O kokoški Galini, mačku Mirku, prestrašeni lisici in otrocih, ki so za nekaj ur postali ilustratorji. Projekt Povezovanje svetov na Evropski šoli Ljubljana.
Včasih se svetovi povežejo čisto neopazno. Brez velikih besed, brez slovesnosti. Nekdo odpre vrata učilnice, nekdo drug prinese pesem, tretji začne pripovedovati. In potem se zgodi nekaj, česar ni mogoče povsem načrtovati: otroci začnejo spraševati, poslušati, plezati po naročju, se nežno dotikati tistih, ki so vstopili v njihov svet in si zamišljati svetove, ki jih še pred nekaj sekundami sploh ni bilo in za katere si v resnici nismo mogli zamišljati, da obstajajo.
V okviru projekta Povezovanje svetov, ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, smo mentorji Sekumady Conde, Gabriela Babnik Ouattara, Lilijana Homovec, Georginah Nyoki, Sladana Vide in Miša Gams gostovali na Evropski šoli Ljubljana. Izmenjevali smo se v učilnicah od prvega do petega razreda, med otroki različnih jezikovnih in kulturnih okolij, ki so nas sprejeli vsak s svojo radovednostjo, vsak s svojim načinom pripovedovanja.
Evropska šola Ljubljana je prav poseben prostor. Pod njeno streho se srečujejo otroci številnih narodnosti, iz držav Evropske unije in tudi iz bolj oddaljenih delov sveta. V njenih učilnicah odmevajo različni materni jeziki, včasih tako različni, da bi človek pomislil, da med njimi ni mogoče najti skupne besede. Toda otroci nas vedno znova učijo nasprotno. Da je mogoče prijateljstvo skleniti tudi brez popolnega besednjaka. Da se radovednost ne ustavi pred jezikovno mejo. In da je različnost nekaj, kar lahko skupnost bogati, ne pa razdvaja.
Evropska šola Ljubljana je prav poseben prostor. Pod njeno streho se srečujejo otroci številnih narodnosti, iz držav Evropske unije in tudi iz bolj oddaljenih delov sveta. V njenih učilnicah odmevajo različni materni jeziki, včasih tako različni, da bi človek pomislil, da med njimi ni mogoče najti skupne besede.
Zato smo še posebej hvaležni Evropski šoli Ljubljana, njenemu vodstvu, učiteljicam in učiteljem, predvsem pa otrokom, da so nam odprli vrata svojih učilnic in nas tako velikodušno sprejeli medse. Ne samo kot goste, ki pridejo nekaj povedati ali razložiti in potem odidejo, ampak kot sogovornike. Kot nekoga, s katerimi je mogoče za nekaj ur ustvariti skupen prostor.
Projekt Povezovanje svetov izhaja iz preprostega, a pomembnega prepričanja: jezik ni samo zbirka pravil, besed in pravilnih odgovorov. Je tudi način, kako pristopimo k drugemu človeku. Kako povemo, da nas je strah. Kako vprašamo, ali kdo potrebuje pomoč. Kako izrazimo veselje, naklonjenost, osamljenost ali jezo. In kako lahko tudi takrat, ko še ne poznamo vseh besed, najdemo pot drug do drugega.
S projektom želimo otrokom, ki odraščajo med različnimi jeziki, približati slovenščino kot jezik ustvarjanja, igre, prijateljstva in skupnega raziskovanja. Ne kot nekaj tujega, kar je treba osvojiti, temveč kot prostor, v katerega lahko stopijo s svojimi izkušnjami, spomini in domišljijo.
Kako pravzaprav nastane knjiga?
Z Lilijano Homovec sva otroke najprej vprašali, ali vedo, kako nastane knjiga.
Kdo jo napiše? Kdo jo ilustrira? Kdo odloči, kakšna bo njena naslovnica? In kako se zgodba, ki je sprva obstajala samo v pisateljevi glavi, znajde na policah knjižnic in v rokah otrok?
Z Lilijano Homovec sva otroke najprej vprašali, ali vedo, kako nastane knjiga.
Kdo jo napiše? Kdo jo nariše? Kdo odloči, kakšna bo njena naslovnica? In kako se zgodba, ki je sprva obstajala samo v pisateljevi glavi, znajde na policah knjižnic in v otroških rokah?
Pogovarjali smo se o pisateljih, ilustratorjih, urednikih, oblikovalcih in tiskarjih. O vseh tistih, katerih imen pogosto ne poznamo, čeprav brez njih knjige ne bi bilo. Potem pa sva otrokom predlagali, naj se tokrat tudi sami pridružijo ustvarjanju.
Naj postanejo ilustratorji. Naj pesmi podarijo obraze, barve, gibe in prostore.
Lilijana je prebrala svojo pesem Galina bo mama, v kateri nastopajo kokoška Galina, maček Mirko, petelin Gal in lisica, ki sredi noči povzroči precejšen preplah. Toda pod živalskimi podobami se skriva še nekaj drugega: pripoved o pričakovanju, strahu, skrbi, varovanju, pripadnosti in tisti posebni nežnosti, s katero skrbimo za nekoga, ki je manjši in ranljivejši od nas.
Toda pod živalskimi podobami se skriva še nekaj drugega: pripoved o pričakovanju, strahu, skrbi, varovanju, pripadnosti in tisti posebni nežnosti, s katero skrbimo za nekoga, ki je manjši in ranljivejši od nas.
Otroci so poslušali, nato pa smo se pogovarjali. Zakaj se je Galina prestrašila? Ali je bil maček Mirko zares nevaren? Kaj je občutila lisica, ko jo je zalotil petelin? Zakaj je Gal skrbel za druge živali? In kdo nam pomaga, kadar je strah nas? Ali nam sošolka ali sošolec pomagata, ko česa ne razumemo?
Ob pesmi smo spoznavali slovenske izraze za živali, njihove glasove in gibanje, a besedišče se je kmalu razširilo. Na čustva. Na prijateljstvo. Na pomoč. Na odgovornost in sobivanje. Na razlike med tem, kar vidimo, in tem, kar mislimo, da vidimo.
Otroci so posamezne prizore interpretirali po svoje. Nekateri so se posvetili Galininemu gnezdu, drugi mačku, ki je vanj zašel, tretji nočnemu nemiru v kurniku ali jutru, ko so se pod Galininimi nogami pojavili rumeni piščančki. In spet četrti temu, da je lisica lahko različnih barv. Recimo, da je njen kožušček lahko tudi modre barve.
Vsaka risba je drugačna. In prav v tem je bil smisel našega povabila: da otroci ne iščejo ene same pravilne podobe, ampak odkrijejo, kako jih je pesem nagovorila. In da je branje knjig lahko tudi varno pribežališče, ki odpira mnogotere svetove. Slovenščina pa prelep jezik, ki ga je mogoče zgibati in obliko vati kot papir in v njem ustvarjati čudovite zgodbe.
GALINA BO MAMA
Lilijana Homovec
Kokoška Galina je ponosna dama
z bleščečim pernatim okrasom,
a zdaj, ko bo postala mama,
se ne ukvarja s svojim stasom.
Cel dan leži v mehkem gnezdu
in mirno dremlje v svojem svetu,
le redko se odloči vstati,
se sprehoditi in poklepetati.
Zadnjič je le par minut
v družbi stala na dvorišču
in se od groze ob vrnitvi,
kot zmešana predala vrišču.
»Proooč, proooč,« je glasno vpila,
svoj kljun je prav do konca raztegnila.
Iz gnezda dve ušesi sta štrleli v zrak
in ob njem visel je črn rep kosmat.
Mirko se je dvignil in pretegnil,
razburjeni Galini bo pa že pobegnil.
Po kožuščku se je mehko počohljal,
privzdignil rep in rekel mijav.
Galina je še malo poklokala,
potem pa sedla spet na svoje mesto,
vdano vzdihnila, oči zaprla,
saj se je vendar vse izteklo srečno.
Zvečer je Gal, najskrbnejši med petelini,
v kurniku je namreč bil edini,
preštel kokoške in ugasnil luč,
potem pa še zaželel lahko noč.
Mir, tišina in globoki vdihi,
so se zdaj razlezli po vsej hiši,
le Galina je samo mižala
in se trudila, da ne bi zaspala.
Potem se v temi nekaj svetlega zabliska,
Galina v strahu s krili gnezdo k sebi stiska.
»Proooč, proooč,« se sliši glasno vpitje,
vsak posebej v zmedi išče zase kritje.
Prižge se luč, po zraku frči perje,
vse vprek po kurniku se dirja,
Gal se zapodi v zasačeno tatico,
prestrašeno in zmedeno gospo Lisico.
Lisica izgine od koder je prišla,
Gal še parkrat glasno reče ko ko ko,
luč ugasne, spet je tu tišina,
v gnezdu zdaj trdno zaspi Galina.
Ko se novo jutro na vzhodu svita,
Gal vstane in glasno zakikirika.
Naspana druščina se na dvorišče spravi,
se preteguje, glasno meni, telovadi.
Prav kmalu pride k njim tudi Galina
in pod nogami ji tekajo rumeni malčki.
»Čiv čiv,« jo kličejo.
»Klok klok, prav nič brez mame«,
se skloni k njim in jih objame.
Vsak otrok prinese svoj svet
Medtem ko sva z Lilijano odpirali vprašanja o knjigah, poeziji in podobah, so se v drugih učilnicah izmenjevali Georginah Nyoki, Sladana Vide, Sekumady Conde in Miša Gams. Vsaka mentorica ali mentor je v skupni projekt prinesla / prinesel svoje izkušnje, ustvarjalni pristop in drugačen način vzpostavljanja stika z otroki.
V tem je tudi ena od posebnosti Povezovanja svetov. Otrokom ne ponujamo ene same poti do jezika. Nekdo ga najde skozi pripoved, drugi skozi podobo, tretji skozi pogovor, gib ali ustvarjanje. Pomembno je, da imajo možnost sodelovati tudi tisti, ki slovenščino šele spoznavajo, in da njihovega znanja ne merimo samo po tem, kako brezhibno tvorijo stavek.
Pomembno je, da imajo možnost sodelovati tudi tisti, ki slovenščino šele spoznavajo, in da njihovega znanja ne merimo samo po tem, kako brezhibno tvorijo stavek.
Otroci, ki govorijo več jezikov, namreč ne živijo med nepopolnimi svetovi. Nasprotno. Njihov svet je pogosto širši, bolj razvejan, poln različnih imen za podobne stvari. Včasih potrebujejo le nekoliko več časa, da med temi imeni najdejo povezavo.
Pri Galini smo tako govorili tudi o tem, da pogum ne pomeni odsotnosti strahu. Da se tudi odrasli lahko prestrašijo. Da pomoč ni vedno velika in junaška. Včasih je dovolj, da nekoga poslušamo, zanj ustvarimo prostor ali samo ostanemo ob njem.
In da so živali v pesmih, podobno kot ljudje v življenju, včasih nerodne, prestrašene, pogumne, ljubeče in predvsem odvisne druga od druge.
Knjiga v nastajanju
Ko smo otroke prosili, naj narišejo prizore iz pesmi, se je zgodba preselila iz besed v njihove prste. Iz ene pesmi je nastajalo mnogo podob. Galina ni bila več povsem enaka Galini, ki si jo je zamislila pesnica. Postajala je tudi Galina otrok, ki so ji določili barvo perja, velikost gnezda, izraz v očeh in svet, v katerem živi.
In morda je prav to najlepše, kar lahko literatura naredi: da zgodba zares zaživi šele takrat, ko jo nekdo drug sprejme in si jo zamisli po svoje.
Zato Povezovanje svetov ni zgolj projekt učenja slovenščine kot drugega jezika. Je tudi povabilo k soustvarjanju. K prepričanju, da ima vsak otrok nekaj, kar lahko prispeva, ne glede na to, od kod prihaja, koliko jezikov govori ali kako dolgo že živi v Sloveniji.
Zato Povezovanje svetov ni zgolj projekt učenja slovenščine kot drugega jezika. Je tudi povabilo k soustvarjanju. K prepričanju, da ima vsak otrok nekaj, kar lahko prispeva, ne glede na to, od kod prihaja, koliko jezikov govori ali kako dolgo že živi v Sloveniji.
Tistega dne smo na Evropski šoli govorili o tem, kako nastane knjiga. A ko smo zapuščali učilnice, se je zdelo, da smo se dotaknili še nekega drugega vprašanja: kako nastane skupnost.
Morda precej podobno.
Nekdo prinese besedo, drugi ji doda barvo. Nekdo pripoveduje, drugi posluša. Nekdo se prestraši, tretji mu pomaga. In počasi, skoraj neopazno, nastane nekaj, česar nihče ne bi mogel ustvariti sam.
Ko smo odhajali, smo s seboj odnesli nekaj otroških podob, vprašanj in pogovorov, ki bodo še dolgo ostali z nami. Pa tudi hvaležnost, da obstajajo šole, v katerih različni jeziki niso ovira, ampak vsakdanja resničnost. Evropski šoli Ljubljana se iskreno zahvaljujemo za gostoljubje, odprtost in zaupanje. Predvsem pa za priložnost, da smo lahko skupaj z otroki za nekaj ur ustvarjali svet, v katerem je bilo prostora za vse.
Projekt Povezovanje svetov izvaja Založba Hirondelle s podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije.
