Fotografija: naslovnica zbirke Ane Svetel, Beletrina 2025.
Kot lahko preberemo na Beletrinini spletni strani, Ana Svetel ni poklicana le za znanost, marveč se je uveljavila tudi kot pesnica, pisateljica in kolumnistka. Na vprašanje, kako ji uspeva združiti univerzitetno kariero z literarnim udejstvovanjem, pove, da zelo dobro. Kot sama pravi, je »pisanje precej osamljeno delo, zato se veseli akademskega dela s študenti.« Avtorica je kot poklicna etnologinja in kulturna antropologinja zaposlena na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Rodila se je v devetdesetih letih ob koncu dvajsetega stoletja.
Ana Svetel je pet vsebinsko povsem različnih zgodb domiselno povezala v celoto z naslovom Steklene stene (Beletrina, 2025). Ali je število petih izbranih pripovedi le naključje? Morda, a na to vprašanje bi dala odgovor lahko le avtorica sama.
Ana Svetel je pet vsebinsko povsem različnih zgodb domiselno povezala v celoto z naslovom Steklene stene (Beletrina, 2025). Ali je število petih izbranih pripovedi le naključje? Morda, a na to vprašanje bi dala odgovor lahko le avtorica sama.
Tudi če gre za tematsko raznolike zgodbe, pa med njimi kljub vsemu najdemo povezave ali bolje podobnosti. Vsako od njih zasnuje okrog svojevrstne in zagonetne središčne točke, da lahko v nadaljevanju pripovedi doseže nepredvidljiv in na trenutke srhljiv zaplet. V prvi – Marelice – je ta točka verovanje v zlovešč urok, v drugi – Alzacija – grožnja s prijavo izmišljenega spolnega nadlegovanja, v tretji – Ključi – nepojasnjen vonj v stanovanju glavne junakinje, v četrti – Hobotnica – poskus obujanja prijateljstva iz preteklosti, v peti – Elza – vdor virtualnega v stvarni svet.
MARELICE
Tita je umetnica, kiparka, ki sicer svoja nagnjena za umetnost uvidi dokaj pozno, enako tudi željo po materinstvu. Njuni sorodnici, po babici Mileni, iz Beograda, teta Angela in njena hči Emilija jo povabita k sebi na obisk. Pred tem pa sta skrivnostno kupili nekaj njenih kiparskih izdelkov. Na začetku obiska se ji zdi vse skoraj pravljično. Očaro jo svetovljanskost njunih sorodnic, razkošno življenje v primerjavi z njenim, predvsem pa malomeščanski način razmišljanja in slog bivanja sredi velemesta kot je Beograd. Kaj kmalu po njenem prihodu začneta postopoma razkrivati njuno pravo namero.
Vse dogajanje okrog razkritja Titine nosečnosti pisateljica spretno stopnjuje. Dokler ne dobimo uvida v tančico zagonetnosti, spretno ovito družinsko tradicijo, ki naj jo doslej ne bi prelomila nobena ženska v družini. Tita je sprva zgrožena nad spoznanjem, v kaj so bile »prisiljene« ženske v njeni družini: prvega otroka niso smele donositi, marveč so morale splaviti. Bralec nenadoma ostrmi: »Ali je kaj takega v sodobni družbi sploh mogoče?«
Tita je sprva zgrožena nad spoznanjem, v kaj so bile »prisiljene« ženske v njeni družini: prvega otroka niso smele donositi, marveč so morale splaviti. Bralec nenadoma ostrmi: »Ali je kaj takega v sodobni družbi sploh mogoče?«
Znotraj fikcije, ki se je posluži avtorica, očitno je.
Ana Svetel z vnosom nezakonitega ravnanja kot središčne točke pripovedi, hodi po robu in tvega ali ji bomo bralci verjeli. V resničnem svetu se namreč glavni protagonistki gotovo ne bi mogli izogniti roki pravice in s tem kazenskemu pregonu. Pisateljico kot da ta plat zgodbe ne zanima, popolnoma nas potegne v svoj pripovedni svet. Vendar ji ne zamerimo, saj pusti konec zgodbe odprt. Vsakemu bralcu je tako prepuščeno, da si zamisli zaključek po svojem okusu, lahko krutega, lahko spravljivega.
ALZACIJA
Alzacija je pokrajina, kamor bosta na koncu vendarle odpotovala profesor in njegova žena. Seveda nam pred tem avtorica naplete zgodbo iz akademskega sveta, v kateri je tokrat le na videz glavni junak moški, profesor zgodovine. Svetel, ki zelo dobro pozna akademski svet, nas sooči s precej običajnim utripom življenja na univerzi, ki se samo na videz zdi monotono. Dokler vanj nenadoma ne poseže študentka Alja, ki jo njena želja po boljši oceni žene, da se za dosego cilja posluži zvijače. Ko profesorja nepričakovano zaloti, da brska za njenimi podatki na spletu, mu brez kančka sramu ali slabe vesti zagrozi, da bo sprožila postopek proti njemu zaradi domnevnega spolnega nadlegovanja. A kot je najbrž značilno za univerzitetno okolje, verjetno še za katero drugo, odgovorni sam pripetljaj pometejo pod preprogo. Avtorica na videz spravljiv zaključek univerzitetne zdrahe spretno uporabi za napet razplet v nadaljevanju.
Svetel, ki zelo dobro pozna akademski svet, nas sooči s precej običajnim utripom življenja na univerzi, ki se samo na videz zdi monotono. Dokler vanj nenadoma ne poseže študentka Alja, ki jo njena želja po boljši oceni žene, da se za dosego cilja posluži zvijače.
Tudi v tej pripovedi se Svetel poigrava s pravnimi dejstvi, a seveda zgolj za ustvarjalno fikcijski namen. Slednje ji odlično uspe. Pohvaliti gre tudi izvrsten prikaz odnosa med starejšima zakoncema. Kaj se je točno zgodilo v tihi zimski noči, ko se je profesor vrnil domov, seveda ne izvemo. Na mesto zaključka ena misel: utečenost zakonske zveze ni nujno slaba, lahko ima tudi prednosti, ugodnosti, predvsem pa je varna.
KLJUČI
Ana Svetel se v tej pripovedi ukvarja s stanovanjem in njeno lastnico, za slovenske razmere uspešno intelektualko, ki se občasno vrača iz tujine v domače okolje. V času gostovanja v tujini je stanovanje, za katerega bi lahko trdili, da je eden od osrednjih likov, oddala podnajemnikom. Ko se vrne, je vsaj na videz vse brezhibno, le nekaj jo zmoti, vendar sprva ne more natančno ugotoviti kaj? Med tem ko raziskuje, kaj bi lahko bilo, se stopnjuje njena obsedenost, dokler ne prepozna nenavadnega vonja.
Svetel nas s postopnim nizanjem okoliščin pelje vse bliže cilju, da si bralec želi čim prej razvozlati bistvo celotne zgodbe in ga mika prebrati nekaj zadnjih strani. A razplet vsega pride šele na koncu in smo nad njim, kot v vseh zgodbah Ane Svetel v tej zbirki, presenečeni.
Svetel nas s postopnim nizanjem okoliščin pelje vse bliže cilju, da si bralec želi čim prej razvozlati bistvo celotne zgodbe in ga mika prebrati nekaj zadnjih strani. A razplet vsega pride šele na koncu in smo nad njim, kot v vseh zgodbah Ane Svetel v tej zbirki, presenečeni.
V obsedenem raziskovanju se izmenjujejo čustveno napeti izbruhi glavne junakinje, ob nepojasnjenem vonju, s slikovitimi prizori nekaterih podrobnosti v stanovanju. Na primer dragocenimi predmeti ali na splošno vse opreme v njem.
Pisateljica je pri tem natančna a hkrat domiselna. Opisi nas kar poskrkajo, kot bi se sprehajali po prostoru. Obenem nam s tem razkriva tudi osebnostne lastnosti glavne junakinje, kot so natančnost, pretirana redoljubnost ali nagnjenje k materialnemu. Tu moramo avtorici čestitati za njen slog opisovanja nesnovnega sveta, v tem primeru bivanjskega okolja.
Morda je vonj, ki ga zaznava le ona, zgolj prispodoba svojevrstne zatohlosti načina življenja, ki ga je živela v tem stanovanju. Zanjo kot svetovljanko, življenje v skupnosti z Binetom še zdaleč ne predstavlja ultimativne želje ali celo cilja. Trdno je prepričana, da si ne želi več povratka k prejšnjemu. V tej zgodbi sicer ni toliko zagonetnosti kot v drugih. Na koncu ostanemo zbegani le zato, ker ne vemo natančno, zakaj je odšla iz stanovanja. Ali zaradi partnerja Bineta, zaradi ponujene karierne priložnosti v tujini, morda zaradi vonja, ali česa drugega. Odgovor je ponovno prepuščen bralcu.
Na koncu ostanemo zbegani le zato, ker ne vemo natančno, zakaj je odšla iz stanovanja. Ali zaradi partnerja Bineta, zaradi ponujene karierne priložnosti v tujini, morda zaradi vonja, ali česa drugega. Odgovor je ponovno prepuščen bralcu.
HOBOTNICA
V ribiškem priročniku je mogoče prebrati, da je hobotnica zelo inteligentna žival, ne da se je ujeti kar tako. Ribič mora biti zelo vešč ali pa zelo zvit. Hobotnica, kljub temu da je kulinarično gledano poslastica, s svojim sluzastim belo sivkastim telesom in lovkami vzbudi odpor.
Ta je še večji, če jo primemo v roke, zlahka se nam izmuzne, saj si je ne upamo držati.
Ali je bilo Ana Svetel vse to znano že prej, oziroma ko je pisala zgodbo? V njej najdemo tudi eno stran opisa načina lovljenja tega morskega mehkužca, ko nas pisateljica popelje na jadranski otok Zlarin prav v lovišče hobotnic. Hobotnice ljubijo razgibano morsko dno in se rade zavlečejo v kakšne luknje, saj jim njihovo gibko telo to omogoča. S tega otoka prihaja Jelena, ena od junakinj te zgodbe, ki je neustrašna ženska, in si upa ujeti hobotnico z rokami. Do tja seže tudi eden od spominov prijateljev, ki so se v času študija v Ljubljani veliko družili. Po dvanajstih letih se ponovno srečajo v eni od restavracij. A nič več ni tako kot je bilo leti. Sploh pa med njimi vlada precejšnje nelagodje, saj enega od prijateljev zaman »pričakujejo«.
V tej zgodbi sicer ni atraktivnega zapleta kot v drugih, vendar lahko uživamo v branju pisateljičinega razglabljana o medčloveških odnosih in ali je sploh mogoče obdržati prijateljstvo na isti ravni kot na začetku, če ga ne neguješ, pa še takrat je vprašanje, ali je to mogoče. Prijateljstvo le ni tako trdoživo kot hobotnica, ki lahko »žrrtvuje« eno ali več lovk, da ostane živa.
V tej zgodbi sicer ni atraktivnega zapleta kot v drugih, vendar lahko uživamo v branju pisateljičinega razglabljana o medčloveških odnosih in ali je sploh mogoče obdržati prijateljstvo na isti ravni kot na začetku, če ga ne neguješ, pa še takrat je vprašanje, ali je to mogoče.
ELZA
Glavna junakinja zadnje zgodbe je prav ženska in zdi se, da gre najbolje v korak s časom. Tudi njeno življenje je obdano z nevidnimi stenami. Kje so meje vplivnice na družbenih omrežjih? Je to njena družina, njuna otroka, je to imaginarni svet družbenih omrežij?
Mlada mama, z dvema odraščajočima malčkoma, prvošolarko Lili in njenim mlajšim bratcem Tristanom, bi morala živeti polno družinsko življenje. A kaj ko je tu splet, ki kot nevidna pajkova mreža, lebdeča v kakšnem kotu stran od človeških oči, nastavlja nitke nadležnemu mrčesu. Tako je z osrednjo junakinjo Zalo v zgodbi ves čas. Neprestano si želi biti vpeta v neskončno in vsaj navidez koristno komunikacijo in deljenje starševskih nasvetov.
Vplivnica? Kako neprimeren izraz za mamo, ki naj bi kar se da verodostojno kot junakinja prikazovala manj lepe in za žensko izčrpljujoče trenutke vsakdana, razpeta med otroškimi vročinskimi krči, njihovim glasnim jokom in cepetanjem za kos kruha.
Vsak dan naj bi se vprašale: »Ali sem zadovoljna?«
To je njen ultimativni nasvet mamam njene generacije. Ali bi res morala biti zadovoljna vsak dan? Težko razumemo, da ji všečki pomenijo več od spoznanj, da je za njuna otroka lahko nadvse privlačna realistična podoba slona na otroški slikanici, bolj od migetajočega ekrana. Na kar jo opozori Lilina učiteljica in ji svetuje, da skupaj s hčerko prebirata otroške knjige tudi slikanice. Žal se Zala raje kot z otrokoma ukvarja s svojim Fb ali Instagram profilom ter všečki, kot pa s svojima otrokoma, ki si stran od nje gradita svoj pravljični svet. Lili je že dovolj velika, da realni svet zamenja za pravljičnega. Nekega dne preprosto odide iz šole v ta svet. Ali starši s pomočjo policije najdejo hčerko?
Žal se Zala raje kot z otrokoma ukvarja s svojim Fb ali Instagram profilom ter všečki, kot pa s svojima otrokoma, ki si stran od nje gradita svoj pravljični svet. Lili je že dovolj velika, da realni svet zamenja za pravljičnega. Nekega dne preprosto odide iz šole v ta svet. Ali starši s pomočjo policije najdejo hčerko?
Morda pa nam je podoba ubupane mlade ženske, ki hlasta za sladkim življenjem, še najbolj všeč. Ana Svetel precej realistično prikaže svet glavne junakinje, v resnici je do nje neprizanesljiva. Zala je na nek način ujeta med steklene stene, na eni strani med zahteve okolja, virtualnega sveta, na drugi pa je tu družina. Oboje definira njen svet. Samo s spretnim krmarjenjem med brzicami je mogoče ohranjati ravnotežje. Bo Zali to uspelo? Je vprašanje, na katerega si mora bralec ponovno odgovoriti sam.
ŠE NEKAJ MISLI O PISANJU ANE SVETEL
Kot omenjeno že v uvodu, Ana Svetel vsako zgodbo suče okrog ene središčne osi in s svojim napetim pripovedovalskim slogom ne dopusti, da bi se vse skupaj razletelo ali še slabše razvodenelo.
Naslednja značilnost, ki jo takoj zaznamo, ko preberemo vsaj dve zgodbi, so zaključki. Pisateljica pusti njen zaključek odprt. Sama pravi, da je to demokratično do bralca, da si sam ustvari sodbo o junaku o tem, kako bi se lahko zgodba nadaljevala ali končala. Morebiti celo o nauku zgodbe, ki je gotovo prisoten med vrsticami.
Naslednja značilnost, ki jo takoj zaznamo, ko preberemo vsaj dve zgodbi, so zaključki. Pisateljica pusti njen zaključek odprt. Sama pravi, da je to demokratično do bralca, da si sam ustvari sodbo o junaku o tem, kako bi se lahko zgodba nadaljevala ali končala.
Kot raziskovalka ima dar opazovanja, kar spretno izkorišča tudi pri pisanju. Iz njenih podrobnih opisov stanovanja v zgodbi Ključi na primer, je najbolje zaznati to njeno spretnost. Prav tako je sposobna uvida v človeško dušo in poglabljanja v medčloveške odnose kot na primer v Hobotnici. Zna prepletati izkušnje tako iz zasebnega kot javnega, kar lepo zgradi v zgodbi o Elzi. In je dovolj pogumna, da svoji junakinji dovoli uporabo brezsramne drobne laži in zvijače za dosego lastnega cilja v Alzaciji. Ni ji tuje niti spogledovanje z mrakobnostjo človeške duše.
Že takoj v prvi zgodbi nas pretrese, da bi bil človek zmožen pokončati komaj spočeto življenje zaradi nerazumljivega starodavnega uroka.
Še nečesa pa ne smemo spregledati v Steklenih stenah. Da v njih pretežno nastopajo ženske in priznati moramo, da je Ana Svetel kljub svoji »mladosti« pri opisovanju ženskih likov, pokazala modrost, ki bi jo navadno prisodili zrelejšim ženskam.
Zakaj prav naslov STEKLENE STENE?
Zakaj prav naslov Steklene stene? Steklo nam omogoča jasen in neoviran pogled iz našega miselnega in fizičnega prostora, a k sreči tudi nevidno omejitev.
Steklo nam omogoča jasen in neoviran pogled iz našega miselnega in fizičnega prostora, a k sreči tudi nevidno omejitev.
Kljub navidezni krhkosti stekla, oviro, ko nanjo naletimo, vsekakor začutimo, v upanju, da steklo ne poči, se ne razbije. Ali kot pravi pisateljica: »Tudi v zgodbah se junaki, pretežno junakinje, soočajo z omejitvami in preizkušajo do kod lahko izzivajo svojo življenjsko usodo, do kod lahko vztrajajo pri svojih namerah, ali lahko svoje cilje premikajo mimo ovir, kje so skrajnosti?«
