Ranljivost ženskega telesa

Ključno vprašanje: kdaj imeti otroka?

Glavna junakinja Jana je stara petintrideset let in želi zanositi. Ker jima s fantom Primožem ne uspe po naravni pot, eno leto se namreč neuspešno trudita, se odločita za zanositev z medicinsko pomočjo. Skozi oči Jane tako spoznamo njeno ranljivost, pa tudi različne poglede tako na materinstvo kot na žensko, ki želi zanositi. 

Trenutek odločitve, kdaj imeti otroka je pomemben v zgodbi, saj sta Jana in Primož pomislila na otroka šele po vzpostavitvi ekonomske stabilnosti. Z naraščajem se mladi par lahko ukvarja šele, kot si zagotovita stanovanje v bloku. Kaj torej danes sploh preostane mladim, kot to, da si najprej uredijo življenje, stanovanje? Mar ni to nekaj, kar družba pričakuje od odraslega in razumnega para? Ali kot bi odgovoril Primož na vprašanje, zakaj še nimata otrok: »Najprej štalca, pol pa kravca«. Poraja se vprašanje ali je to tudi edina pravilna odločitev? Socialna kot ekonomska situacija mladim ni nenaklonjena; najemnine so drage, služb za nedoločen čas vse manj, socialnih stanovanj ni in so tako primorani počakati, da akumulirajo dovolj virov za oblikovanje podstati, ki se ji reče družina. 

Trenutek odločitve, kdaj imeti otroka je pomemben v zgodbi, saj sta Jana in Primož na otroka pomislila šele po vzpostavitvi ekonomske stabilnosti. 

Anja Mugerli takoj na začetku roman izpostavi: »Veliko vem o zgodovini in politiki, malo manj o astronomiji in botaniki, zelo malo pa vem o tem, kako je zgrajeno moje telo. ….Vse to je enako pomembno kot na primer zgodovina človeštva, ženske v enaindvajsetem stoletju pa še vedno ne poznamo zares svojega telesa.« Tu se dotakne vprašanja, koliko je zares družba poskrbela zato, da bi se ozaveščalo o zdravju žensk, reproduktivnemu zdravju, predvsem pa o tem, kdaj in kako se okno za zanositev zapira. 

Zdravnica Uršula Reš je v članku za 24 ur izjavila, da se je v preteklosti premalo storilo o ozaveščanju na področju plodnosti, da je bilo veliko narejenega na področju varne spolnosti, o tem kako plodnost pada po 37. letu pa ni bilo nikoli dovolj govora. Ženske tako ne vedo, kaj jih čaka v prihodnosti. V proces odločitve, kdaj imeti otroka, torej mladi prihajajo vedno bolj v kasnejših letih, posledično pa se pari spopadajo z verjetnostjo pridruženih ginekoloških obolenj, večja je verjetnost miomov, enodometrioze, polipov, zarastlin, zmanjšanje zaloge jajčnih celic … 

V proces odločitve, kdaj imeti otroka, torej mladi prihajajo vedno bolj v kasnejših letih, posledično pa se pari spopadajo z verjetnostjo pridruženih ginekoloških obolenj, večja je verjetnost miomov, enodometrioze, polipov, zarastlin, zmanjšanje zaloge jajčnih celic …

Anja Mugerli je par umestila v družbeni kontekst, pri tem pa pokazala na omejitve, s katerima se soočata. Bi bilo za Jano in Primoža kaj drugače, če bi dobila stanovanje že pri dvajsetih letih? Tega sicer ne izvemo, le na koncu romana se avtorici zapiše, da Jana nikoli ni zares verjela v vse skupaj. Je Jana vseskozi dvomila? V drugem delu knjige  pride njena negotovost še bolj do izraza in tako postane ključno vprašanje ali bo junakinja romana našla moč in šla v tekmo s časom, predvsem pa v boj s sama sabo, zato da bo zanosila, da bi dobila otroka? 

Samo ženska, ki rodi, je kaj vredna

Jana se sicer odloči za oploditev z biomedicinsko pomočjo, čeprav ni povsem prepričana ali bo sposobna za postopek. S Primožem se odločita za število poskusov in v prvem poskusu je Jana polna upanja, preureja otroško sobico, do sebe je prijazna. Ko pa prvi postopek ne uspe in je soočena z drugim, se tudi njeno razpoloženje spremeni. Vse bolj postaja odtujena od same sebe, hkrati pa se pričnejo kazati tudi prve razpoke v odnosu. 

Njeno telo v resnici ni več njeno, prepuščeno je medicinskemu postopku, injekcijam, hormonski zmešnjavi. Jana sprva to sprejema, zato spoznavamo njene občutke, ki pa se sčasoma spreminjajo, saj je njeno telo vse bolj instrumentalizirano in pripeljano do točke, ko je zreducirano samo na en cilj – uspešno reprodukcijo. Junakinja se v nekem trenutku zazre in tudi zruši sama vase.

Njeno telo v resnici ni več njeno, prepuščeno je medicinskemu postopku, injekcijam, hormonski zmešnjavi. 

Prvič se to zgodi v trenutku, ko se Primož odloči za strokovno izobraževanje, njo pa pusti sredi postopka; on torej ima izhod, ima telo, s katerim lahko odide in počne kar ga je volja, ona pa mora v sebe brizgati hormone, spopadati se s čustveni izbruhi, se prepričevati, da je njena razdražljivost nekaj, kar ni njeno, temveč je posledica hormonskega neravnovesja. 

Potem ko se odloči in jo golo nariše prijatelj Ivan, slikar, prepozna sebe kot žensko, sprejme svoje telo, to narisano žensko, ki si želi otroka. In to tudi junakinja je, samo to in nič drugega. Soočenje s tem dejstvom, kot tudi z spoznanjem, da je materinstvo nekaj, kar bo težko dosegla s svojim telesom, jo spravi v bes, zaradi česar sliko kasneje tudi razreže. 

Anja Mugerli je spisala lep portret ženske, ki globoko v sebi ni povsem prepričana ali si želi imeti otroka, oziroma raziskuje, kakšna je tista cena, ki jo je še pripravljena plačati, predvsem s svojim telesom. Tu se vklopijo glasovi različnih žensk; tako njena prijateljica, ki ima majhnega otroka in je utrujena, neprespana in ostaja brez partnerjeve pomoči. Spretno vplete ostale glasove intervjuvank ter vplivnic, blogerk, ki delijo svojo izkušnjo, kaj pomeni biti ženska v družbi, kar roman razširi in mu doda družbeni moment.  

Anja Mugerli nastavi ogledalo tudi patriarhalnim strukturam v družbi. Že res, da je lepo imeti družino, a skrb za vzgojo in dom, je tudi danes prenesena na ramena žensk. Materinstvo torej ni samo veselje in sreča in zadovoljstvo, temveč je soočanje tudi z skrbjo, odgovornostjo, zapuščanjem lastnega telesa (pridobivanje odvečnih kilogramov), pa tudi z zapuščanjem lastnega intelektualnega potenciala; tako na primer njena prijateljica Tina zavrne, da bi si sposodila knjigo, zdaj ko ima otroka – enostavno nima več časa brati. Materinstvo je torej prežeto z veliko odgovornostjo in strahom.  

Materinstvo torej ni samo veselje in sreča in zadovoljstvo, temveč je soočanje tudi z skrbjo, odgovornostjo, zapuščanjem lastnega telesa (pridobivanje odvečnih kilogramov), pa tudi z zapuščanjem lastnega intelektualnega potenciala.

Zapolniti praznino

V romanu obstajata dva glasova, ki ju je mogoče izpostaviti. Eno je neodvisna in samosvoja umetnica Klara, ki ji v pogovoru navrže, da gre pri vsem tem zgolj za nadzor nad ženskami, saj se Katja v materinstvo ne želi podati. Ob tem pa naleti na nerazumevanje okolice. Ljudje mislijo, da »nima otrok samo zato, ker je samozaposlena v kulturi, brez lastnega stanovanja, z nerednimi dohodki«, nihče pa ne pomisli, da nima otrok, ker si jih ne želi imeti. Jana jo po tiho občuduje. »… zaradi njenih besed se mi zdi, kot da je pravzaprav razkrila nekaj, česar nočem nikomur povedati«. Drugi ženski glas je Janina babica, gverilka, protestnica, ki se za ceno lastnega telesa postavi po robu tistim, ki želijo izsekati gozd. Tu vidim analogijo z zemljo, gozdom, z ženskim telesom, ki ga je potrebno obvarovati za vsako ceno, in to osrednja junakinja na koncu tudi naredi. 

»Kako veš, da si želiš otroka?« jo vpraša prijateljica Katja.

Jana pa nato odgovori, da je to občutek, kot bi hotela zapolniti praznino, »samo da ne vem, ali je praznina tista, ki poganja željo, ali pa zaradi želje čutim praznino.«

Roman Pričakovanja je več kot roman o neplodnosti in pomembno odstira čutvena stanja ženske, ki gre skozi oploditev z biomedicinsko pomočjo. Lahko rečemo, da je zapolnil praznino, ki je na literarnem področju obstajala, ter opozoril na družbena pričakovanja, ki jih danes imamo do mladih žensk, odpira pa tudi vprašanje, kako pomembno je, da o njih premišljujemo, beremo in tudi pišemo. 

Roman Pričakovanja je več kot roman o neplodnosti in pomembno odstira čutvena stanja ženske, ki gre skozi oploditev z biomedicinsko pomočjo. 

Vir: Članek: https://www.24ur.com/novice/slovenija/tistim-ki-zelijo-otroka-bi-morali-omogociti-dostop-do-postopkov.html

»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS«