Fotografija: Pexels – Min An
Kakorkoli, redno je hodil na predavanja in si vestno delal zapiske. Takoj ko so profesorji navedli študijsko literaturo, je pohitel v knjižnico, da bi si jo priskrbel, saj jo je ob tako velikem številu študentov vedno primanjkovalo.
Uspehi niso izostali. Prve izpite po zimskem semestru ter prve kolokvije pri smereh, ki so trajale vso študijsko leto, je opravljal z visokim povprečjem. Zavedal se je pri tem, da sedaj lahko, ker pozimi ni bilo toliko dela na kmetiji. Pri tem se je bal, da ne bo tako, kot na gimnaziji, ko je blestel v prvem polletju, potem pa je šlo samo navzdol.
Kmalu so se njegove zle slutnje začele uresničevati. Za začetek si je po svoji stari maniri težave nakopal sam.
Kmalu so se njegove zle slutnje začele uresničevati. Za začetek si je po svoji stari maniri težave nakopal sam.
Kot na primer pri politični ekonomiji (že od začetka mu ni šlo v račun samo ime predmeta. Ekonomija je ekonomija, si je interpretiral, in ne more biti politična. Ko postane politična, neha biti ekonomija. Preprosto, kajne?). V prvem semestru, ko so imeli kritiko meščanske politične ekonomije, je dobil oceno devet, pri čemer mu je bilo takoj vse jasno, razen tega, da je to, kar so delali, kritika. V drugem semestru so začeli z Marksom. Zdaj se mu je ves svet porušil in nič več mu ni bilo jasno. Včasih je bil nepreviden in se je šel nevednega bruca, ki vprašuje profesorja neke stvari, ki izpadejo kot čiste provokacije.
Ko je profesorica predavala, kako nacionalno gospodarstvo narediti bolj konkurenčno, je trdila, da obstajajo tri možnosti: da povečaš produktivnost; da bolj trdo delaš; ali podaljšaš čas dela. In se je našel brihtnež iz vasi tam nekje v zaostalih Slovenskih goricah (Slovenske gorice so bile v Sloveniji tedaj uradno razglašene kot nerazvite, kot je bilo na primer Kosovo in Metohija), ki je dvignil roko, vstal in trdil, da se profesorica moti, ker ni upoštevala možnosti, ki jim nudi uspešno trženje, in drugič, ker ni upoštevala razvoja in konkurenčne prednosti, ki jih prinašajo tehnološke in druge inovacije. Ni se ji zdelo vredno, da bi mu pojasnila njegovo nevednost. Samo očala si je popravljala, vsi bruci so se ozrli k njemu in si po tiho nekaj prišepetovali, tisti, ki se niso uspeli brzdati, so se smejali na ves glas. Kolegi z obramboslovja so se delali, da ga ne poznajo (pozneje je na izpitu ob koncu letnika dobil šestico. Očitno je profesorica sklenila, da se je neotesanca bolje rešiti zdaj, kot, da bi ji še naslednje leto, če bi pavziral, postavlja neka neumna vprašanja o pomenu inovacij za konkurenčnost nacionalnega gospodarstva).
Ko je profesorica predavala, kako nacionalno gospodarstvo narediti bolj konkurenčno, je trdila, da so možne tri možnosti: da povečaš produktivnost; da bolj trdo delaš; ali podaljšaš čas dela.
Pri profesorju J., ki ga je najbolj prevzel, ga je zaradi premišljevanja po predavanjih celo popoldne bolela glava. »Le kako sem lahko takšen cepec, da vedno o čem razmišljam?«, si je vselej očital in se počutil tako krivega. »Iz razmišljanja lahko nastanejo problemi, česar noče nihče.«
Ni mu bilo dovolj, da ga je bolela glava. Bil je pravi mazohist. Vedno je nekaj razmišljal, in če razmišljaš, potrebuješ dodatne vire. Prav v tem času je prišla na trg zares dobra knjiga. Ker se je ni takoj dalo sposoditi v knjižnici, si je odtrgal od ust in kupil veliko stvar z naslovom Svetovni izziv.
Marsikaj je pisalo tam notri. Tudi kaj takšnega, da si je, kljub temu, da je bil skoraj apolitičen državljan zaverovan v uspešnost jugoslovanske družbe, začel zastavljati vprašanja. In vedno več stvari mu ni šlo skupaj. Vseeno se je brzdal. Zgodba iz izpada na predavanjih iz politične ekonomije se ne sme ponoviti. Zanj bi bilo to tvegano, predvsem pa bi se lahko slabo končalo. V Ljubljano je prišel, da bi pridobil univerzitetno izobrazbo, da bi potem na srednji šoli učil obrambo in zaščito, manj verjetno je bilo, da bo delal na področju upravnih zadev.
V Ljubljano je prišel, da bi pridobil univerzitetno izobrazbo, da bi potem na srednji šoli učil obrambo in zaščito, manj verjetno je bilo, da bo delal na področju upravnih zadev.
Nekateri profesorji, na srečo ne vsi, so bili totalni apologeti socialističnega samoupravljanja. Drugi, tisti v večini, so znali skozi predavanja povedati marsikaj, kar je študentom dalo misliti. Da je marsikaj narobe, in da je še potrebno veliko narediti, da se bo resnično stanje malo bolj približalo zaželjenemu. Seveda je bil potreben, če so hoteli takšni profesorji doseči višji cilj, odziv tudi pri študentih. Šlo je za njihovo inteligenco in zmožnost kritičnega mišljenja. Potem pazljivo spremljanje predavanjem, ter zaznavanje tega, kar je profesor hotel povedati med vrsticami. Zatem študij literature (po možnosti tudi takšne, ki je znala stanje družbe videti tudi z drugega brega reke). In na koncu zavzemanje lastnih stališč do konkretnih stanj.
In profesor Stane J. je bil mojster v tem, kako v študentih vzbuditi nekaj več, da bi potem v življenju tudi oni ustvarjali presežne vrednosti.
In bruc je imel sedaj v rokah dodatni vir literature, v kateri se je nekaj napovedovalo. V treh dneh je prebral teh čez tristo strani in še naprej se je vračal k izbranim poglavjem, ki si jih je podrčrtal, ter postavljal ob vrsticah klicaje in vprašaje. Vsakič, ko je odložil knjigo, je znova prisegel da ga ne bo več lomil, ne samo pri študiju, temveč v življenju nasploh. Dovolj si ga je že zapletel ter si otežil prihodnost.
In bruc je imel sedaj v rokah dodatni vir literature, v kateri se je nekaj napovedovalo. V treh dneh je prebral teh čez tristo strani in še naprej se je vračal k izbranim poglavjem, ki si jih je podrčrtal, ter postavljal ob vrsticah klicaje in vprašaje.
Toda profesor Stane J. se tudi ni kar tako vdal. Bilo je tista temačna in deževna sreda zjutraj. Dež je zmotil šoferje in po Celovški je šlo po polžje. Malo se je žrl bruc, zakaj ni šel prej, ker profesorja Staneta J. nikakor ne sme zamuditi. Tam pri kavarni Evropa se je promet končno sprostil. Proti Bežigradu je šlo končno za spoznanje hitreje. Vseeno je zamudil. Pogledal je v predavalnico, samo v zadnji vrsti sta bila prosta dva stola. Profesor je potrpežljivo počakal, da se zamudnik namesti.
Potem je začel s predavanji. Danes je bila na vrsti Alžirska revolucija. Kot vedno je bruc pazljivo poslušal svojega najljubšega profesorja. Spet ga je začela boleti glava. Ne od poslušanja, vir glavobola je bilo njegovo razmišljanje. Proti koncu sploh ni več slišal profesorja, dokler se ta ni ozrl po predavalnici: ima kdo kakšno vprašanje? Kakšno modro misel? Kakršnokoli? Aha, naš kolega zamudnik tam zadaj je dvignil roko. Izvolite kolega, oder je vaš.
»Pazljivo sem vas poslušal. Če zaključim po vaših današnjih predavanjih, socializem sploh ni možen. Mislim, torej, ni možno, da bi uspel in nas vodil v brezrazredno družbo.«
»Pazljivo sem vas poslušal. Če zaključim po vaših današnjih predavanjih, socializem sploh ni možen. Mislim, torej, ni možno, da bi uspel in nas vodil v brezrazredno družbo.«
Vsi bruci te generacije FSPN (in ni jih bilo malo), so obrnili proti njemu. Eni so bili ogorčeni, drugi so se smejali na ves glas. Nato so se vsi hkrati obrnili proti profesorju, kaj bo njegov naslednji korak. V predavalnici je nastala grobna tišina.
»A to, da sem rekel? Nič takega nisem rekel. Kolega, razmišljajte še malo, morda se dokopljete do še globljih spoznanj.«
Profesor je odšel in predavalnica se je v trenutku izpraznila.
Bruc je vedel, da je zdaj dokončno pečen.
