Fotografija: Pexel – Ron Lach
So to sanje?
Petje in razgrajanje ptic. Klara se prebuja v novo jutro. Močni sončni žarki vztrajno silijo skozi okno in ji ne pustijo spati. Na modrih vratih omare rišejo prelepe skice. Klara strmi vanje.
Ne, ne, to zagotovo ne more biti res. “Kaj se dogaja?”
Nov mučen dan se je pripravljal pred Klaro. Dan, ki ga je želela samo preživeti in se ponovno potopiti v spanec, čimpreje. Ležala je sama. Mož je odhitel v službo, najnujnejše opraviti čim preje, če bi ga kasneje spet potrebovala. Čisto zaradi njegove prisotnosti, ki ji je vlivala varnost.
Postelja jo je objemala in vabila, naj ostane.
Že mesece, po zlomu, se je Klara prebujala v pozna jutra. Vsak dan je bila njena prva misel … “To so le sanje.” “To vendar ne more biti res.” Klara ves čas vrača spomin v stara kolesja. Družina, dom, služba, prijatelji, zabave, potovanja … In čedalje hitrejše življenje. Skorajda že neobvladljivo.
Že mesece, po zlomu, se je Klara prebujala v pozna jutra. Vsak dan je bila njena prva misel … “To so le sanje.” “To vendar ne more biti res.”
In nato ponovno spoznanje, vsako jutro, da se je realnost močno spremenila. Da ne zmore več vsega tega, kar je še do pred nedavnim. Da ne zmore nič. Bolečina jo opominja prav na vsakem delčku telesa. Spomin se hitro izmika. Ta kruta resničnost je Klaro vedno znova grobo prizemljila in zaustavila. Vzpodbudila jo je k razmišljanju. “Zakaj, zakaj, zakaj se je to zgodilo?” “Zakaj pa ne?” Dolgi monologi, samoobtoževanje, žuganje in potrjevanje, da nikoli ampak nikoli več ne bo, kot je bilo. Tega ni več. Vse kar je Klara imela, je izgubila. Pa si pravi, da naj pozabi, preneha s tem grobim notranjim monologom. Prav nič ne pomaga. Klara ponovno povezne odejo čez glavo. Ne, ne bo še vstala. “Kje naj začne?” “Kako naj vstane?” “Kaj naj počne?” Klara je bila tako zelo osamljena. Živela je v svetu, ki ga je težko kdorkoli razumel, prišel do nje. Dovolj je imela pogledov nemoči svojih ljubljenih. Dovolj žuganja, naj za boga že vstane, se pobere. Ker je dovolj močna. Leta je potrebovala, da se je ozrla nazaj in jih razumela.
“Zakaj, zakaj, zakaj se je to zgodilo?” “Zakaj pa ne?” Dolgi monologi, samoobtoževanje, žuganje in potrjevanje, da nikoli ampak nikoli več ne bo, kot je bilo. Tega ni več. Vse kar je Klara imela, je izgubila.
Vprašanje za vprašanjem, odgovorov pa od nikoder. Vsa Klarina iznajdljivost, kreativnost, pogum, veselje, radoživost, vse je izpuhtelo. Kot sopara.
Kje je tu skrita lepota? Ničesar ni videla, sama gosta megla. Velika žalost in nemoč, jeza. Nemogoče stanje. Družina ji je ves čas vztrajno stala ob strani in na vse mogoče načine želela spraviti pokonci.
Klara pa čustveno ni zmogla sodelovati. Ob vseh teh spominih jo vsakič znova oblije ogromna hvaležnost. Preprosto čudovite duše so.
Danes Klara sproščeno pade v spanec.
Sredi sanj, kakšen dan nazaj se spominja, kako je udrihala po možu. In ob tem začutila neizmerno zaupanje in varnost. S svojimi dolgimi rokami se ni branil temveč jo skušal rešiti pred tistim nekom, ki je v sanjah stal pred njo. Nežno jo je zbudil in privil k sebi. Samo sanje.
4. marec 2025
