Slikovno gradivo: Miklavž Komelj
Nekdo je zakockal hišo
in je zato ostal brez hiše.
Ampak to je poraz.
Ne njegov poraz.
Ne poraz simbolnega reda.
Simbolni red sam
je poraz.
Kako naj resno vzamem simbolni red,
ki v njem nekdo ostane brez hiše
samo zato, ker je zakockal hišo?
Kako je tak absurd lahko vzet resno?
Kockanje!
Zato mi je bilo tudi vedno
tako tesnobno ob vsaki
nogometni tekmi –
četudi je poslednja sacra
rappresentazione –
da zmaga v neki igri
nekaj odloči.
Vedno odloči med kocke.
Izjava, da Bog ne kocka,
je subverzija vsega simbolnega reda.
Vedno odloči met kocke.
Ker logika vojn je ista.
In logika demokracije.
In logika vsake prisege.
In logika vseh ukazov,
Tudi tistih,
ki prihajajo iz duše.
Ali to, da nekdo podpiše neko pogodbo
in ta podpis
vse spremeni.
Nobenih pogodb s smrtjo!
Ampak vse pogodbe
so pogodbe s smrtjo.
Ali je vse, kar ljudje doživljajo kot
zavezujoče,
zavezujoče zato, ker je tako absurdno?
In je v tem občutek
numinoznosti?
Preprosto v tem, da se nekaj
ne ozira nate?
In je ta občutek okrutne nečloveškosti
(ne)dojet kot preseganje človeškosti?
In je to preložitev
odgovornosti,
ki zbuja olajšanje
pri teh, ki se hočejo
imeti za nemočne?
In tisto pojmovanje svobode,
ki ima za svobodo to,
da človek ne ve,
da je determiniran,
ker če bi vedel, da je determiniran,
ne bi bil več svoboden?
In ta determiniranost je seveda
vedno
met kocke.
In če rečem, da je to,
da nekdo podpiše pogodbo
in ta podpis vse spremeni,
absurd,
in da je vsaka prisega
absurd,
in da je to, da nekdo ostane hišo,
ker je zakockal hišo,
absurd,
mi rečejo, da s tem spodbijam
samega sebe,
češ, kaj pa moč besede, moč besede?
Ljudje, moč besede
je povezana s simbolnim redom
na tak način, kot je tiger
povezan s cirkusom.
Kjer sem kljub ljubezni do vas
vedno obžaloval,
da ni tiger odgriznil tiste človeške glave,
ki je posilila njegovo grrrlo.
Odsekane glave,
ki so govorile …
Dovolj, dovolj!
»Nobenega obreda nisem nikoli zamudila.«
To je tako čudovito.
Toda jaz … Jaz nobenega obreda
nisem nikoli priznal.
Poznam moč in lepoto obredov,
Ampak moč in lepota obredov
ne prihajata iz obredov,
ampak iz preprostih udarcev.
Udarcev srca.
Ali kopit.
Ali srca.
Vsi vemo, da današnja
vladajoča ideologija
pojmuje udarce srca
kot nasilje
nad telesi, v katerih udarjajo.
Nobenega meta kocke.
Samo
udarci.
