Odmik od doma

Gordana Hudolin je tokrat spisala tekst, ki je razumljen kot odmik od doma. Ljubeč par, ki se očitno nahaja v obdobju ranljivosti, se je odpravil proti morju, kjer ona, Klara, naleti na mačkico. Ne samo, da Klara ob morju najde spokoj, stik z živalmi, ki jo vedno poiščejo, pač pa na ta način dobimo vpogled v njen notranji svet, ki se ga drži neka posebna otroška naivnost.

***

Intimističen zapis, ki je podan kot z očesom filmske kamere, sugerira, da se Klara, kljub slutnji o pogorišču, nahaja na varni strani. ODMIK OD DOMA Klara in mož sta včeraj pozno zvečer prispela na obalo. Hotel je bil soliden za 4*, lahko bi dali več od sebe, vendar to nikoli ni igralo velike vloge, bila sta dobro razpoložena. V sobi sta ošvrknila zakonsko posteljo. Na levi strani se je nahajala nočna omarica. Glede na količino knjig in revij, ki jih je Klara ponavadi prenašala naokoli, je bilo to težko spregledati. Leva stran postelje je že ves čas njunega zakona pripadala njemu. Ravno zato se je Klari zdelo tako simpatično, ko sta se brez besed dogovorila, da bo tokrat na levi strani spala ona. Kar se je zgodilo prvič. Dvignila je obraz proti njemu in pomislila, kako lepa gesta! Odmiki od doma so bili njuna rutina in vsakič znova sta ugotavljala, kako zelo jima to dobro dene. Na začetku so bila potovanja del Klarine rehabilitacije. Na srečo se je obrestovalo in ostalo del njunega življenja. Praviloma sta vedno potovala v Istro, na Kvarner ali, če sta le ujela dovolj prostih dni, v čudovito Dalmacijo. Pred časom, ko je hčerka še živela v Španiji, sta raziskala tudi dobršen del te čudovite dežele. Posebej Mallorca se jima je priljubila. Kopno ali otoki, vse sta srkala kot mivka vodo. Zdelo se je, da sta prav povsod doma. Izjemno dobro sta se počutila, ko sta pohajala, odkrivala znamenitosti, posebej katedrale in bazilike, se družila z lokalnimi prebivalci, okušala lokalno hrano, raziskovala obale, poležavala na plaži, se kopala v morju ter na tržnici nakupovala lokalne dobrote. Pozno jutro. Zgodnje sonce si je že utiralo pot skozi masivne temne zavese. Žarki so našli vsako luknjico in hiteli pripovedovati zgodbe. Klara je diskretno odgrnila zaveso in uzrla utrip jutranjega mesta. Prebujanje kot veliko mravljišče. Stolpiči mestnih cerkva. Grad na desni strani. Leva stran je razgrinjala pogled na čudovito, prostrano morje. Vse mogoče ptice so tolkle po valovih, iskale svoj prostor in na ves glas kričale. Prelep galeb z mogočnimi krili je zaokrožil ob cerkvi in pristal na bližnjem starinskem dimniku. Tako mogočen, zelo drugačen od rečnega galeba, za katerega se je Klari zdelo, da jo spremlja že ves čas, še najbolj pa je bil prisoten v domačem kraju. Ponosno je zrl proti hotelu in sproščeno spuščal krila navzdol. Videti je bilo, da v teh krajih kraljuje in da se ničesar ne boji. Za hip se je zdelo, kot da se spogledujeta. Klara in galeb. Prijelo jo je, da bi poklicala moža in ga prosila, naj galeba slika. Bil je najboljši fotograf daleč naokoli. In to je s pridom izkoriščala ter ga hvalila, da se je kar medil. Vendar se je vzdržala. Bil je prekrasen dan in vabil jo je, da se odpravi na sprehod. Klara se je osvežila in odletela proti vodi. Počasi se je približevala morju. Že vrsto let je v dnevnik vestno zapisovala, kaj je tisto, kar jo hrani, predvsem pa tisto, kar je sama želela deliti z ljudmi. Morje je bilo v tistem trenutku zagotovo na najvišji točki. Hrepenela je po njem in želela priti v stik z njim, v vseh letnih časih. Starejša kot je bila, bolj ji odgovarjal hladnejši čas. Globoko je vdihnila in začutila morski zrak, ki je proniknil prav do njenih pljuč, ki so se hvaležno močno razprla. Nekoliko kasneje si je privoščila kavico in zraven naročila kozarec vode. Pazila je na hidracijo. Včasih skoraj obsedeno.  Pot ob morju se je raztezala kot elastika in bilo je tako pomirjujoče. Kljub vetru in nemirnemu morju je Klara čutila spokoj. Počasi je stopicala in čutila, kako raste v njej tista globoka vez med morjem in njo samo. Na obrazu se ji je začel pojavljati hudomušni nasmešek.  Zaustavila se je ob ograji in preko morskega bazena zrla v prelepo obzorje, ki je deloval kot balzam za njeno dušo. Zasanjano se je prepustila zunanjim dražljajem. Ob sprehodu naprej je naletela na mačko, črno kot premog, imela je lepo glavico. Zdela se ji je zdrava. Z dolgim repom se ji je pletla med nogami in se ji prilizovala. Brki so ji silili preko oči in nosili s seboj drobne smeti. Klara jo je nežno očedila in mačka je hvaležno poskočila na njeno koleno, zapičila ostre kremplje v tkanino hlač. Klara se je spomnila na čas, ko je kot mlado dekle na deželi preživljala počitnice, kjer je bilo polno mačk. Zato je ta gesta bila zanjo povsem naravna.  Na potovanjih so jo pogosto našle mačke, pa tudi psi, in prav oboji so se pustili božati.  Klara je mačko  še nekajkrat pogladila po majhni glavici in trupu, ter ji zašepetala, da se kmalu spet srečata. Ko je zaslišala moževo sporočilo na mobilnem telefonu, je vedela, da je čas za vrnitev. Nekoliko zasopla ga je zagledala sedeti za mizo na terasi. Ko je vstal, ter razširil roke, da bi jo objel, je Klara pomislila, kako ji pogled nanj vedno orosi oči. Naročila si je svež pomarančni sok, mož je naročil kavo, nato pa sta si privoščila obilen zajtrk. Na voljo so bile raznorazne dobrote. Po prijetnem obedu je Klara možu dejala, da je čas, da se odpravita v trgovino. Sklonil je glavo, se nasmehnil nekam vase in jo pobožal po vrhnji strani dlani; bilo mu je jasno, da so Klaro spet našle mačke.