Davnega leta, ne dolgo nazaj. Z brezposelnostjo in s pomočjo projekta ESS za brezposelne mlade, udeležitvijo brezplačnih delavnic sklopa kreativnega pisanja, in z začetno podporo mag. Barbare Rigler, ki je verjela v moje bralne in pisne zmožnosti, čeprav tedaj nisem bila ne velika bralka, kaj šele pisateljica. In potem sem s komentarji Gabriele Babnik Ouattara, ki jih je podala najprej k mojim pesmim, spoznala, da ”pisanje ni hobi”. Sčasoma je nastal, predvsem v moji glavi, “resen” premik. S prebiranjem precejšnjega števila knjig sem počasi prišla do spoznanja, da znam tudi pisati.
Tistemu, ki ne bere, in izraža samo potrebo po pisanju, razkazovanju lastnega ega, se takoj vidi. Vsaj jaz takoj vidim.
Toda če ne poskusiš, če ne spregovoriš, kako lahko veš, kako dober si?
Namen tega zapisa je med drugim vliti pogum mlajšim od mene, mladim odraslim, odraslim, starejšim, (brez)poselnim, (ne)izobraženim, klišejsko vlivanje upanja in vero v svet (tudi če manjši), in sicer brez obsojanja, brez negativnega neverodostojnega kritiziranja, predvsem pa z (večjo) avtentičnostjo širiti pogled z osredotočenostjo na tiste, ki se čutijo obstrance, ki dejansko so obstranci, skratka na manjšino, ki je večinoma neopazna – tudi, če ste izpustili obvezno branje, ki so vam ga posredovali v šoli (morda pa vam ga niso posredovali na način, ki bi bil za vas sprejemljiv?), je mogoče in nenapačno izražanje lastnega mnenja.
Tudi o velikih, kot jim pravijo, kanonskih delih.
Stiskanje v prsnem košu zlito na papir, (tudi kdaj) s solzami, drhtenjem telesa, osvoboditev (ne)motečega, in predvsem želja poiskati somišljenike, ki te ne bodo videli kot (ne)normalno, se zateči v srečevališče, ki je hkrati nekakšno zatočišče besed – dejansko je mogoče najti svoj svet, kjer vsi pripadamo, svet, v katerega vsi spadamo, kjer ni vse proti nam in mi proti vsem.
V srečevališču sem naletela na ljudi, ki me naslavljajo s spoštovanjem, kakršnega si ne pridobiš z nasiljem, denarjem, egom, temveč z izražanjem najbolj skritega, kar si komaj kdo upa spraviti na plano, in navkljub dejstvu, da dandanašnji vsi in ves čas razkazujejo samo svojo zunanjost in umetno perfektna življenja na spletnih platformah, katerih namen je v prvi vrsti nadzor, ter posledično trošenje domišljije, pristnosti, kreativnosti, skratka vsega kar človeška bitja po naravi smo, iščemo in potrebujemo. Ko nastopi pravi trenutek, se odpre nov svet, sestavljen iz branja, pisanja in kadar nastopi pravi trenutek, gre posameznik ali posameznica iz zatočišča, čeprav si ne smemo delati utvar, v njem (naj)večji del ostane. Ker je tako bolj varno in komfortno.
Vse v okviru srečevališča pridobljeno znanje in informacije pripomorejo k recimu temu boljšemu razumevanju; pa ne gre toliko za spraševanje, kako lahko prispevam – z vsako izposojeno ali pa kupljeno knjigo – k slovenski literaturi in knjižnemu svetu niti za obremenjevanje, kaj je “in” in kaj berejo (ali dejansko berejo/uporabljajo je spet tema zase) (ne)plačani (s testerji, sploh “obdarjeni”) influencerji, pač pa gre za to, da opolnomočimo lasten jezik, lastno pisanje. Z delovanjem v lokalnem, nefensi okolju, čeprav govoriti o eliti v tako majhnem okolju kot je Slovenija, je skoraj smešno, s pridobivanjem znanja in zanimanjem za branje in širjenjem obzorij, brez obremenjevanja, lajkanja neznanim osebam ali kratkih videovsebin, kjer nikoli ne gre za osredotočanje na posamezne izrečene besede, sporočilnost, pač pa zgolj za zbujanje dražljajev brez globine, presežemo strah.
In česa se zares bojimo?
Da bi si vzeli čas zase in ne za sfiltrirano zunanjost. Prepričana sem, da z branjem proznih besedil ali pa poezije pridemo do globljih spoznanj o sebi in o svetu, in to celo bolj kot s fotografijo ali video vsebinami, saj literatura premore večjo stopnjo razgaljenja tistih, ki jo ustvarjajo, in seže nekako globlje.
Neobstoječa perfektnost dandanes nadomešča raznolikost in ne poudarja drugačnosti, neenakosti v najbolj (ne)varnem pomenu
besede,
če jo najdeš,
pozornost
z vsako prebrano ali zapisano besedo usmeriš v (najbolj) pomembne detajle, ker ne veš, kako opisati tisto izložbo, v kateri si videl odsev, ker nikoli ne gre samo za izložbo, ampak za občutke tvojega telesa, ki se projicira v izložbo, za telesa mimoidočih, ki odsevajo v izložbi, za barve, materiale, strukture, čustva, …, nenazadnje tudi spomine.
Besede vedno pripovedujejo zgodbo, ne glede na to, ali smo gostobesedni ali redkobesedni, jezik vedno razkriva neslutene razsežnosti, jezik namreč hoče zaobjeti vse in noče izgubiti niti enega trenutka, občutka, podeliti ga hoče – z drugimi za vedno -, in vedno hoče še več, hoče slišati zgodbe drugih, hoče vedeti celo to, kako zvenijo njihova telesa, in če smo dovolj pozorni, zaslišimo tisto, kar smo poprej mislili, da sploh nikoli ni obstajalo.
V srečevališču si tako dovolim(o) da se vsak (lahko) najde. Včasih deluje tudi terapevtsko, najti ljudi s katerimi si sproščen, z njimi in brez njih, da te lahko boli kurac, samo da ne zapadeš v tisti blesav svet družbenega pričakovanja. Naveličana sem enakosti, lačna edinstvenosti. Ki prihaja iz nezavednega in brez strogega nadzora razuma.
Ko pišem, iščem več kot le besede, iščem tisti pravi občutek, pravo lego morda.
Možgane vabim (nazaj) na on.
