Fotografija: Pexels – Final Design
Alaa Alqaisi deli pismo – iz Gaze – palestinskemu pesniku Mahmudu Darvišu, ki je bil rojen 13. marca 1941.
Dragi Mahmoud,
pišem ti iz Gaze, ne takšne, kot je bila, niti takšne, kot je zdaj, ampak kot nečesa vmes – mesta, ujetega v tišino lastnega uničenja. Pravijo, da je vojne konec, a povej mi, Mahmud, ali se vojna res lahko konča, če so njene ruševine še tople, če njeni mrtvi še vedno čakajo, da jih preštejejo? Ali se mesto lahko vrne k sebi, ko so njegove kosti zlomljene, ko niti morje več ne prepozna odseva njegovih ljudi?
Nekoč si vprašal: „Kdo sem jaz, po tem izgnanstvu?[1]“ In zdaj te moram vprašati, kdo smo mi po tej vojni? Če je izgnanstvo razselitev, kako potem imenujemo trenutek, ko je izgubljena zemlja, na kateri stojimo, pa ji kljub temu ne pripadamo? Nekoč sem verjela, da je preživetje dovolj. Da če bi vzdržali, če bi nosili breme žalosti v tišini, če bi pokopali mrtve in znova zgradili domove, bi se življenje vrnilo k nam. Toda zdaj vem, da preživetje ni dovolj. Gaza je živa, a ne živi več.
Mahmud, Gaza je bila vedno mesto razseljenih, kraj, kjer so se obljube o vrnitvi spreminjale v iluzije, obleganje pa je postalo edina gotovost. Toda zdaj so celo begunci ponovno postali begunci. Taborišča, ki so nekoč sprejemala izgnance iz Jaffe, Haife in Safade, zdaj sprejemajo tiste, ki so bili izgnani iz same Gaze. Bežijo od ene ruševine do druge, s seboj pa nosijo le breme svoje razlastitve.
Pravijo, da je vojne konec, a povej mi, Mahmud, ali se vojna res lahko konča, če so njene ruševine še tople, če njeni mrtvi še vedno čakajo, da jih preštejejo?
Pisal si o moči spomina in nevarnosti njegove kraje. In zdaj, Mahmud, so prišli izbrisat celo naše ruševine. Begunska taborišča so spremenili v pokopališča, pokopališča pa v bojišča. Gaza, ki je bila pred katastrofo leta ’48 že tako polna beguncev, zdaj nosi težo še ene Nakbe, katastrofo v katastrofi. Povej mi, kaj pomeni, ko begunec ponovno postane begunec? Ko izgnanstvo ne potrebuje več meje, ker obstaja že doma?
Poznal si izgnanstvo, Mahmud. Hodil si po njegovih mestih in v svojem glasu nosil svojo domovino. A povem ti, zdaj obstaja nova vrsta izgnanstva – takšna, ki ne zahteva odhoda. Obleganje je izgnanstvo brez odhoda. Moja generacija, rojena pod vojnimi letali in odrasla v obleganju, nikoli ni videla sveta onkraj obzorja. Slišimo zgodbe o tem, kaj leži onkraj morja, a ne vemo, ali so resnične. Govorimo o krajih, ki se jih nismo nikoli dotaknili, o mestih, ki obstajajo le v spominih naših starešin. Nekoč si zapisal: „Obleganje je čakalnica smrti[2],“ in moja generacija se je rodila v tej čakalnici. Videli so, kako naši otroci umirajo, in temu rekli postranska škoda. Videli so, kako so se naši domovi spremenili v prah, in temu rekli samoobramba. Videli so, kako naši ljudje bežijo iz ene ruševine v drugo, in temu rekli vojna, kot da bi vojna lahko obstajala med oboroženimi in neoboroženimi, med okupatorjem in okupiranimi, med zapornikom in tistimi, ki so se rodili za rešetkami.
Nekoč sem oboževala Gazo pozimi. Mesto, ki je v svojem srcu nosilo morje – njegovo tišino, globino, nepredvidljivost. Zima je odnesla hrup in pustila le tišino. Bila je tišina, ki je delovala, kot da zadržuje dih, kot da pripada nevihti, ki nikoli ne pride. Gaza ni divjala, ne navzven. Njene nevihte so bile zakopane globoko, nevidne, takšne, ki jih nihče ne vidi, a jih vsi čutijo. Toda Gaza ni več tak kraj. Nedolžnost obmorskega mesta ji je bila ukradena. Ne sanja več o ribiških ladjah, težkih z darovi morja. Zdaj sanja o tišini. Tišini brez siren. Tišini brez izgube.
Tudi morje se je spremenilo, Mahmoud. Ne nosi več ritma življenja, ne ziblje več smeha otrok, ki lovijo valove, ne hrani več zašepetanih skrivnosti zaljubljencev, ki se sprehajajo ob njegovi obali. Zdaj odseva svoje ljudi – neme, ranjene, ki brez glasu sprejemajo udarec za udarcem. In vendar: „Morje je naš odsev, zato ne izgine popolnoma.[3]“ Toda povej mi, Mahmoud, kako naj se držimo, ko je celo morje videti izgubljeno? Ko se plima vrača, a ne prinese ničesar – ne stopinj, ne sanj, niti spomina na to, kdo smo nekoč bili?
Nekoč sem oboževala Gazo pozimi. Mesto, ki je v svojem srcu nosilo morje – njegovo tišino, globino, nepredvidljivost. Zima je odnesla hrup in pustila le tišino.
„Pojdi globoko v mojo kri in sezi globoko v moko.[4]“ Nekoč si to napisal, a zdaj ostaja le prvo. Drugo je nemogoče. Šli so, Mahmud. Mladi možje iz Gaze, praznih rok in lačni, so stopali proti tovornjaku s pomočjo, verjeli – naivno -, da lakota ni zločin. Toda krogle so jih dosegle, še předen jih je moka. Ulice Al Rašida so postale rdeče, preden so postale bele. Njihova telesa so padla, preden so se njihove roke lahko dotaknile vreč, ki naj bi jih rešile. Kaj pomeni dostojanstvo na kraju, kjer je že samo preživetje ponižujoče? Kjer lakota ni nesreča, ampak orožje?
In domovi, Mahmoud.
„Hiše umrejo, če njihovi prebivalci odidejo.[5]“ Ponavljam tvoje besede, ker nimam več kaj povedati. Hiše v Gazi so umrle, ne le v ognju, ne le v kamnu, ampak tudi v odsotnosti. V sobah, kjer so se nekoč pripovedovale zgodbe, zdaj odmeva tišina tistih, ki jih ni več tu, da bi jih govorili. Stene, ki so nosile težo generacij, so se spremenile v prah. In prah, Mahmud, se ne spominja. Jasminovo drevo, ki ga je moja babica posadila v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, je izginilo. Hiša, ki je nosila naše zgodbe, je izginila. Ulice, ki so nas poznale, so izginile. Gaza ni več Gaza. Je nekaj drugega, nekaj neprepoznavnega, nekaj, česar ni več mogoče imenovati z imenom, ki ga je nekoč poznala.
Hiše v Gazi so umrle, ne le v ognju, ne le v kamnu, ampak tudi v odsotnosti. V sobah, kjer so se nekoč pripovedovale zgodbe, zdaj odmeva tišina tistih, ki jih ni več tu, da bi jih govorili.
In Arabci? Ne bi bil presenečen. Nekoč si rekel: „Arabci, ki so ubogali svoje Rimljane / Arabci, ki so prodali svoje duše / Arabci, ki so se izgubili.[6]“ In imel si prav. Gledali so, kako bombe padajo, kako hiše gorijo, in govorili o potrpežljivosti. Namesto orožja so poslali besede, namesto vojakov izjave. Naučili so se umetnosti čakanja, vendar ne vedo, kaj čakajo. Morda mislijo, da nas bo čas izbrisal, da se bomo naveličali žalovati. Vendar ne razumejo, da Palestina ni država, na katero lahko pozabiš. Je utrip pod kožo, ime, vrezano v kosti tistih, ki jo nosijo. In kot si jih nekoč pozval, Mahmud, ponavljam tvoje besede: „O čuvarji noči! Mar se še niste utrudili? / Utrudili od strmenja v svetlobo v naši soli, / v žar vrtnic, ki cvetijo iz naših ran? / Mar se še niste naveličali, o stražarji noči?“[7] Toda ne odgovorijo, Mahmud. Odvračajo oči. Njihov molk se kot senca razteza nad našimi ruševinami. In vendar ostajamo. Stojimo tukaj. Tu sedimo. Ostajamo tukaj. Imamo le en cilj – biti.
In Izrael? Dobro si jih poznal. Zapisal si: „Morilci so tisti, ki so si vsi podobni. So eno, razpršeni po kovinskih napravah. Pritisnejo elektronske gumbe, ubijajo in izginejo. Oni vidijo nas, mi pa ne vidimo njih – ne zato, ker bi bili duhovi, ampak zato, ker so jeklena maska ideje.[8]“
In zdaj, bolj kot kdaj koli prej, z izstrelki na novo pišejo zgodovino in temu pravijo varnost. Temu pravijo vojna, da bi svet verjel, da obstajata dve strani. Temu pravijo samoobramba, da se svet ne bi vprašal, zakaj so vsi mrtvi naši. Temu pravijo konflikt, da se lahko pretvarjajo, da se je potrebno o nečem pogajati. Bombardirajo bolnišnice in temu pravijo natančnost. Brišejo grobove naših mrtvih in temu rečejo urbana prenova.
Toda poslušaj, Mahmud – Gaza še vedno diha. Otrok, ki stoji sredi ruševin svoje šole, recitira tvojo poezijo, kot da bi šlo za svete spise. Deček, čigar oče je bil pokopan pod ruševinami, še vedno brca žogo po prahu, kot da se upira zakonom vojne. Deklica, ki kleči ob ruševinah, v pesku sledi besedi Palestina, saj ve, da tudi če nam vzamejo vse, ne morejo vzeti črk iz naših jezikov. „Na tej zemlji imamo tisto, zaradi česar je vredno živeti[9],“ si zapisal. In tudi zdaj, po vsem, to še vedno iščemo.
Toda poslušaj, Mahmud – Gaza še vedno diha. Otrok, ki stoji sredi ruševin svoje šole, recitira tvojo poezijo, kot da bi šlo za svete spise.
Povej mi, če na Luno vklešem ime „Palestina“, ali bodo še vedno trdili, da ne obstaja? Če to zašepetam vetru, ali naju bo odnesel domov?
Pravijo, da je vojne konec. Toda povejte mi, kaj je vojna, če ne izgnanstvo v drugi obliki? In kaj je izgnanstvo, če ne dolga pot domov?
To pismo ti pošiljam, ker vem, da si tudi ti domovina. Domovina iz besed*. Domovina, ki je ni mogoče zasesti, ki je ni mogoče izbrisati. In dokler imamo besede, Mahmoud, še nismo izgubili vsega.
Iz Gaze,
iz rane, ki se noče zapreti,
Alaa Alqaisi
Vsi citati v tem pismu, prevedeni v slovenski jezik, so vzeti iz angleških prevodov in navedeni kot v izvornem besedilu avtorice pisma.
[1] “Eleven Stars Over Andalusia,” prevod Agha Shahid Ali in Ahmad Dallal[2] “State of Siege,” prevod Sabry Hafez in Sarah Maguire[3] “In Praise of the High Shadow,” prevod Saifedean Ammous[4] “Ahmad Alza’tar,” prevod Fawwaz Traboulsi[5] “Why Did You Leave the Horse Alone?” prevod Jeffrey Sacks[6] “Besiege Your Siege,” prevod avtorica (Alaa Alqaisi)[7] “State of Siege,” prevod Sabry Hafez and Sarah Maguire[8] From “The Enemy Poem,” prevod avtorica (Alaa Alqaisi)[9] Poem of the same name, različni prevajalci
* V slovenskem prevodu imamo na voljo prevod pesniške zbirke Mahmuda Darviša “Domovina iz besed”. Izbor in prevod sta pripravila Mohsen Alhady in Margit P. Alhady, knjiga pa je izšla leta 2011 v zbirki Poetikonove lire.
V slovenščino pa je prevedena tudi zbirka “Opisovanje oblakov“. Prevod je pripravila Barbara Skubic, knjiga je izšla leta 2014 pri založbi Mladinska knjiga.
Pismo je bilo 13. 3. 2025 objavljeno na ArabLit. Iz angleškega jezika prevedla G.B.O. Avtorici A. A. se najlepše zahvaljujemo za dovoljenje za objavo.
