Povej mi, verjameš v realnost? Je Simon vprašal Eilish, glavno junakinjo letošnjega z Bookerjem nagrajenega romana Prophet song ali Prerokova pesem, ki ga je spisal irski pisatelj Paul Lynch (Oneworld). Oba sva znanstvenika, je nadaljeval, in mi verjamemo v znanstveno tradicijo, toda znanstvena tradicija ni nič več kot tisto, s čemer se lahko vsi strinjajo – znanstveniki, učitelji, institucije – če se zamenja lastništvo institucij, se lahko zamenja tudi lastništvo nad dejstvi, nad sestavo prepričanja, nad tistim, v kar ljudje verjamejo, in prav to počnejo, Eilish, stvar je resnično preprosta, NAP skuša spremeniti, kar ti in jaz imenujeva realnost … Ideja je stara, seveda, to ni nič novega, le da se tebi odvija pred očmi in ne v knjigi, ki jo bereš.
S temi stavki pisatelj Paul Lynch zariše okvire romana Prerokova pesem, ki je postavljen v distopično prihodnost Irske, v kateri NAP ali Stranka nacionalnega zavezništva duši pravice ljudi ob vzporednem bohotenju lastne moči. Kdo točno je NAP, kako je prišla na oblast in za kaj se zavzema, če odmislimo željo nad absolutnim nadzorom nad vsem in vsemi, pisatelj prepusti bralkini domišljiji. Morda pri tako totalitarnem cilju povodi niso nujno najpomembnejši, kar je poglavitno, je dejstvo, da se to lahko zgodi prav vsakemu od nas, nič manj pa ni bistven proces, ki pripelje do te točke, navkljub mehanizmom, ki jim rečemo demokracija in vladavina prava, ki naj bi tovrsten zdrs preprečili.
Če beseda zdrs v sebi nosi nepričakovano in nenačrtovano dejanje, pa se težko ognemu realnosti, da vedno več držav tega sveta vztrajno drsi v skrajnosti in se spogleduje z absolutističnimi prijemi. Razlogov za tovrstne odločitve vladajočih ne manjka. Zadnje mesece je več evropskih držav zaradi domnevnega migracijskega pritiska in povečane teroristične grožnje uvedlo ali podaljšalo nadzor na notranjih schengenskih meja. V času koronakrize smo bili soočeni z odloki o začasni delni omejitvi gibanja ljudi, ki so prepovedovali prehajanje med občinami. Prebivalci Melbourna so bili iz podobnih razlogov v svoje domove zaprti 262 dni zaporedoma. V času branja te knjige so borci za človekove pravice v Argentini izrazili zaskrbljenost zaradi novih državnih smernic za zatrtje pričakovanega vala protestov, ki po njihovem mnenju kriminalizirajo zakonite proteste. V sosednji državi pa je že več let v veljavi odlok, ki omejuje prodajo knjig, ki omenjajo istospolne odnose.
Paul Lynch, ki je letos za roman Prerokova pesem prejel prestižno Bookerjevo nagrado
Zato je Prerokova pesem nujno branje za vsakega od nas. Potrebna streznitev ali pa vsaj medklic, da ne bomo mogli reči, da nismo vedeli. Roman ni prva distopična zgodba, a je prva, ki je prejela Bookerjevo nagrado. Vprašanje, ki se ob tem porodi, je zakaj je do tega preskoka prišlo, kako je delo, ki je še pred nedavnim zasedalo police fantazijskega žanra, prejelo eno prestižnejših literarnih nagrad.
Roman se začne v somraku, a če je ta sprva bolj prisoten v zamolku, temačnost vztrajno polni plast za plastjo družbe in življenja junakinje ter njene družine. Če Eilish na prvih straneh knjige v preddverje stopi iz varnega zavetja domače hiše, kjer stojita pripadnika policije in iščeta njenega moža, pomembnega predstavnika učiteljskih sindikatov, jo ob zaklepanju vhodnih vrat spremlja občutek, da se v hišo ni vrnila sama. Da ji je brezoblična gmota, ki se je ločila od policajev in je skrita očem, a ne čutom, sledila v hišo in je pridušeno prežala. Da se razbohoti. Da pretenta vse junake, ki kar ne morejo verjeti, da se lahko grozote, ki se jasno nakazujejo, dejansko uresničijo. Saj vendarle živijo v svobodni državi z vladavino prava, ustavo in v njej zapisanimi temeljnimi človekovimi pravicami. Ne, to je treba storiti, reče Eilisih možu, ki ga je sprva prepričevala, naj ne hodi na velik protivladni protest učiteljev, tu ne gre več zata ali zame, NAP misli, da je nad zakoni, kdo le se bo boril za naše ustavne pravice, če se jim ne boste vi postavili po robu?
Mož odide, kar sledi, je padec v nočno moro.
Eilish se tako znajde v kaosu, sama s tremi najstniki in dojenčkom ter dementnim očetom, ki se navkljub redkim, a izjemno lucidnim uvidom, pred katerimi si sama zatiska oči, počasi izgublja v svoji pomešani realnost. V neznanem svetu ostane sama s svojimi strahovi, ujetimi in zadržanimi v svoji glavi, ki s stopnjevanjem režimske brutalnosti in vedno večjimi izgubami, osebnimi in družbenimi, vodijo sprva v otopelost in nato v trans, v katerem ostajajo le še dejanja telesa, mehanska in avtomatizirana. Če njeno srce na tej točki še bije, dasiravno zaprto v kletko, proti koncu knjige Eilish ni nič drugega kot le še prazno telo, školjka brez srca.
Neizogibno vprašanje, ki večkrat obvisi v zraku, je čemu Eilish svoje družine ni spravila na varno, navkljub večkratnim opozorilom očeta in plačanim pobegom, ki ga je natančno začrtala sestre iz Kanade. Ob iskanju odgovora je težko ubežati vzporednicam podnebne katastrofe, ki se odvija pred našimi očmi, a jo kljub vedno številčnejšim alarmom ignoriramo in se počasi, kot žaba v hladni vodi na štedilniku, v njej kuhamo. Kot si tudi zakrivamo oči pred ostalimi grozotami, ki se odvijajo okoli nas, in se nam v koncentričnih krogih nepopustljivo približujejo. Jim bomo lahko še kljubovali, ko nas bodo poplavili, nas v Prerokovi pesmi sprašuje pisatelj Paul Lynch?
Slog romana podpira in krepi neizogibnost utopitve. Dolgi stavki, ki neločeno v sebi nosijo opise dogodkov, dialoge in tok notranjih misli, ne nudijo oddiha od vedno bolj morečega občutka preganjanosti. V upanju na odrešitev bralec hiti obračati strani, a ko se ta začasno prikaže, ji ne more verjeti, kaj šele zaupati. Mestoma je knjigo dobro odložiti, saj je potreben premor od dušečega vzdušja, a ga mojstrska poetičnost opisovanja najtemnejših človeških občutij prikliče nazaj.
Kaj in zakaj v Prerokovi pesmi nista pomembna. Morda je tudi kdo irelevanten, saj je sporočilo usmerjeno predvsem v razkroj vrednot, ki se dogaja v našem svetu. Prerok ne poje o koncu sveta, temveč o tem, kaj je bilo storjeno, kaj še bo storjeno in o tem kaj se trenutno dogaja nekaterim, a ne drugim, da se svet vedno znova končuje ponekod, a ne drugod, in da je konec sveta vedno lokalen dogodek, ki pride v tvojo državo, obišče tvoje mesto in potrka na tvoja vrata, preostalim pa ne predstavlja nič drugega kot oddaljeno opozorilo, kratko novico v poročilih…
Nobena nacija ni varna pred ekstremističnimi, tradicionalnimi, avtoritarnimi vrednotami. Vse to lahko doleti tudi nas. Ne le oddaljenih, nerazvitih in drugače mislečih držav. Iz katerih množično bežijo Eilish in njene družine ter žrtvujejo svoje življenje v upanju, da bodo na drugi strani morja našli upanje. Pa četudi nikoli ne bodo za seboj pustili teže, ki jih je nagrbančila in se vrezala v ostre gube njihovih obrazov, temveč jo bodo večno nosili na svojih hrbtih.
