, iz pomivalnega stroja je treba zložiti posodo, ampak midva sediva. On igra šah ali bere knjigo. Nič ga ne moti, všeč mu je, da sem v svetu, ki ne zahteva njegove aktivnosti, prostor in čas odmerja s tem tudi sebi. Če me zebe, mi prinese deko, kadar mi je vroče, mi prinese čaj z ledom. Včasih, kadar je hudomušen, mi zre izza hrbta v ekran in me vpraša,” Kaj piševa?”, zanalašč uporabi dvojino, in moje delovanje se v tistem trenutku spremeni v skupno opravilo, v nekaj najinega, kar počneva jaz in on. Nasmejim se mu, a ne želim pokazati besedila, sramežljiva sem, ne zaupam prvim stavkom, še manj drugim, besedilo vedno večkrat preverim ali niso notri napake, zaradi katerih bi se »najino« pisanje ustavilo.
Tako ustvarjava svoj čas, mama.
- Oh, hčerka, včasih si pa res čudna, reče in se ob tem nasmeji.
Jaz pa vem, da jo skrbi, ker ne kuham ne Urbanu ne njegovim otrokom, mu ne čistim stanovanja in ne perem perila. Ne likam njegovih srajc in si včasih pustim, da mi še v posteljo prinese dišečo kavo. In tudi ta trenutek, ko to pišem, sedi zraven mene in tipka po svojem računalniku, imava mir, svobodo in svetlobo, ki se skozi naju preliva, a tudi v moje pisanje.
*Uredniške komentarje je spisala Gabriela Babnik Ouattara
