Preobrazba

Se strinjam z Lili, prazniki so čas ne samo za obdarovanje, srečanja z bližnjimi, večerje, okraševanje, pač pa tudi za zbližanje teles … Leon in Lila, za katera sem pozabila, da sta različne starosti, se po njeni bolezni spet zbližata, njuno ljubljenje je počasno in nežno: “Ko sta se po prvi noči v toplicah zgodaj zjutraj zbudila v enakem položaju, kot sta zvečer zaspala, sta najprej z besedami in previdnimi dotiki poskušala ugotoviti, kaj njuni telesi še zmoreta, kakšne nežnosti jima dajejo največje zadovoljstvo.”

***

Odhodi, odhajanja, preobrati so v tem besedilfu zakrinkani ali pa všiti na različne načine, od že omenjenega približevanja dveh teles in končno spoznanja, da bolezen Lili ni vzela ničesar, kar bi ji omogočalo telesne užitke, do slovesa od starega leta in sprejemanja novega; Lili je tu naredila tudi droben odvod in nam vsem dala čudovito idejo za okrasitev prostora – obesiti lučke na sredo okna. Lučke na oknu imajo imajo dvojni učinek, svetijo tistemu, ki je v prostoru, in sporočajo vsem zunaj, da je tu notri nekdo s prazničnim občutjem.   Preobrazba Lila je počasi stopala po stopnicah proti svojemu stanovanju. Oprijemala se je ograje in imela ves čas v mislih, kam mora položiti desno stopalo. Navzgor je bilo precej lažje kot navzdol. Že tri tedne je odkar se je vrnila iz toplic in njeno življenje se je počasi vrnilo v stare tirnice. Pravkar se je vrnila z dolgega sprehoda po poti, po kateri je včasih tekla. Če ne more teči, bo pač hodila, si je mislila in se skoraj vsak dan odpravila na sprehod. Hoja jo je osvežila in vračala se je z občutkom, da je naredila nekaj dobrega zase. Začela je tudi brati, daljša besedila …, presenečena je bila sama nad seboj, da je premogla toliko koncentracije in se je lahko potopila v branje. Kuhala je strašno malo in še to le preproste jedi. Pripravila si je testeninsko solato in jo postavila v hladilnik, da jo je imela za več dni, včasih si je zaželela riž na najbolj preprost način, lahko je bil samo potresen z začimbami, parmezanom in nekaj kapljicami oljčnega olja, skuhala si je makarone in jih začinila s pestom, ki je ga kupila v trgovini, tudi solato si je kupila že očiščeno in ji je le dodala kuhano jajce in začimbe, svoj jedilnik je zelo poenostavila, saj se je izogibala rezanju in sekljanju, ki ga je z desno roko še vedno težko izvajala. Najbolj zadovoljna pa je bila, ko sta se dobila z Leonom in šla skupaj na kosilo, kot je seveda to dopuščal Leonov urnik, lahko pa sta si naročila pico ali kar večerjo na dom.  Leon je pogosto ostal pri njej čez noč. Tako sta zdaj v kopalnici viseli dve brisači, na lijaku sta stali dve zobni ščetki. Marsikdaj sta ostala zvečer na mizici ob kavču dva namizna računalnika. Lila je prejšnji dan Leonu ponudila predal v svoji omari v spalnici, ki ga je izpraznila, da bi lahko vanj prinesel nekaj osnovnih stvari, če bi se odločil ostati pri njej. Še vedno pa nista želita popolnoma zapreti vrat samostojnosti in sta vsaj v enem delu ostajala vsak na svojem, kamor sta se lahko umaknila, ko sta potrebovala samoto.    Njuno ljubljenje je bilo občasno še vedno kot ognjemet, največkrat pa je bilo to nežno zbliževanje dveh teles in duš, ki sta si dišali, se slišali in sta izražali pripadnost druga drugi. Ko sta se po prvi noči v toplicah zgodaj zjutraj zbudila v enakem položaju, kot sta zvečer zaspala, sta najprej z besedami in previdnimi dotiki poskušala ugotoviti, kaj njuni telesi še zmoreta, kakšne nežnosti jima dajejo največje zadovoljstvo. Vzela sta si čas in skupaj ugotovila, da je vse na svojem mestu, da bolezen ni vzela Lili ničesar, kar bi ji omogočalo telesne užitke in je bila ovira samo v njeni glavi, ki pa jo je Leon s svojo potrpežljivo vztrajnostjo stopil in na novo sta odkrila njun seks.  Metulji gredo v svojem življenju skozi štiri različna stanja. Od jajčeca, ki zori od znotraj, da se iz njega izleže gosenica, ta se spremeni v mirujočo bubo in iz nje se sprosti metulj. Lila je sama pri sebi premišljevala, da je otrok kot metuljevo jajčece, zgodnji mladostnik je kot gosenica, povečini požira vse okoli sebe, pa s tem ni mišljena hrana, se povezuje, je v stalnem gibanju, upoštevajoč njegov telesni razvoj in gibanje v prostoru, čemur sledi buba, ko nastopi čas premišljevanja in notranjega zorenja človeka, da lahko potem raztegne krila in se spremeni v zrelo odraslo osebo.  Kot metulji smo torej, le odraslega metulja bi morali še malo razčleniti, kajti Lili se zdi, da je prav v tem stadiju doživela vsaj dve preobrazbi. Ko je ostala sama in se je nekako zaprla pred celim svetom, se obdala z zidovi okrog in okrog sebe in varno ždela znotraj te ograde, in vanjo je občasno spuščala le svoje najbližje. Druga preobrazba se je začela z Leonom, ko so se začeli zidovi podirati zidovi, dokončno pa jih je podrla njena bolezen, ko je ugotovila, da ji ni treba bežati v samoto, in da se z lahkoto giblje sredi množice ljudi a se jih sploh ne dotika in še najpomembnejše, da je bližina in odprtost za drugo osebo vir edinega resničnega zadovoljstva.  Kadar sta bila z Leonom ob večerih pri njej, sta sedla na kavč, poslušala glasbo in ob tem razpravljala o dogodkih, na katere ju je neka glasba spominjala ali pa sta samo brala vsak svojo knjigo, včasih brskata po računalniku za informacijami, ki so ju trenutno najbolj zanimale, dokler ju njuna bližina ni odpeljala v njuno gnezdo, kjer sta se ljubila ali pa sta samo objeta zaspita. Čisti kliše je bilo to njuno trenutno življenje, pa čeprav ta besedna zveza daje slabšalni pomen vsemu, kar sta trenutno živela. Včasih se je Lili zdelo, kot bi hodila po prstih, da ne bi morda zbudila česa slabega, kar bi se lahko zgrnilo nanju in končalo ta kliše.   Bližali so se prazniki, ki Lili niso bili kdo ve, kako blizu. Zdelo so se ji preveč usmerjeni v moram: okrasiti stanovanje, za vse kupiti darila, narediti iz sebe najlepšo možno verzijo, pripraviti čudovito slastno večerjo za pol bloka ljudi, kot da se je praznovanje prelevilo v eno samo pehanje za nečim, kar nas dela še bolj prazne in izgubljene.  Od vse mogoče dekoracije, ki se danes prodaja po cenenih trgovinah, so bile Lili všeč samo lučke; enake ima že zadnjih pet let, čez leto spravljene v majhni škatli v kotu na najvišji in najtežje dosegljivi polici v kuhinji, malo pred božičem pa jih obesi na okno v dnevnem prostoru in jih oblikuje vsako leto malo drugače. Lani je oblikovala krog sredi okna, leto poprej smreko, letos bo verjetno naredila zvezdo, če ji bo šlo od rok. Lučke na oknu imajo dvojni učinek, svetijo tistemu, ki je v prostoru, in sporočajo vsem zunaj, da je tu notri nekdo s prazničnim občutjem.  Za smreko ima v stanovanju premalo prostora, vsem in vsakršnim nadomestkom smreke iz umetnih mas se je Lila zavestno odrekla, božične zvezde pa so tudi tako mučene rastline, da raje nobene ne prinese v svoje stanovanje. Celo v cvetličarno jih je vedno naročila čim manj, brez njih pa ni šlo, saj v tem času ljudje pričakujejo, da se božične zvezde prodajajo domala povsod, celo v mesnici ali v pekarni, kako bi lahko potem bila cvetličarna brez njih. Tako se je odločila, ko so že davno nazaj z Ivo in Magdo potovale na Kanarske otoke in tam občudovale božične zvezde velike kot grme, košate, bujno zelene in na vrhovih rdeče olistane, čudovite rastline. Saj ve, da bi na podoben način lahko reagirala tudi pri drugih rastlinah, ki jih prodaja, a dotaknile so se je prav božične zvezde.   Morda bo letos, prvo leto po svoji preobrazbi, dala na mizo majhen aranžma z novoletno simboliko, toda ni še čisto prepričana, saj tudi Leon ni navdušen nad pretiranim okraševanjem. Obema so všeč luči po mestu, ki vsaj malo osvetlijo in skrajšajo dolge noči v tem času, tukaj pa se njuno navdušenje nad novoletno dekorativno razsipnostjo tudi konča.  Veliko sta se pogovarjala o tem, da bi se morali v tem času več družiti, se pogovarjati, iskati dobro drug v drugem. V duhu teh pogovorov, se je Lila odločila, da bo obiskala vse svoje prijateljice in se jim s tem zahvalila za skrb, ki so ji jo izkazale v času njenega zdravljenja. Podarila jim bo knjigo po svojem izboru, ne bo veliko govorila, zna se pogovarjati počasi in preudarno, še posebej kadar se z nekom počuti varna. Obiskala bo Magdo in Egona, Ivo in Andreja, odpravila se bo tudi do Martina, da se mu še enkrat zahvali za vso glasbo, ki so jo slišali v njegovi izvedbi. Tudi k Anji in Gašperju bo stopila, porodila se ji je zanimiva ideja o Anjinem nadaljevanju njenega posla. Toda o tem bo razpredala kdaj drugič, Anji se mora tudi zahvaliti za pomoč, ko jo je najbolj potrebovala.  Prvi dogodek v nizu je večerja z Leonovim najboljšim prijateljem. Marko je tudi njegov sodelavec in poznata se že iz srednje šole. Je strasten športnik, neprestano v gibanju. Letos sta šla skupaj na dvodnevno kolesarjenje, leto nazaj sta tri dni lazila po hribih.  Prednovoletna večerja z Markom in njegovo ženi Miro je bila zdaj že tradicija. Dobivali so se, odkar so njuni otroci dovolj zrasli, da sta jih lahko pustila same. Letos pa se jim je nameravala pridružiti tudi Lila.  Leon je rezerviral mizo v najprestižnejšem lokalu v bližini – z dobro, a posebno hrano. Gostilna je bila primerna za goste, ki so prišli tja uživati v mirnem in sproščenem vzdušju, ki jih ni pritiskal vsakdanjik. Lila že dolgo ni bila v takšnem okolju, zato se je večerje veselila že zaradi tega, veliko pa ji je pomenilo tudi dejstvo, da ji bo Leon dovolil vstop v krog ljudi, ki so mu dragi in ga tudi dobro poznajo.  Točno ob uri so se vsak s svojim avtom pripeljali na dvorišče gostišča in se pozdravili že pred vstopom. Marko je bil visok in suh moški z obrazom, s katerega nasmeh nikoli ne izgine. Ko sta se pozdravila z Leonom, je stopil do Lile in galantno podal roko, se nasmehnil in prijazno izrazil zadovoljstvo, da jo bo nocoj spoznal tudi v živo. Mira je bila Markovo nasprotje. Bila je majhne rasti, Marku ni segala niti do ramen, njen obraz in telo sta bila okrogla in okrogle so bile tudi njene sive oči. Prvi vtis njene mehke okroglosti se je hitro umaknil strogi urejenosti njene obleke v stilu klasičnega kostima z visokimi petami, strogi urejenosti vsakega pramena njenih kratkih rjavih las in strog je bil celo njen glas, ko je ob stisku roke pozdravila najprej Leona in potem Lilo.  Posedli so jih k veliki okrogli mizi v kotu, ki ga je intimno razsvetljevala pritajena svetloba premišljeno postavljenih luči, da je Lila imela občutek, da so v prostoru sami in se le ta ne nadaljuje v dolgo dvorano z večjim številom podobnih miz, ki so bile večinoma že zasedene.  Ker je bila njihova večerja bolj namenjena druženju kot pa zadovoljevanju potreb po hrani, so se odločili za degustacijski meni in ob nasvetih natakarja naročali posamezne jedi in k njim požirek ustreznega vina oziroma vode, kajti Lila se je ne glede na to, da vino dopolni okus hrane, po kapi odločila popolnoma odpovedati vsem alkoholnim pijačam.  Na mizo so prihajale jedi s posebnimi imeni, različnih okusov in bile so tudi hrana očem. Brancin na solnem žaru, gosja jetra, jabolko in mladi sir, divjačinski ragu in svež tartuf, goveja juha brez žlice, imena ki te zapeljejo v predstave o okusu in vonju, resnična izvedba pa te preseneti s svojstveno oblikovanostjo, barvami in mešanico različnih dodatkov, ki zaokrožijo zadovoljstvo naših čutil.  Med okušanjem dobrot, ki so prihajale na mizo, so se pomenkovali predvsem o športnih podvigih, ki sta jih Marko in Leon že imela za seboj in se dogovarjali o možnih izzivih za naslednje poletje, ko bi se spet lahko odpravila v hribe za nekaj dni. Lila se je prva vključila v njuno dogovarjanje.  »Zame taki podvigi niso primerni … nisem dovolj gotova … in brez izkušenj.« »Obe lahko gresta z nama in hodita po poteh v dolini, kamor se bova vračala zvečer,« je Leon poskušal navdušiti tudi Miro. »To bi bilo res odlično, da se za par dni odmaknemo od vsakdanje rutine in imamo večere za skupno druženje, otroci pa bodo tudi veseli počitnic pri dedku in babici,« je Leonu pritegnil tudi Marko. »Meni ni do hoje in dva ali trije dnevi mi bodo takoj manjkali pri gospodinjskem delu doma,« je rahlo čemerno poskušala Mira prekiniti dogovarjanje Marka in Leona. »Ah, ljubica, saj lahko hodiš kolikor želiš, potem pa počivaš, greš v bazen, mogoče na masažo, doma pa tako ali tako ne bo nikogar, če bodo otroci pri dedku in babici in tudi ne bo potrebno za nikomer čistiti in pospravljati,« je Marko poskušal spravljivo prepričati Miro v to, da se jim pridruži.  »Ah prosim, naj ne izpade, da sem brez empatije, toda ne želim preživeti dveh dni z nekom, ki ne more sam poskrbeti zase, ker imam tega že dovolj doma. Če bom šla od doma, bom šla tako, da se bom res odpočila,« se ni dala Mira.  Lila in Leon pa sta se spogledala.  Marko je sklonil glavo. Nad mizo je za nekaj sekund legla moreča tišina.  »Mira, pomiri se, saj ni nihče rekel, da moramo nujno nekam vsi štirje skupaj,« je Leon začel umirjati strasti, a odziv je bil ravno nasproten.  »Leon, tvoja stvar je, če si si izbral starejšo partnerko in lahko bi vedel, da se pri starejših ljudeh pogosteje zgodi, kar se je zgodilo Lili. Res ne razumem, kaj vodi ljudi v tako nenaravne zveze. Saj si imel dovolj priložnosti pri mlajših ženskah in bi zdaj v miru užival, ne bi ti bilo treba skrbeti še za svojo žensko.« Marko se je skrčil in nenadoma izgledal nebogljen kot majhen škratek, Miri pa so žarele okrogle oči v izbruhu nekontrolirane jeze na priložnostni ventil, ki sta ga v tem primeru predstavljala Lila in Leon. »Saj samo povem, kar misli večina ljudi o takih partnerstvih,« se še kar ni dala.  Leon je počasi začel odmikati stol, z Lilo sta se še enkrat spogledala in mirno vstala od mize.  »Marko, Mira, bilo je prijetno, dokler ni postalo grozno. Mirno ostanita še naprej, ne dajta se motiti,« se je poslovil Leon, Lila je dodala samo še lahko noč in počasi sta odšla proti izhodu, kjer sta poravnala račun in se nato molče usedla v avtomobil. Malo pred ciljem je Lila predlagala, da še nekam sedeta in popijeta čaj ali karkoli drugega. Manjkal ji je pogovor, ki bi zaokrožil in osmislil nocojšnji dogodek. Takoj, ko sta v majhnem baru sedla na svoje stole ob točilnem pultu, je Lila začela: »Si razumel nocojšnji Mirin nastop? … Je bila podobna … tudi drugače, … na vaših prejšnjih srečanjih?« »Vedel sem, da stereotipi precej obvladujejo njeno razmišljanje, da je tako ozkogleda, si pa nisem mislil. Ne vem, kaj je nocoj šinilo vanjo, da se je tako razjezila.« Skozi pogovor sta izluščila, da je bila verjetno nocoj, iz nekega njima neznanega razloga, v slabi koži in se ni zmogla obvladati. Seveda to še ne opravičuje njenega grobega napada na Leona in Lilo, ga pa osvetljuje.  »Čudi me to obsojanje partnerske zveze starejše ženske z mlajšim moškim, obratno razmerje let pa je sprejeto brez pomislekov.« »Mene pa moti, … no, saj me danes ne moti več, … le vsakokrat me spravi v razmišljanje, da se ukvarjamo s stvarmi, ki … se nas ne tičejo. … Mire se popolnoma nič ne tiče najina starost, saj živimo … vsak svoje življenje, … lahko bi samo skupaj preživeli nekaj zabavnih ur, če bi se seveda razumeli.« »Ne vem zakaj mi Marko ni nikoli omenil, kako razmišlja Mira, saj sem mu od vsega začetka najine zveze zaupal, da si starejša od mene in mu v trenutkih vznesenosti povedal še marsikaj drugega, pa je bil vedno vesel, da sem našel zase primerno osebo, s katero se razumem in dopolnjujem.« Počasi sta srkala vsak svojo pijačo in se pogovarjala. Mirine besede so postopno prihajale v Lilino zavest in čudila se je, da se ob tem sploh ni ne vem, kako vznemirila. Bile so samo potrditev Lilinega poznavanja mnenja velikega števila ljudi, ki bi radi vse uredili po sebi najbolj primernih pravilih za dobro funkcioniranje skupnosti. Doslej je to poslušala, ko je bilo izrečeno na hrbtih drugih, to pot se je dotaknilo nje in to naglas in od blizu. Res je čudovita ta naša družba, kjer si vsi želijo neomejeno svobodo in hkrati pa bi postavljali pravila in omejitve za vse in vsakogar.  »Veš … Mira vseeno ni dobra oseba.« Leon se je strinjal z Lilo in dodal, da se bo ob prvi priložnosti pogovoril z Markom, saj ne želi izgubiti njegovega prijateljstva in predvsem ne partnerja za športne podvige. Še malo sta posedela in se nato odpravila domov k Lili. »Ampak midva pa sva dobro, kajne. Ob priliki bova spet šla na takšno večerjo, meni se je zdela odlična,« se je pozanimal Leon in Lila mu je pritrdila.