Vir fotografije: Slika iz kataloga filma — prikaz posterja/napovednega materiala
Novi sošolci (r. Toni Cahunek, 2025, Slovenija)
Precejšnje povečevanje števila albanskih delavcev s Kosova in njihovih družin v Sloveniji, ki poteka v zadnjem desetletju, nekoliko spreminja demografsko podobo države, predvsem pa nekaterih urbanih središč. To v skladu s porastom ideoloških tenzij v svetu, ki je plod monopolizacije kapitala in podrejanja držav mednarodnim finančnim institucijam, sproža določeno nestrpnost. V našem primeru se ta ideološko utemeljuje na podobi Albanca kot Drugega, ki izvira še iz časov Jugoslavije. Že ime nekdanje skupne države nam pove, da je bila zamišljena kot dežela južnih Slovanov, torej ljudi, ki pripadajo določenemu genetskemu bazenu in predvsem govorijo slovanske jezike. Albanci v tako zamišljenem konceptu bratstva in enotnosti nikoli niso zasedli povsem enakopravnega mesta, čeprav je bilo Kosovo del države in čeprav je jugoslovansko vodstvo v kratkem povojnem obdobju celo razmišljalo o združitvi z Albanijo. Razpad države se je začel z mednacionalno krizo, ki je bila posledica represije nad albanskim prebivalstvom na Kosovu kot avtonomni pokrajini nekdanje države.
Zanimivo je, kako se ta podedovana »leva« albanofobija izraža v očitkih Janezu Janši, da je v resnici Albanec. Ti očitki kažejo, na kakšen način je v delu slovenske populacije zamišljena albanska skupnost: kot zarotniški tujek, ki se zahrbtno infiltrira v tkivo nacije. K temu gotovo prispevajo govorjenje nerazumljivega jezika, relativna zaprtost albanskih skupnosti (ki pa je tudi posledica zaprtosti večinske skupnosti do njih) ter njihova notranja solidarnost in uspešnost na področju nekaterih obrti. V tem oziru albanofobija spominja na klasične oblike antisemitizma.
Zanimivo je, kako se ta podedovana »leva« albanofobija izraža v očitkih Janezu Janši, da je v resnici Albanec. Ti očitki kažejo, na kakšen način je v delu slovenske populacije zamišljena albanska skupnost: kot zarotniški tujek, ki se zahrbtno infiltrira v tkivo nacije.
Ob vseh mitih in stereotipih o Albancih v Sloveniji je dokumentarec Novi sošolci prišel ob pravem trenutku. Z različnih vidikov predstavlja problematiko integracije albanskih otrok v slovenski šolski sistem, ki je zaradi jezikovne razlike specifična in zahtevnejša. Medtem ko se otroci, ki govorijo druge južnoslovanske jezike – pri čemer med priseljenci še vedno močno prevladujejo državljani Bosne in Hercegovine –, zaradi jezikovne bližine razmeroma zlahka vključijo, je za albanske otroke to bistveno težje.
Problematika je prikazana na privlačen način. Režiser Toni Cahunek ima kot soustvarjalec televizijskih programov, večinoma namenjenih mladim – denimo oddaj o legendarni Šolski košarkarski ligi – bogat nabor veščin, potrebnih za pripravo takšnega dokumentarca. Zmožen je podati veliko število informacij in perspektiv v kratkem časovnem razponu, ne da bi gledalčeva pozornost popustila. Obenem ima pretanjeno oko za manjša slovenska urbana okolja, s katerimi se tako ali drugače ukvarja skozi svojo televizijsko in filmsko kariero – kot glasbeni novinar, kot igralec v filmskem hitu Tu pa tam itd. V filmu najdemo nekaj zelo posrečenih panoramskih posnetkov Kranja, Kopra in tudi Žalca.
Novinarske kvalitete se kažejo v zajemanju različnih perspektiv. Na eni strani sta dekleti, ki zaradi svoje artikuliranosti in šolske uspešnosti predstavljata pozitiven zgled ter izkušnjo ubesedita s svoje perspektive, na drugi strani pa mlajša dečka, vključena v šolo s prilagojenim učnim programom. Na eni strani so ravnatelji in uradniki, na drugi starši. Na eni strani slovensko, na drugi kosovsko okolje; na eni pričakovanja priseljencev, na drugi pričakovanja novega okolja. Na ta način se gradi uravnotežen mozaik statističnih podatkov, predstav o praksah vključevanja, odnosih v šolskem okolju, tegobah šolskih uslužbencev in birokratov ter potrebah kapitala po ceneni delovni sili. Poleg neposrednih intervjujev pestrost predstavitve poudarjajo tudi zrežirani pogovori med akterji, na vizualni ravni pa dinamičnost filma dodatno poudarja tresoča kamera.
Nad podano vsebino se ne moremo pritoževati. Večstranski prikaz odnosov med skupnostmi je informativen in humanizira prišleke. Vendar film pušča odprta določena vprašanja, ki presegajo pragmatični vidik integracije v državne institucije in izkoriščevalska delovna razmerja. Kljub temu da krizno, na improvizaciji temelječe upravljanje razmer v šolah samo po sebi razkriva protislovja, o katerih bi se bilo vredno vprašati, ta večinoma ostajajo neodprta.
Nad podano vsebino se ne moremo pritoževati. Večstranski prikaz odnosov med skupnostmi je informativen in humanizira prišleke. Vendar film pušča odprta določena vprašanja, ki presegajo pragmatični vidik integracije v državne institucije in izkoriščevalska delovna razmerja.
Težava integracije priseljencev je le ena izmed mnogih, s katerimi se sooča sodobni šolski sistem. Ta je bil zasnovan za potrebe industrijskega kapitalizma, z namenom navajanja otrok na režim zgodnjega vstajanja in discipliniranega vedenja v šoli, oblikovan je po vzoru tovarniškega obrata: razdeljeni na razrede kot delovne enote s svojimi delovodji – razredniki –, z dresuro prek šolskega zvonca, racionalizacijo časa, ocenjevanjem produktivnosti in izpolnjevanjem norm ter navajanjem na suhoparno delo, ki posamezniku morda intimno ni najbližje.
Šlo je za disciplinsko institucijo, značilno za moderno družbo, ki je v postdisciplinarni, postmoderni družbi v globoki krizi. Ta se kaže v stalnih pritožbah nad pomanjkanjem discipline in avtoritete učiteljev ter v zastarelosti obstoječih načinov posredovanja znanja v času digitaliziranega in divergentno posredovanega vedenja. Šole vse bolj postajajo kalilnice povprečnosti, pa tudi nasilja nad šibkejšimi in primitivizma. Večgeneracijska vpetost v ta zgodovinsko kontingenten način izobraževanja pa ustvarja vtis njegove samoumevnosti. Gre za dogmo, ki se ji mora prilagajati realno stanje »na terenu«, namesto da bi šlo za prožno institucijo, ki bi se prilagajala družbenim potrebam.
O tem, ali je takšna samoumevnost upravičena, se lahko vprašamo v primeru učencev, od katerih starši ne pričakujejo večjih akademskih uspehov in jih želijo čim prej pripraviti na vključitev v nekvalificirane poklice, omenjene v filmu. Prav pomanjkanje nekvalificirane delovne sile je eden izmed razlogov za priseljevanje prebivalcev Kosova. Če po eni strani od priseljenskih otrok pričakujemo, da bodo presegli socialni status svojih staršev, s tem impliciramo, da bodo nekvalificirana dela opravljali novi priseljenci iz novih okolij – in tako ad infinitum. S tem se razkrivajo temeljna protislovja kapitalizma samega. Obenem pa se lahko utemeljeno vprašamo, ali želja staršev po čimprejšnji vključitvi otrok na trg dela, zlasti na področjih obrti, v katerih je albanska skupnost tradicionalno uspešna in ki prinašajo finančno stabilnost, ni morda celo prednost v primerjavi s standardiziranim šolskim programom, ki pogosto ne ponuja dodane vrednosti v smislu splošnega znanja in veščin kritičnega mišljenja.
Če po eni strani od priseljenskih otrok pričakujemo, da bodo presegli socialni status svojih staršev, s tem impliciramo, da bodo nekvalificirana dela opravljali novi priseljenci iz novih okolij – in tako ad infinitum. S tem se razkrivajo temeljna protislovja kapitalizma samega.
Naslednje vprašanje zadeva vključevanje žensk. Tudi vodje zasebnih vrtcev na Kosovu, ki nastopajo v filmu, modernizacijo razumejo kot samoumevno. Vključevanje žensk v kapitalistični trg dela v korist profita kapitala in državne blagajne dojemajo kot neizogiben del napredka, ki naj bi nujno vodil v večje vključevanje otrok v vrtce in posledično v boljšo pripravljenost na obvezno šolanje.
Toda ali ni atomizacija družin in prilaščanje otrok, ki ga za potrebe kapitala izvaja država, eden ključnih problemov sodobne odtujenosti? Kdo državo sploh legitimira za upravljanje družinskih odnosov? In ali vključevanje žensk v trg dela res vodi v odpravo moške dominacije ali zgolj v dodatno obremenjevanje žensk ter njihovo atomizacijo znotraj še vedno – ali celo bolj – mačističnih družb, kakršne opažamo tudi v ekonomsko najrazvitejših državah?
Ta in nekatera druga vprašanja ostajajo neobravnavana. Njihovo pogumno in lucidno odpiranje bi še dodatno prispevalo k razbijanju stereotipov. Brez tega ostajamo ujeti v pokroviteljsko delitev na »napredne« in »nenapredne« družbe, pri čemer je kriterij stopnja podrejenosti celotne družbe profitnemu interesu – ta pa sam ostaja neproblematičen.
V filmu so zanimivo, tudi z uporabo arhivskih posnetkov, predstavljeni začetki sodobnega kosovskega šolskega sistema, ki naj bi bil po mnenju slovenskih akterjev manj razvit. Implicitna razlaga za to je vojna: kosovsko šolstvo je manj razvito zaradi krajše tradicije in bistveno večjih ovir, s katerimi se je soočalo ob svojem nastajanju. Toda to v zadnji instanci znova implicira, da je edini smiselni način razvoja slepo sledenje dogmam modernosti – da so »oni« preprosto za »nami«, četudi za to niso sami krivi. V to, brez dvoma, verjamejo tudi sami kosovski uradniki in izobraženci. Prav to vero v modernost pa je z vidika osvobajanja človeštva smiselno prevprašati.
V filmu so zanimivo, tudi z uporabo arhivskih posnetkov, predstavljeni začetki sodobnega kosovskega šolskega sistema, ki naj bi bil po mnenju slovenskih akterjev manj razvit. Implicitna razlaga za to je vojna: kosovsko šolstvo je manj razvito zaradi krajše tradicije in bistveno večjih ovir, s katerimi se je soočalo ob svojem nastajanju.
Film tako ocenjujemo tako po tem, česar v njem ni, kot po tem, kar v njem vidimo. Po slednjem kriteriju gre, kot rečeno, za dinamičen, večplasten in človeško občutljiv prikaz izbrane problematike, ki že sam po sebi odpira vprašanja, na katera pa kasneje ne odgovori.
Recenzijo je sofinanciralo Ministrstvo za kulturo RS.
