Fotografija: Pexels
»Kanada je najboljša dežela na svetu, » nam je na obisku pri srbskih sorodnikih v Vojvodini, rekla starejša Srbkinja, izseljenka, ki je več kot štirideset let živela v Kanadi. Moj oče, tako kot njegova sestrična Lilijana z družino, sta načrtovala selitev v Kanado. Naslednji dan smo imeli sestanek na kanadski ambasadi, kjer so nas ocenjevali, kako potencialno perspektivni smo za stalno dovoljenje za bivanje.
Ko smo februarja, takrat je v Kanadi najbolj mrzlo, prispeli v Hamilton, nam je ta ista gospa za smešno visoko ceno oddala tako imenovani town-house v vzhodnem, slabšem delu mesta. Moj oče, naiven kot mlada nevesta na predporočni dan, ji je to visoko ceno, ne da bi se karkoli prej pozanimal, plačal. In ne samo to, plačal ji je že za nekaj mesecev vnaprej, še preden smo se preselili, ker ga je prepričala, da je strašansko težko dobiti najemniško stanovanje v tistem grdem, železarskem mestu, z grdimi hišami, grdo arhitekturo in slabo oblečenimi, bledičnimi ljudmi z nezdravo poltjo.
Ko smo februarja, takrat je v Kanadi najbolj mrzlo, prispeli v Hamilton, nam je ta ista gospa za smešno visoko ceno oddala tako imenovani town-house v vzhodnem, slabšem delu mesta.
Stanovanje je bilo prostorno, dvonadstropno, s tapisonom s cvetličnimi vzorci, tapete so imele spet drugačen cvetlični vzorec, neke ogromne rože roza barve, ogromne je bilo te roza barve, luči pa so imele spet tretji cvetlični vzorec. Ko si potegnil vodo v WC-ju, se je v spodnjem nadstropju slišalo kot da stojiš pod Niagarskimi slapovi.
V srednji šoli, kamor sva se z bratom vpisala, je bilo veliko otrok priseljencev, poučevali so tudi angleščino kot drugi jezik, dokler pač ne ujameš ritma z ostalimi angleško govorečimi dijaki.
Oče pa se je povezal s slovenskimi izseljenci. »Nam bodo pomagali«, je govoril, njegovo znanje angleščine je bilo slabo, izvedel je, šele v Kanadi, da mora svojo izobrazbo veterinarja nostrificirati, kar je pomenilo narediti izpite za celoten univerzitetni program veterine, če bi želel kdaj delati kot veterinar, čeprav smo na ambasadi dobili veliko število točk prav zaradi njegove izobrazbe, takrat je namreč veterinarjev primanjkovalo.
Šli smo v neko slovensko društvo imenovano Bled, slovenski izseljenci so, kot tudi večina ostalih Jugoslovanov, v Kanado prišli v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja, novejših izseljencev, kot smo bili mi, sploh pa celih družin, takrat ni bilo. Prišli so šele nekaj let kasneje, ko so po Jugoslaviji divjale nacionalistične vojne. Otroci, tisti, ki so bili istih let kot jaz in moj brat, so bili že druga generacija in med njimi in Kanadčani praktično ni bilo razlik. Razen, da so bili Slovenci, kot tudi ostali Jugoslovani, pa tudi Poljaki, Slovaki, precej rasistično naravnani. In vsi so želeli, da se njihovi otroci, kljub pisanemu mozaiku kanadskih priseljencev, poročijo s Slovencem ali vsaj z belim Katoličanom. To je bila ena izmed prvih stvari, ki so mi jih povedali vrstniki.
Šli smo v neko slovensko društvo imenovano Bled, slovenski izseljenci so, kot tudi večina ostalih Jugoslovanov, v Kanado prišli v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja, novejših izseljencev, kot smo bili mi, sploh pa celih družin, takrat ni bilo. Prišli so šele nekaj let kasneje, ko so po Jugoslaviji divjale nacionalistične vojne.
Želeli so biti prijazni z menoj ampak bila sem čudna, nisem znala plesati polke, niti je nisem marala, nisem poznala narodnih slovenskih pesmi, razen partizanskih, te pa seveda niso poznali oni, ker »komunizem je slab«, z bratom sva imela lepe zobe, ne vem zakaj so imeli večinoma predstavo, da smo v »stari domovini« vsi s piškavimi zobmi in revni. Ponosno so nam, na primer, pokazali pralni stroj, nek primitiven stroj, ki je imel na sredi nek valj, ki se je vrtel v krogu in oblačila precej slabo opral. Dali so nam neke stare namizne luči in mizo s stoli, govorili so nam o tem kako so po tedne jedli le riž in varčevali, varčevali, vse dokler si niso v predmestju Hamiltona kupili hiše, identične sosedovi, z angleško travico spredaj, kjer so bila zataknjena opozorila »ne hodi po travi«, »strupen pesticid« s slikami mrtvaške glave.
»Tako boš moral tudi ti,« so govorili očetu v polomljeni angleščini in polomljeni slovenščini, ki so ju mešali v stavke, večinoma so bili neizobraženi ljudje, ki so v petdesetih odšli iz Prekmurja ali Bele Krajine, dobesedno s trebuhom za kruhom, takrat je bila Jugoslavija v povojnih ruševinah. Oče je res dobil službo pri nekem uspešnem slovenskem mizarju, zaposloval je precej Slovencev, takrat mu je plačal 7 dolarjev na uro, kar je bilo slabo, ampak to je vse kar je lahko dobil in vsak začetek je težak, so nam govorili.
Ampak moj oče ni bil na začetku, bil je znan in uspešen veterinar, kmetje so ga oboževali, bil je kot neka lokalna zvezda v svojem okolju, ker je bil vedno pripravljen pomagati, ker so mu živali pomenile več kot lasten čas, kot rojstni dnevi njegovih otrok in ker mu je to služilo tudi kot priročen izgovor, da je čim večkrat pobegnil od nergaške, večno nezadovoljne žene, s katero sta se, nekaj let pred selitvijo v Kanado tudi ločila.
Na društvo Bled nisem rada prihajala, ta svet mi je bil povsem tuj in nezanimiv, ruralen in za časom, jaz pa sem bila uporniška najstnica, drugače sem se že oblačila od konzervativno naravnanih otrok slovenskih priseljencev, poslušala sem drugačno glasbo in hotela sem biti igralka, ne pa odvetnica ali »poslovna ženska.« Socializem mi je glavo napolnil z neuporabnimi neumnostmi in ideali, med drugim tudi, da ne izbiraš poklica zaradi denarja temveč svojega notranjega klica, da si ne izbiraš fantov zaradi tega, ker imajo dobre avtomobile ali so v srednji šoli »jocks« ali »popular«, temveč ker se zaljubiš, začutiš privlačnost. Ta socializem nas res ni dobro pripravil na kapitalistično džunglo v Kanadi, pa tudi na to, kar je sledilo po razpadu Jugoslavije ne. Ampak to je že druga zgodba.
Socializem mi je glavo napolnil z neuporabnimi neumnostmi in ideali, med drugim tudi, da ne izbiraš poklica zaradi denarja temveč svojega notranjega klica, da si ne izbiraš fantov zaradi tega, ker imajo dobre avtomobile ali so v srednji šoli »jocks« ali »popular«, temveč ker se zaljubiš, začutiš privlačnost.
Na društvu so pripravljali neko zabavo, moj oče je, z drugimi ženskami skakal naokoli in pripravljal mizo, z bratom nama je šel na živce, bila sva zgrožena, zdelo se nama je, da se ponižuje pred temi na pol nepismenimi izseljenci z veliki ameriškimi avtomobili. Saj ne rečem, nekateri so bili prijazni, bila sem varuška dveh ljubkih dečkov pri slovenski družini, ki so bili preprosti, dostojni in do mene zelo prijazni, fantka pa sta me naravnost oboževala, dobesedno sta bila zaljubljena vame, »The best babysitter in the world« sta rekla in se šla potem skriti v sobo, ker jima je bilo zabavno in hkrati nerodno.
Razen mojega očeta, so moški sedeli pri mizi in možakar blizu šestdesetih, ki se je med drugim družil tudi z mojim očetom, precej rejen, je prišel do mene in mi rekel, da bi se z menoj želel nekaj pogovoriti.
»Kaj pa, kar povejte?«, sem rekla.
Z debelim prstom je malce v zadregi risal kroge po steni, potem pa med sopihanjem izdavil, njegova žena je z mojim očetom v kuhinji prekladala posodo, »A imaš kakšno prijateljico, bi šli, jaz pa moj prijatelj in vidve na večerjo in potem v hotel?«
Ne spomnim se, kako sem odklonila, zagotovo ne prijazno, vendar zaradi šoka in ponižanja tudi ne ostro, nesramno kot bi si želela. Ta občutek ponižanja, tega pa se dobro spomnim. Bila sem stara devetnajst let in čeprav te začnejo slinasti »stari desci« opažati že v zgodnji puberteti, in mi je to vedno obrnilo želodec od gnusa, mi tako na direktno in na takšen način, še nihče ni upal pristopiti. Vedela sem, zakaj si je upal, zakaj je menil, da bom morda celo pristala. Ker me je, kot večina slovenskih izseljencev, ki niso imeli nobenega stika z domovino, ali zelo omejeno, videl kot revno deklico iz vzhodne Evrope, ki bo staremu debeluhu zaradi neke večerja in možnosti spanja v hotelu, prepustila svoje lepo mlado telo. To je bila njegova predstava o meni in očetovo udinjanje in skakanje po kuhinji, je verjetno k temu še pripomoglo.
Vedela sem, zakaj si je upal, zakaj je menil, da bom morda celo pristala. Ker me je, kot večina slovenskih izseljencev, ki niso imeli nobenega stika z domovino, ali zelo omejeno, videl kot revno deklico iz vzhodne Evrope, ki bo staremu debeluhu zaradi neke večerja in možnosti spanja v hotelu, prepustila svoje lepo mlado telo.
Občutek ponižanja je ostal z menoj cel večer, čutila sem vročico sramu na obrazu in bes in naraščajočo željo, da bi starega odojka razkrinkala, ga ponižala, tako kot je on ponižal mene.
Kasneje sem povedala ostalim dekletom, celo očetu, in kasneje tudi družini pri kateri sem bila varuška. Vsem je bilo malce nerodno, reagiral ni nihče, nihče ga ni soočil, vključno z mojim očetom. Ego in čast odojka je treba čuvati, mi smo pač vsi zelo dobri ljudje, ki se družimo ob goveji juhici, svinjski pečenki, polki, naši otroci pa odraščajo skupaj in se na občasnih druženjih srečujejo. Jaz pač nisem bila ena od teh otrok. Te otroke bi vsakdo močno zaščitil. Nancy je rekla, da bi ga njen oče ubil. Zapekle so me njene besede.
Moj oče me ni znal nikoli zaščititi. Bila sem nova imigrantka, z očetom, ki je bil sicer trikrat bolj izobražen od njih vseh, ampak je prišel na novo, s »culico« in hitro razbitimi nerealnimi predstavami o čudoviti Kanadi. V resnici nam je bilo kmalu jasno, da Jugoslavija sploh ni slaba država, da smo imeli lepo, lagodno in pestro življenje, začinjeno z domotožjem, je ta slika postajala vse glasnejša. Ampak Jugoslavija se je že začela rušiti, počasi je izginjala iz obzorja kot bled spomin na čas, ki je ki minil prehitro, da bi ga sploh lahko ovrednotil, jaz pa sem ostajala z vse bolj močnim priokusom ponižanosti. To je bil moj ognjeni krst, kaj pomeni biti tretjerazredni, kaj pomeni biti prišlek, od katerega vsi pričakujejo hvaležnost, čudenje prekrasnemu Disneylandu, čeprav skozi vsiljive, kričeče barve, sije rja. To ni bilo edino ponižanje, ki si mu izpostavljen kot prišlek iz nekih »rovt«, kot si predstavljajo manj razgledani Kanadčani, pogosto te večinsko prebivalstvo podcenjuje, sebe pa precenjuje, ampak ker je bilo povezano še s tem seksualnim predatorstvom, me je še toliko bolj močno zadelo.
To je bil moj ognjeni krst, kaj pomeni biti tretjerazredni, kaj pomeni biti prišlek, od katerega vsi pričakujejo hvaležnost, čudenje prekrasnemu Disneylandu, čeprav skozi vsiljive, kričeče barve, sije rja.
Od takrat sem bila, vedno z dvignjeno glavo, nehvaležna imigrantka, komunistka, pripadnica neuvrščenih, za vedno Titova mladinka. Ko se je že vse potapljalo in bi bila nova identiteta, pa četudi hvaležne imigrantke, (ki so jo vedno znova prevzemali poljski prišleki, da se mi je obračal želodec,) morda dobrodošla čisto iz praktičnih razlogov prilagajanja sredini. Ampak ne, jaz sem postajala sovražnica kolonialnega zahoda. Ni to to, to kar so nam v Jugoslaviji slikali uporniški profesorji in disidenti, to je iluzija zakompleksanih Slovanov, sem sklenila pri sebi. Namesto, da bi bili ponosni. Riti!
Rodila se je ponosna Jugoslovanka in znalo je biti jebeno samotno.
