Mojca Fo o vseh nas, draguljarkah in draguljarju, o letu, ki smo ga preživeli, o bližini, ki prihaja iz premišljevanj in nežnih dotikov:
Vesela sem, da sem del vsega tega Hirondelle sveta, v katerega vzletamo iz svojih gnezd, se ga dotaknemo, se v njem spočijemo in odfrfotamo naprej in tako v lupingih tudi v nežno 2024!
.
Kar tako sta se pojavili, pred blokom. Smreki.
V hipu, ko sem ju zagledala, me je preplavilo toliko vsega lepega v tem letu.
In je rekel, luč je, če jo želimo videti.
In je rekla, veš, ne bom pila, danes je bilo vsega preveč. Grem počivat v votlino.
In je dejal, da filozofska vprašanja zahtevajo odgovore. Kaj bi odgovor, če ni srca v njem?
On se je ustavil, oh, veš, ko sem ti prinesel ti smreki, sem se s pogledom takoj ustavil na sliki s to miško.
S pogledom se je ustavil na ginkovih listih, a veš, da je drevored tudi za Rimskim zidom? Sveto drevo je, ginko. Jaz imam vsa drevesa rada, veš, tudi breze, platane, … Ampak ginko je simbol. On je tako veliko preživel skozi tako veliko stoletnih ran.
In sem rekla, veš december je tak. Veliko vsega in taka hibernacija, nekje v sebi. Ne hibernacija, zen.
Meni je Božo Vrećo lep. Po mojem lep zares, navznoter.
Ona je potem poskočila, Mojca, klinc, prijaznost do neke meje!
In je samo rekel, a veš, kaj, kolega mi je rekel, da ne mara japonske hrane. Pa kaj, jaz bi jo poskusil. Ali bi raje samo čaj.
Esence teh slik, je potem dejal, a jaz res povsod vidim rdečo piko?
Rekla sem, rdeča pika, ja, v vseh slikah je, tako ali drugače. Tudi v pravljične jo bom vtaknila, ker je pač iskra življenja, povsod bo.
In so oni poklicali, pridi žuuur, jaz sem rekla ne, pa oprostite.
In sta rekli, kako smo se pogrešale in kako ljubka darila dober prebranac.
In je dejal, Mojca, a ti je ta baletka všeč? Ja, jaaa, pa na Hrestača greva.
In je ona sedla na kavč, gledala eno sliko za drugo, razpirala platna, jaz pa sem se postavila ob strani in lovila energetsko substanco. Rekla je, to je pa globoko.
Prijel se je za glavo in vzkliknil, matr, to je pa dobr.
Za mizami posedeni smo se kotrljali od smeha in ona je vzkliknila, a veste, to me dela živo.
Stala je in šepnila, nebo in voda sta razkrivala veje zime, to je pa božansko.
Vsi ti romani so nežno prhutali in kar vzprhutavali in prhutajo v meni še kar naprej, ko zrem v smreki, ki ju je s plešočim korakom v resnici prinesel k meni Luka.
