Fotografija: naslovnica romana nizozemske pesnice in pisateljice Gerde Blees, Mi smo svetloba (Goga 2023). Vir: Maja Drolec
Gerda Blees (1985), nizozemska pesnica in pisateljica, njen prvenec je zbirka kratke proze Ne mislimo na smrt (2017). Mi smo svetloba (2020) je njen prvi roman. Kot marsikatero romaneskno umetnino ga je spodbudila časopisna novica o smrti neke ženske v komuni v Utrechtu. Roman je požel navdušenje pri kritikih in bralcih, zanj je avtorica prejela nagrado združenja nizozemskih založnikov in nagrado Evropske unije za literaturo (2021). Gerda Blees se ukvarja z lingvističnimi vprašanji, zanima jo lingua receptiva – govorne situacije, v katerih vsak govorec uporablja svoj jezik. Diplomirala je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Amsterdamu, živi v Woerdenu.
Gerda Blees se ukvarja z lingvističnimi vprašanji, zanima jo lingua receptiva – govorne situacije, v katerih vsak govorec uporablja svoj jezik.
Roman Mi smo svetloba je napisan na način, da ima vsako poglavje svojega pripovedovalca; od človeških likov (člani komune, starši, policisti) do predmeta ali svetlobe, v katere hranilno moč so poskušali verjeti junaki – liki romana, in ki osvetli iztek romana. V središču romana je komuna, kjer se njeni člani kalijo v »procesu osvoboditve odvisnosti od hrane«. To so: Melodie in Elizabeth van Hellingen, nekoliko mlajši moški Petrus Zwarts in Muriel de Vree. Živijo v vrstni hiši, ki nad vrati nosi napis: Bivanjska skupnost Zvok& Ljubezen z notnim črtovjem. Že na prvih straneh romana lahko preberemo, da je umrla ena od članic zaradi podhranjenosti, Elizabeth van Hellingen, sestra vodje bivanjske skupnosti Melodie, ki je ob sestrinem odhodu nenavadno vzhičena: …«Šla je. Čutila sem, kako je prešla na drugo stran. Čisto gladko je šlo. Kaj tako lepega. Kaj tako posebnega.«
Ob branju romanu kmalu spoznamo, da imajo junaki eno ali več duševnih motenj, ki jim sicer omogočajo normalno vključevanje v družbo, a želijo živeti svoje življenje, in se ne zavedajo, da ga zaradi načina življenja lahko tudi predčasno končajo
V romanu sledi preiskava. Glavni junaki so v zaporu, kjer ostane trdna in noče ničesar jesti samo Melodie, Muriel je pojedla kruh, Petrus pa čuti odpor in se zateka h kajenju.
Je hotela Elizabeth umreti? Bila je zelo doumljiva za vpliv okolja. Na truplu ni znakov nasilja, a organi so čisto lahki, telo je popolnoma izstradano; atrofija.
So njeni sostanovalci razumeli, da bo umrla? Bi ji morali pomagati? Poklicati zdravnika? Kdo lahko odgovori na vprašanje o naravi dobrega in zla v likih, ki so dobronamerni? Čigava zgodba je najbliže resnici in ali je resnica morda na presečišču perspektiv?
Glavna preiskovalka primera je kriminalistka Liesbeth, ki ima anoreksično hčer, in je z zaskrbljenostjo brala članek o gurujki, o prehranjevanju s svetlobo, o tridesetdnevnem postu, o smrti ljudi. Zavzela se bo, da bo dokazala, da so žrtvini bližnji storili kaznivo dejanje, namreč Elizabeth so izstradali do smrti. Za to morajo biti kaznovani, kar se na koncu romana ne zgodi. Kriminalist Ton s posmehom gleda napis na stavbi: … »zvok in ljubezen, krasna ljubezen ti je to, izstradati lastno sestro…«, kriminalist Asif pa meni, da ne poznajo ozadja, nimajo pojma, kaj vse se dogaja. Vidi prestrašene in odsotne ljudi, ki se ne bodo umirili s prisilo in jezo.
Glavna preiskovalka primera je kriminalistka Liesbeth, ki ima anoreksično hčer, in je z zaskrbljenostjo brala članek o gurujki, o prehranjevanju s svetlobo, o tridesetdnevnem postu, o smrti ljudi.
Vodilno vlogo bivanjske skupnosti ima Melodie, ki se je ukvarjala s čustvi vseh, a ob sestrini smrti ne joka in ne obžaluje. To kaže na njeno psihično prizadetost, na znake bolezni anoreksije. Kot otrok je bila glasbenica, a ji ni uspelo študirati na Kraljevski akademiji, njena želja je bila, izgubiti se v glasbi, hkrati pa je bil prisoten dvom in krhkost. Oče ji je kupil najdražje čelo, ona pa ve, da ga je razočarala. Razdre se njeno lezbično razmerje, najprej je osamljena, obiskuje psihiatra, a potem se k njej preselijo ostali člani, ki se kalijo v »procesu osvoboditve odvisnosti od hrane«.
Sostanovalci v želji po pripadnosti, sledenju višjim ciljem, pomanjkanju lastne presoje in čustvene ranljivosti slepo sledijo svoji duhovni vodji Melodie, ki se trudi za skupnost, njihov skupni cilj pa je sodelovati, sobivati, si deliti.
Nekaj časa je še muzicirala po šolah, prepričana, če nisi sam, lahko vse razrešiš skupaj. Kljub Petrusovi eksplozivnosti, Murelini ne muzikalnosti, Elizabethini molčečnosti, jim je sobivanje uspevalo. Ko je izgubila službo, so se preživljali le z Elizabethino socialno podporo, zato jim je počasi zmanjkovalo zagona. Obiskali so mamo Melodie in Elizabeth, ki je v domu za dementne osebe. Nikogar ne prepozna, ne svojega moža, ne otrok. Nekoč je svojim otrokom govorila, kako škodljiva je industrijska hrana.
Melodie je Muriel obljubljala, da bosta skupaj odleteli, saj si Muriel želi svobode. Hrana ni več štela za hrano, brez hrane izkušajo močnejšo vez z univerzalno življenjsko energijo, če zapravijo manj denarja, občutno zmanjšajo svoj okoljski odtis. Iskala je informacije, koliko časa človek lahko preživi brez hrane. Petrus se je nehal upirati. Hrani se ni odpovedal, da bi postal gospodar svojega telesa, nadzor nad svojim telesom je prepustil drugim, hrane se ne pritakne, ker se je tako odločila skupnost, on pa je podlegel pomanjkanju odpora. Jezen je, ker se ni sposoben upreti in mora početi le stvari, ki jih zahteva Melodie.
Hrana ni več štela za hrano, brez hrane izkušajo močnejšo vez z univerzalno življenjsko energijo, če zapravijo manj denarja, občutno zmanjšajo svoj okoljski odtis.
Na policijski postaji jim ne morejo dokazati krivde, zato jih izpustijo.
Melodie je prepričana, da je vse lepo in prav, a Muriel in Petrusa se je zasliševanje močno dotaknilo.
Muriel je lačna, utrujena, joka, ponoči sklene oditi iz bivanjske skupnosti, vzame svoje stvari, sname celo vetrne zvončke, a naleti na zaklenjena vrata. Ne vemo, ali bo odšla ali ne.
Pisateljica se pogovarja z bralci: … »Vseeno nam je, kaj bo izbrala. Ona izbira, vi gledate. Vse, kar lahko storimo mi, je to, da ostanemo ob njej, ji osvetljujemo obraz, ji božamo dlani; skrbimo, da jo vidite.«
Romaneskni prvenec mlade nizozemske pisateljice Gerde Blees nas preseneti z zanimivim pristopom pripovedovanja. Prav izviren način osvetljevanja različnih plati zgodbe je njena največja odlika. Avtorica odstira tančice dvomov, pa tudi čisto življenjske človeške hibe. Neverjetno se zdi, da obstajajo ljudje, ki prostovoljno stradajo, in to s hrano dobesedno na dosegu roke.
Avtorica odstira tančice dvomov, pa tudi čisto življenjske človeške hibe. Neverjetno se zdi, da obstajajo ljudje, ki prostovoljno stradajo, in to s hrano dobesedno na dosegu roke.
Kot bi se upirali preobilju, ki jim je bilo dano. Ne moremo verjeti, da tako poduhovljeni ljudje zaradi pomanjkanja hrane izgubijo članico in ne ukrepajo. Dovolijo, da jih vznesenost vodje pri nadomeščanju hrane z zrakom in svetlobo zaslepi. Kot pravi avtorica, “nismo tukaj zato, da bi obsojali … življenje je že tako dovolj zapleteno. In navsezadnje si ga mora vsak ustvariti po svoji meri.” Pa si ga res?
Knjiga, ki nam da misliti.
