Nebinarna oseba

Nika iz zgodbe se na obali sreča s punco z moškim imenom Svit, nobena od njiju ni prepričana v svoj spol, spolno usmerjenost, kar je za marsikoga, ki razmišlja nekoliko dlje od tega, kakšno je vreme ali kako ima urejene obrvi, pri Sanjinih 18. letih in Nikinih 22. skoraj običajen pojav zmedenosti, nepripadnosti komurkoli ali čemurkoli, kot zapiše Nives Urleb, in se raje držita v alternativni sceni, zato pa sta se dogovorili za srečanje … Pravi jezikovni salto-mortale, ki pa je v resnici skrbno strukturiran in poln inteligentnih premišljevanj …   Nebinarna oseba Sedela je v kavarni in čakala na svoj match s tinderja za katerega se ni točno vedelo, kaj je: fant ali punca, ime  je bilo moško, ampak v resnici naj bi bila ženska sedela je za mizo na kovinskih visokih nogah industrijskega videza z debelo masivno plato, vse skupaj je delovalo temno zaradi črnih sten, kljub temu, da je bil bar obrnjen proti morju, z velikimi okni od stropa do tal in v privatni lasti župana dan v najem očetu enega od njenih prijateljev brez okusa in s preveč denarja, obvezno ljubico in s tretjim majhnim otrokom z drugo ženo, okrašen z gramofonskimi ploščami, motorjem na steni, kar na Niko ni naredilo vtisa, saj je postajal industrijski videz že skomercializiran in ni zadovoljil njene izbirčnosti, podedovane po očetu Aleksandru in se zaradi neokusnega izbora opreme ni preveč ozirala naokoli, pravzaprav je v baru bila že večkrat z družbo, oziroma skoraj bolje rečeno družbo od Aleksandra, ki jo je spoznala skoraj bolj po naključju, saj je imel Aleksander tudi na obali en kup prijateljev in je še v času ko sta se bolje razumela in je bila Nika mlajša, večkrat z njim “lutala” naokoli in seveda so bili takšni in drugačni  “družinski prijatelji” poslovni partnerji dokler je bila korist na eni  in na drugi strani  posedali so skupaj  s svojimi blazno nadpovprečnimi idejami  s katerimi so reševali svet v svojih glavah, če se je to dogajalo v družinski hiši oziroma stanovanju pri Aleksandru na Štajerskem, je za vse prekomerno težke tako in drugače udeležence poskrbela Nikina mama, ki je znala kuhati kot nona in so jedi bile bistveno boljše  kot so bili vajeni Štajerci, nasploh je Nikina mama rada kuhala, pekla lazanje (paštičo), sladice za katere je našla recept v eni izmed svojih zdelanih beležk z recepti, popackane od jajc, mleka, ruma, kave, ta je še posebej veliko madežov naredila na listu, kjer je bil zapisan recept za tiramisu, tak tapravi, z biskvitom in je vseboval moskarpone, pa čeprav naj bi bil po mnenju koga drugega “tapravi” iz piškotov, je to njena mama naredila vrhunsko, celo s surovimi jajci, dokler ni prišlo obdobje razsajanja salamonele in surovih jajc ni več dodajala v kremo vsako nedeljo obvezna sladica za dodatno dvignit sladkor  Aleksandru, ki ni pazil in kontroliral svoje sladkorne bolezni, svojega visoka pritiska in je vse skupaj pripisoval stresu, ampak kaj bodo pa ljudje mislili, če pridejo na obisk in ni kuhano in ne bo sladice in bodo mislili, kako se je slabo poročil, tako pa se je  pohvalil  kakšen frajer super ženo si je našel  ona  je trpela  življenje nad taščo  v drugi pokrajini  stran od svoje mame,  Nikine none, s katero so se vsi odlično razumeli in tako so prihajali ti gostje tudi na obisk v Nikinem otroštvu, čeprav je redko spregovorila z njimi, predvsem, ker se je bala , da bi kaj narobe rekla in bi bila Aleksandru v sramoto, zato je  izkoristila  svojo svobodo  samostojnega življenja  na Primorskem in navezala kontakt s sinom enega od Aleksandrovih prijateljev, ki se, glej ga zlomka, prav tako ni razumel s svojim očetom in je bil skoraj da prisilijen delati z njim, saj sta živela pod isto streho in ni imel toliko svobode kot Nika, predvsem kar se tiče dela oziroma službe, sta pa kljub temu večkrat končala v istem baru ob praznih kozarcih, razglabljajoč o tem, kako bi lahko pretrgala vez z očetom ali kako z njim shajati in dosegati njuna merila, ki so si bila precej podobna, tako Nika kot prijatelj Jan sta svojo  bolečino  neuspehov nedoseganja minimalnih standardov staršev utapljala v vinu,  pivu San Servolo v baru  Janovega očeta ali pa v tem temnem rokerskem baru z motorjem na steni, kjer sta imela možnost svojo opitost zmanjšati s hamburgerjem in premastnim pomfrijem tako rekoč sredi noči, kar so v baru počeli vsi, ki so bili v podobnem stanju, zato je bilo Niki vseeno, kako poscani so bili wcji, trezna ob čakanju na svoj match pa ni mogla na wc, čeprav jo je od nervoze črvičilo v trebuhu, ampak čepe ne bo mogla opraviti kot je bila navajena kadar je lulala, saj na javnem stranišču se nikakor ni mogla usesti na pokrov školjke, misli so letele na vse strani,  razmišljala je, kako bo vse skupaj izpadlo, skušala je odmisliti bolečino v spodnjem delu hrbta, ki je nastala zaradi prevelike obremenitve med selitvijo stvari iz nonine in tetine hiše v najemniško stanovanje v eno izmed majhnih strjenih istrskih vasic, obdano z oljčnim nasadom, manjšim pokopališčem nad vasjo, na katerega so prihajale starejše gospe iz Trsta in so se imele za Italijanke, čeprav po noninih besedah to niso bile in so se le pretvarjale s svojo popačeno slovenščino in namerno uporabljale italijanske izraze, da bi izpadle bolj na nivoju z manjšimi avtomobili večinoma italijanske znamke fiat in črno belimi italijanskimi registrskimi tablicami brez modre obrobe mednarodne oznake države so prihajale v vas obiskovat pokopane sorodnike, v katero se je med drugim že od nekdaj naselilo največ tujcev, predvsem Bosancev, muslimanov, vsaj tako je govorila nona, pa čeprav je bila vas tako zelo majhna, da je dejansko v vasi živela samo ena muslimanska družina in ravno s to družino se je Nika kasneje najbolje razumela, ne le zaradi tega, ampak tudi zaradi drugih pomislekov najprej ni bila povsem prepričana ali bi se sploh dogovorila za ogled stanovanja, fotografije na bolhi so izgledale temno, stanovanje je bilo očitno nevrzdrževano, s starim in ponekod napihnjenim laminatom, s svetlimi, skoraj belimi ploščicami na hodniku, v kopalnici in celo v spalnici s temno vijolično steno, kar je po vsej verjetnosti bil izbor zaradi skrivanja plesnive stene stare kamnite hiše, ki ni bila preveč dobro obnovljena za najemnike  ni važno, važno da se kasira čeprav ugodno, kar jo je poleg prijateljevega nasveta prepričalo, da se dogovori za ogled stanovanja, ki so sicer zelo hitro šla v promet in je večinoma isti dan po objavi stanovanje bilo oddano, to pa je bilo namenjenu prav nekomu kot je Nika, saj je bilo za njen  življenski slog s kajenjem trave privat žurkami stran od nadzora policije z željo po občasnem miru in umiku od civilizacije poleg majhne cerkve s starim zvonikom, ki se je držal kamnite hiše, ki je gledala skozi kuhinjsko okno in kamor je odnašala vreče za smeti ob dnevih pobiranja s strani piranske komunalne službe in je navodila za odlaganje odpadkov prejela že ob samem ogledu s tabelo napisanih dnevov, kdaj je odvoz rdečih vrečk za papir, rumenih vrečk za plastiko, samo črna kanta je obstajala in je vedno stala na istem mestu razen če jo je veter prevrnil, kar je bil pogost pojav na hribu stoječe primorske vasi, do katere je vodila  čudovita pot  z dveh strani: ena strma druga položna in obe sta vodili samo do roba vasi, ker so v vas smeli le le stanovalci, pa še ti so puščali avtomobile na parkirišču, saj večina ni imela prostora, ampak na srečo je Nika imela majhen avtomobil in ga je kasneje lahko parkirala ob avtomobilu zgornjega starejšega soseda, tik pred njenimi vhodnimi vrati v stanovanje in je ostalo komaj kaj prostora za majhen štok, na katerem je Nika včasih posedala in pila kavo, ter za stojalo za sušit rubo, na katerega je sicer morala paziti da se ni prevrnil zaradi rešetk odtočnega kanala ali zaradi pihanja burje na katerega izmed avtomobilov, sploh Nikin je bil velikokrat parkiran, saj se je najraje sprehajala  po oljčnikih  opazovala  sončne zahode  čakala,  da sonce pade v morje kadar je bilo nebo obarvano rdeče je vedela, da bo naslednji dan lepo,  to jo je naučila nona, čeprav je živela blizu, sta se manj videvali, na obisk je Nika prišla le občasno, včasih je nona povedala kakšno zgodbo večkrat, prevečkrat, na kar jo je sicer Nika zaman opozarjala, ni se menila zanjo, še naprej je pripovedovala v upanju, da si bo Nika katero od zgodb zapomnila in jo povedala svojim otrokom, čeprav je vedela, da Nika otrok ne želi imeti, ni pa vedela, da si dopisuje s punco z moškim imenom, to bi bilo preveč sprejeti  drugačno (usmerjenost) od vajene in to bi bilo preveč tudi za Aleksandra, ki ga Nika še ni povabila v stanovanje, saj je vedela, da bo prej ali slej, kljub pogosti odsotnosti, prišel s poslovne poti iz Afrike – s svojimi idejami –  “veš kaj bi mogla” in da ne bo navdušen ne nad laminatom, ne nad ploščicami, kaj šele nad kuhinjo s povešenimi frontami, ampak vrniti domov k staršem se Nika ni nameravala pod nobenim pogojem, sploh pa sta z mamo, ki, kolikor je Nika poznala Aleksandra, ni imela prav veliko besede pri uresničevanju njegovih idej, zato sta njeno otroško sobo preuredila v sobo za goste, bili so to takšne  vrste gostje, ki niso samo prespali in zjutraj spili kavo ali konjak, ki ga je postregla Nikina mama, ta je včasih tudi  pred gosti  izpadla  kot služkinja  In ne kot žena, In je sobo, kljub redkim obiskom, ohranjala čisto, kar ni bilo enostavno v zdaj bivši Nikini sobi pa se je nahajal bogato rezljan baročni dvosed z ujemajočima foteljama in mizico v rdeče rjavi barvi, obnovljenim starinskim pianom, na katerega ni nihče nikoli igral, stekleno nižjo omaro s policami in  s križnimi okrasi na vratih za shranjevanje žganja in setov raznoraznih kozarcev je pohištvo iz zapuščenega dvorca dajalo Aleksandru, kar je potreboval njegov ego, predvsem pa dajal vtis bogataškega življenja, čeprav je premoženje počasi plahnelo in je že samo letalska karta v eno izmed afriških držav predstavljala velik strošek, s svojim privatnim letalom pa je Aleksander prav tako čedalje manj letel, predvsem z namenom zmanjšanja stroškov, ki so se v tuji oddaljeni deželi krepko povečali, predvsem pa krepko od pričakovanega in povečalo se je tudi njegovo popivanje, saj je s težavo opuščal bogataško življenje, kar pušča sledi Tudi na družini in predvsem Aleksander za seboj pušča rane, ki jih Nika ni mogla zaceliti sama in je iskala čudežno zdravilo za celjenje ran v ljudeh,  partnerjih, partnerkah, tudi oče ji še pred selitvijo na svoje ni dajal več poljuba v slovo, to je bila italijanska navada, ki jo je v družino vpeljala Nikina mama, saj se na Štajerskem nihče ne poljublja ob vsakem razhodu, to je počela v upanju, da bo našla nadomestnega Aleksandra, ki bo njen ljubimec in mož z vsem, kar sodi zraven, vsega tega Nikina mama pri Aleksandu ni več dobila, čeprav je še naprej skrbel za družino, kar je pomenilo predvsem v finančnem smislu, le kar se tiče ročnih del, da bi na primer popravil ali zamenjal pipo, žagal drva, zamenjal varovalko, namestil police, zvrtal luknjo za obesit sliko, je vedno poklical nekoga tretjega, tega bi bila morda zmožna punca z moškim imenom Svit, če že njo kot punco boli hrbet zaradi selitve manjših stvari in se preseda iz leve ritnice na desno in je poskušala ugotoviti, katera bo nosilna, če jo je kdo opazoval pri presedanju, si je moral misliti, da nosi vibracijske spodnje hlače na daljinsko upravljanje kot v filmu The Ugly Truth, ob misli na to je šlo Niki na smeh, ker takšne spodnjice v končni fazi sploh ne bi bilo slabo imeti in bi jo verjetno opogumile do te mere, da bi se vedla bolj všečno, čeprav jo je zadeva, predvsem kar se tiče imena, begala, pa saj sta klepetali tudi preko tinderja in Nika ve, da je dekletovo pravo ime Sanja in očitno še njej sami ni jasno, zakaj se ne predstavlja s svojim pravim imenom, čeprav razmišlja podobno kot Nika in ni povsem prepričana v svoj spol, spolno usmerjenost, kar je za marsikoga, ki razmišlja nekoliko dlje od tega, kakšno je vreme ali kako ima urejene obrvi, pri Sanjinih 18. letih in Nikinih 22. skoraj  običajen pojav  zmedenosti nepripadnosti komurkoli ali čemurkoli  in se raje držita v alternativni sceni, zato pa sta se dogovorili za srečanje, končno je Sanja vstopila s svojo modro črno karirasto oversize unisex srajco, v črnih kavbojkah, s svetlo rjavimi postriženimi lasmi na približno pet centimetrov, njena podoba se ni veliko razlikovala od tiste s tinderja, srajca enaka kot na sliki, torej je varčna, je pomislila Nika, lase pravi, da si pušča daljše in da je bila pred kratkim obrita,  “Oprosti, ker sem zamudila, ma so mi stari nekaj težili zaradi avta, ki zadnjič, ne vem če sem ti pravla, sem nardila na novem totalko in se nismo zmenili, tako da sem zdaj peš”, “Ni panike sm itak mela polno glavo kot vedno razmišljat o glupostih svojega omejenega lajfa”, ne da bi se jima bilo treba kaj posebej dogovarjati, se je med njima takoj začutila sproščenost, prijateljska sproščenost, takšne vrste, ko ti ni nerodno, kaj boš naročil, če bo drugemu všeč ali ne, naročili sta si dve veliki točeni pivi, zatem še trikrat isto, dokler nista že obe čutili prevelike opitosti in sta se dogovorili, da naslednjič pride Sanja na obisk k Niki, saj živi sama, je rekla, kar je sicer zvenelo kot povabilo v posteljo, in je to na nek način tudi bilo, vendar temu povabilu ni sledilo drugega kot krajše sušno obdobje, Nika pa si je res želela nekoga, ki bi skoraj vedno bil na voljo z njeno in svojo lastno svobodo, in predvsem si je želela, da to ne bi bil David s svojimi idiotskimi forami in predvsem  neokusnim ponujanjem  svojega telesa.