Lili se je teme doma lotila na prav poseben način. Svojo junakinjo Lilo je tokrat postavila v toplice, kjer sreča vse vrste ljudi, ki so se znašli v trenutku ranljivosti, predvsem pa čaka na Leona. Ko prihaja k njej, opazi, da mu lasje sivijo in se redčijo na temenu, da ima povešena ramena, kot bi si naložil pretežko breme. Morda so tudi njega razjedali dvomi o njuni zvezi, morda mu je hudo ob tem, kar se je zgodilo njej, kar se je zgodilo obema.
Vesela, da se je Lili po težki preizkušnji svoje junakinje Lile, ki jo je zadela kap, odločila, da razpne široko nebo nad parom, in da Lilo in Leona kot v filmskem prizoru obliva svetloba prihodnosti. Utrujena od dolge poti končno prispeta domov, bralcem in bralkam pa postane očividno, da kot ustvarjalci vedno lahko sprejemamo dobre odločitve za svoje junakinje in junake.
Bolje pozno kot nikoli
Jesen. Dež škreblja po velikem oknu v Lilini hotelski sobi v toplicah. Oblaki so se spustili čisto nad strehe hiš. Noč se počasi in nejevoljno umika dnevu, kot da bi rada samo še malo zagrnila okna in se predala spancu. Drevesa ob skrbno urejenih potkah so obdržala še komaj kakšen list, le zimzeleni grmi med njimi domišljavo razkazujejo svoje bujne grive. Nikjer ni nikogar. Mir. Osebje je že na svojih mestih, pacienti in turisti pa še niso prilezli iz toplih zavetij.
Lila je naslonjena na okensko polico opazovala črno belega jesensko porejenega mačka, ki je edini pritekel na potko. Morala je biti res nuja, saj je zaskrbljeno pogledoval naokrog, kot da se boji, da si bo na dežju zmočil svoj svetleči kožuh. Kar se da hitro je smuknil pod napušč sosednje stavbe in nato izginil za velikim v kroglo pristriženim pušpanom.
Pred tednom dni je Lila prišla v toplice in počuti se skoraj domača. Dnevi so si med sabo čisto podobni. Jutranje urejanje ji vzame veliko časa, zato vstane zgodaj, da je malo po sedmi že na zajtrku. Potem si druga za drugo sledijo terapije skozi celo dopoldne. Po kosilu si vzame pol ure za počitek. Leže v posteljo, zapre oči in skoraj vsak dan tudi zadremlje, da se po kakšnih petnajstih minutah sunkovito predrami, kot bi se prestrašila, da je že celo popoldne mimo. Potem gre sama na daljši sprehod v okolico. Ponosna je nase, ker lahko hodi samo s sprehajalno palico. Tudi njena desna roka je veliko bolje, vrača se v življenje. Ni je več strah, kako bo pri kosilu razrezala hrano, saj ima zdaj na voljo spet spet dve roki, le da sta uporabni ravno obratno kot je bilo običajno, leva je glavna, desna pa pomočnica. Najbolj pa je vesela, da napreduje z govorom. Ne govori veliko še kot pred boleznijo, a veliko bolje kot na začetku okrevanja. Zdi se ji, da je med sebi enakimi, da razumejo zakaj govori tako počasi in z velikimi presledki in ji tudi ni več mar, kaj si mislijo o tem.
Počasi pokajo oklepi s katerimi se je obdala. Po večerji rada posedi pri mizi in še malo posluša pogovore naključnih sosedov in se občasno tudi pridruži s kakšno pripombo. Ko se potem, ko leže v posteljo, preda analizam preživetega dne, ugotavlja, da je podobna mladostnikom, ki delajo prve korake v družbo in si ustvarjajo socialno omrežje svojih vrstnikov. Na ramenih nima več bremena »biti taka kot prej«, ampak je lahko preprosto taka kot je. Tako se je zdaj že povezala z Marjeto, ki je na rehabilitaciji po operaciji kolena in s Petrom, ki je ravno tako kot ona doživel možgansko kap. Oba sta zgovorna in povesta vse, kar mislita ona dva in še večji del tistega, kar ima v mislih Lila. Tako se sama vključi v pogovor, ko res spontano pade vanj in besede že čakajo na jeziku, da poletijo v sosednja ušesa.
Marjeta bo jutri zaključila z rehabilitacijo in se vrnila domov k svojemu možu in dvema pubertetnikoma, ki komaj čakajo, da se vrne in se hkrati pretvarjajo, kako jim je brez nje strašansko vznemirljivo in lepo, ker tata pač ne zmore imeti oči na vseh koncih hkrati, tako kot to počne mami. Tako je količina svobode in sivih con precej večja kot takrat, ko je ona doma in ima ves čas vse pod nadzorom. Bolj kot sinova, jo pogreša mož. Ne znajde se najbolje v množici podatkov o tem, kje in kdaj se kdo nahaja, kdaj naj bi bil doma in bo potem spet odšel, kje naj ju pobere z avtom in kam odpelje. Tako Marjeta velikokrat izgleda kot pregorela direktorjeva tajnica, ki neprestano odgovarja na klice zahtevnih, že kar nadležnih strank.
»Še dva dni intenzivnih treningov, potem bom spet prepuščena svoji dobri volji in vztrajnosti. Kar malo mi je žal, da je že konec,« je Marjeta začela pogovor med zajtrkom.
»Ti boš te vaje dala v svoj urnik in jih opravila kot za šalo, tako urejena in sposobna si,« ji je Peter malo popihal na dušo.
»Daj no, Peter, saj ni treba tako očitno …,« mu je pomežiknila Marjeta.
»Lila, kako si danes. V primerjavi s prvim dnem si prava cvetoča lepotica,« se je hitro obrnil k Lili.
»Le kako sem … izgledala … ob prihodu. … Sigurno grozno …, če sem zdaj … cvetoča … lepotica,« je počasi komentirala Lila.
»No, Lila in tudi ti Marjeta, napredujeta v vseh pogledih.«
»Kakšnih pogledih,« je še lahko izustila Marjeta, ko se je že oglasila na klic enega od sinov, vstala in odšla iz jedilnice, kajti očitno bo pogovor malo daljši in težji.
»Ti pa boš tukaj še en teden, kajne,« je zanimalo Petra.
»Podaljšala bom … za en teden.«
»Pametna odločitev. Pa te bodo vzeli?«
»Pravijo, da bodo.«
Peter je pomolčal in se z vso resnostjo posvetil vsebini svojega krožnika. Z desno roko je imel precej večje težave kot Lila. Tudi hoja mu je delala večje preglavice, na njegov govor pa kap ni vplivala. Ni se dotaknila njegovega prešernega optimizma in dobre volje, ki ju je v izobilju trosil naokrog. Čeprav … kdo ve, kaj se zgodi z njegovim smehom, ko se znajde sam za štirimi stenami svoje sobe, ali ko sta doma sama z ženo. V družbi neznancev, kar je prava definicija za vse, ki se v danem trenutku nahajajo v prostoru, pa se odlično znajde in vedno prevzame pobudo. Kljub odvečnim kilogramom in okroglim licom, je s svojimi gostimi sivimi lasmi in iskrivim nasmehom privlačen za ženske poglede. Ko začne zbijati šale in dvoriti kateri od dam, kar žari v zanosu. Na prav tak sproščen način je že prvi dan pristopil k Lili, ko je sama sedela za mizo pri kosilu.
»Lahko prisedem, gospa,« jo je vljudno nagovoril, »že od nekdaj so mi všeč blondinke.«
»Jaz sem … pobarvana … blondinka,« je bil Lilin okoren odgovor.
»Koliko pa je naravnih, bore malo po moji oceni. Malo barve daš nase, pa si bolj opazna in zaželjena,« je še kar razpredal svoje misli in hkrati na mizo nasproti nje položil krožnik izbranih jedi.
»Še zdaj ne vem, zakaj je tako,« je še dodal in že sedel, odložil krožnik in začel jesti.
»Stereotip …,« je malo tiše dodala Lila in pomislila, da je to verjetno ena od nebuloz, ki se širijo med ljudmi in hranijo njihovo domišljijo, in v tem primeru bančne račune proizvajalcev barv za lase. Je pa res, da se med množico temnolasih glav hitro opazi izrazito svetlolaso. Tako nase pritegne pozornost in s tem poveča možnost za uspeh pri izbiri partnerja.
Peter se je ukvarjal z razrezovanjem koščka mesa in ne da bi dvignil pogled od svojega opravila, nadaljeval svoj monolog.
»Sploh pa, za začetek je dovolj, kar se vidi. Saj veš, da je svetloba najhitrejša, zato se odzovemo najprej na tisto, kar vidimo. Potem nas morebiti očara tisto, kar slišimo, zvok je počasnejši od svetlobe. Še najlepši je zadnji del, ko nas očarajo misli nekoga, ki nam je všeč na pogled.«
»Mhm …« je pokimala Lila in si mislila, da ga ona potem prav gotovo ne bo očarala, saj njenih misli ne bo nikoli slišal, ker je njihov prenašalec onemogočen. Pa nič za to. Bo že …
»Misel je možganski produkt. Predstavljati si jo moraš kot snov, ker nastane tako, da se v naših možganih premikajo elektroni ali pa kakšni drugi delci snovi še manjši od njih. Ta misel zadene in povzroči spremembe,« je z razlago nadaljeval Peter.
»A res …,« se je odzvala Lila in premiščjevala, da ni od muh ta njen sogovornik, njegova razlaga, kako je z blondinkami in prenašanjem misli, se ji je zdela zanimiva. To je zdaj pomenilo, da zna brati njene misli.
»Peter, kapnik ali kapist, tako kot si verjetno tudi ti,« in ji je že ponujal roko čez mizo, ko se je spomnil, da se še nista predstavila.
»Lila … res sem kapnik,« jo je spet razveselila besedna igra s kapniki. Rokovala sta se in se zazrla v oči, ko je k mizi pristopila Marjeta in vprašala, če lahko prisede in se hkrati hitela predstavljati.
»Marjeta, jaz pa nisem kapnik, koleno me je izdalo in postalo neposlušno. Zdaj sem ga za silo že spravila v red, samo še malo mu manjka, da bom res zadovoljna,« se je na kratko predstavila Marjeta. »Peter je dobričina, samo vedno mora vse vedeti o vseh in biti z vsem prvi seznanjen. Še eno šibko točko ima. Ženske. Ne more se upreti temu, da ne bi odletel do novega primerka, ki ga še ni spoznal. Privlačijo ga, kot vešče privablja prižgana svetilka.«
»Tako hudo je z mano? Se moram malo vzeti v roke.«
»Jaz govorim malo … in počasi. Vidva kar nadaljujta,« je Lila poskušala pojasniti svojo redkobesednost.
»Kaj pa če bi vsi skupaj malo ustavili govorjenje in pojedli?« je vprašala Marjeta.
Takrat so se videli prvič in vse naslednje dni večino obrokov presedeli skupaj in se zabavali ob Petrovih osvajanjih in Marjetinem zbadanju. Navadili so se, da je Lila molčala, medtem, ko sta Marjeta in Peter neutrudno ropotala.
»Danes pride … k meni … na obisk Leon,« je tokrat objavila Lila.
»Kdo je to?« se je takoj odzval Peter. »Sin? A ja, nimaš sina. Mož« je kar sam pohitel z odgovori, saj je vedel, da bo Lila odgovorila z zamikom.
»Moj najtesnejši … prijatelj.«
»Se reče ljubimec, kajne. Zelo lepo, komaj čakam, da ga spoznam. Kako pa vama gre ljubezensko življenje in te reči?« je spet kar lilo iz Petra.
Lili je šlo že na smeh ob vsem, kar je izjavil, Marjeta pa je zaropotala: «Peter, zdaj pa pretiravaš s svojim komentiranjem. Nobenega občutka za pravo mero nimaš več,« ga je okregala, kot bi bila njegova mama.
»Nič slabega nisem mislil,« je Peter skesano pogledal Lilo in ta se mu je nasmehnila.
»Je že dobro … Ne gre nama … najbolje,« je Lila odgovorila na že pozabljeno Petrovo vprašanje.
»Tudi nama z ženo ne gre najbolje, malo se bom potožil svojemu zdravniku in prosil za pameten nasvet. Saj pomagajo tudi v takšnih primerih, kajne,« se je vprašujoče ozrl k obema, Lili in Marjeti.
»Kar tako naredi, ja. Zdravnik ti bo znal svetovati.«
»Pogovor … z ženo … bo najbolj koristil,« je počasi dodala svoj odgovor tudi Lila. Tako je sklenila tudi za sebe in Leona. Poskušala bo načeti pogovor o tem, kako bi v njun odnos vnesla več živahnosti, da ne bi šlo le za skrb za preživetje, temveč bi bil odnos tudi varen pristan in vir zadovoljstva.
V tem tednu se je večkrat spomnila na njegov objem in nežen poljub, ko se je poslavljal, potem ko jo je pripeljal v toplice, odložil vso njeno prtljago in ji pomagal, da se je v sobi udobno namestila. Tisti trenutek se je počutila majhna, drobcena in varna v njegovem velikem objemu. Bilo je prvič po zelo dolgem času, da se ji je približal s svojim telesom, da med njima ni bilo več pol metra razdalje. In bilo je tako pomirjujoče in prijetno, da še zdaj globoko zavzdihne, ko se spomni.
Leon jo je pred tednom dni pripeljal v toplice. Z njenim avtom. Med potjo nista veliko govorila, predvsem Lila je molčala ali pa se s kratkim »ja« ali »mhm« strinjala z vsem, kar je izrekel Leon. Govoril ji je o krajih, mimo katerih sta se vozila. V večini njih je že bil, ko je kot gasilec sodeloval pri gašenju požarov, črpanju vode iz zalitih kleti, odstranjevanju drevja ob žledolomih ali viharjih. Na zalogi je imel ogromno zgodb. Predvsem takih, ki so se začele z nesrečo in večinoma končale srečno. Večinoma, med njimi je bila tudi kakšna z grenkim, žalostnim koncem. O teh ni želel govoriti. Rekel je, da jih bo povedal ob drugi priložnosti, danes izbira le srečne konce.
Ko sta prispela, ni nič spraševal, ni se ponujal, le stopil je do recepcije in se pogovoril, potem pa predal besedo Lili, medtem, ko je on vse odnesel v sobo, stvari postavil na svoje mesto in nato tudi njo spremljaj do cilja.
Preden je odšel nazaj proti domu, jo je najprej stisnil k sebi in jo tako držal nekaj trenutkov. Nato jo je počasi izpustil, prijel za rame in odmaknil, da ji je lahko pogledal v oči.
»Naslednji vikend sem prost. Če se strinjaš, bom z veseljem prišel k tebi na obisk. Toda pošteno in odkrito moraš odgovoriti na moje vprašanje, ali želiš da pridem.«
Lila ni umaknila pogleda. Vanj je zrla vprašujočimi očmi, v njih se je zrcalila želja bližini in strah, pred čim, saj ni več dobro vedela.
»Ja … pridi.«
Potem je obraz približal njenemu, da je čutila njegovo toplo sapo. Nežno se je dotaknil njenih ustnic. Srce ji je začelo močneje biti, čutila je, kako ji je kri butnila v lica in pod dlanmi, ki so ležale na njegovih prsih, je slišala razbijanje srca.
»Pridi!« je ponovila. Potem jo je še tesneje objel, zakopal svoj obraz v njene lase in jo zibal kot majhnega otroka. Spet jo je nežno, kot bi jo oplazilo metuljevo krilo, poljubil in zdelo se ji je, da lebdi nad tlemi, ko je kot kakšen duh odhajal proti vratom, ji še enkrat pomahal in izginil.
In danes je ta dan, okrog pete ure popoldne. Med tednom sta si poslala nekaj sporočil, nič zelo pomembnega, le toliko, da sta ohranila stik, da sta vedela, da mislita drug na drugega. Že to je Lili veliko pomenilo, ji razsvetlilo obzorje, ji dalo nov svež vdih.
»To je najtežje. Kako se pogovoriti z ženo, kako ji povedati, da nisem več supermen, da ne morem več seksati vsak dan, ah kaj vsak dan, sploh ne morem več …« je Peter nadaljeval s takšnim glasom, kot da kliče na pomoč.
»Pomiri se, saj ni … še konec sveta,« se je Lila predramila iz svojega filma.
»Peter, glej, ne potenciraj vsake težave. Saj tudi Lili ne gre najbolje. Predvsem malo razmisli in z ženo se boš hočeš nočeš moral pogovoriti, ampak seveda ne tako razburjen,« ga je skušala pomiriti še Marjeta.
Rakega Petra ni poznala. Nikjer ni bilo več sledu o tistem veselem, vedno na zabavo pripravljenem klenem moškem. Sklonil je glavo nad krožnik hrane in Lila se je zdelo, da bo zajokal.
»Zdravila, ki jih uživamo … vplivajo na erekcijo … in tudi na libido,« je začela Lila, kot da je dobila injekcijo govorjenja. »Verjetno obstajajo … tudi druge vrste … zdravil, ki imajo … na to manjši vpliv.«
Peter je svoje pordele proseče okrogle oči dvignil proti njej. Izgledal je nekako užaloščen in razočaran. Prav zasmilil se ji je.
»Saj se z ženo pogovarjata. Ali … mogoče … misliš, da pogovor … ni možen.«
»Moja žena se o tej temi sploh noče pogovarjati.«
»Potem pa … ji samo … povej kakšno težavo … imaš. Poslušala te pa bo,« mu je svetovala Lila.
»Ne vem …,« je žalostno odgovoril Peter.
Prvič so svoj zajtrk končali molče, zatopljeni vsak v svoje misli. Marjeta je bila že doma pri svojih sinovih in možu, Lila je mislila na Leona, Peter pa je odplaval s svojimi željami po intimnosti, ki so bile trenutno nepremostljiv problem.
Dopoldne je minilo kot bi trenil in Lila se ni imela časa ukvarjati z ničemer drugim kot s svojimi terapijami. Okupirale so jo fizično in miselno, kajti še vedno ni bilo nič avtomatizirano. Počasi ji je postajalo vedno bolj jasno, da verjetno tudi nikoli ne bo, da bo morala vse življenje trenirati, da bo obdržala gibljivost telesa in seveda tudi misli in govora. Še štirinajst dni časa si bo vzela za napredek, potem pa jo čaka dokončno vzdrževanje stanja.
Danes je želela biti pri kosilu sama, ni hotela poslušati Petrovih domislic ali gledati njegovih žalostnih oči. Vzela si bo odmor od govorjenja pri kosilu in porabila vse svoje naboje za pogovor z Leonom. Predvidevala je ob kateri uri ne bo v jedilnici ne Petra ne Marjete, tako se jima bo izognila in po kosilu takoj odhitela v svojo sobo, da se uredi in gre po tem še na kratek sprehod. Dež je ponehal in pričelo se je jasniti, čeprav je bilo še vedno vse razmočeno in je voda tekla od vse povsod. Zrak je bil gost od vonja po trohnobi in vlažni zemlji. Nikamor se ji ni mudilo, saj je bilo do petih še dovolj časa za vse, celo stušira se lahko še enkrat in se uredi.
Ta trenutek se je počutila kot bi dosegla spravo sama s seboj, kot da se je spet naselila sama vase. Imela je tremo pred njunim srečanjem, kajti zdelo se ji je, da mora biti vse popolno in vrhunsko, pa se je hitro popravila in se razbremenila. Kakšna popolnost, vsaka nepopolnost je vrhunska, ker daje možnost za naslednjo nepopolnost in tako v nedogled do neskončnosti. Za popolnost sploh ni prostora in časa, zato ne obstaja.
Počutila se je mlado in vznemirjeno, polno pričakovanja. Dvomi so se seveda plazili skoznjo, a ni jim več dovolila, da bi se spremenili v strah pred morebitno bolečino. Tej se je vedno skušala izogniti. Ni vedela zakaj. Šele tokrat, ko je bila zaradi slabše sposobnosti pogovora primorana ostati sama in premisliti, je spoznala, da se na vsak način poskuša izogniti bolečemu izidu. Tudi če zato izbere slabšo možnost.
»Zakaj ne stopiti korak naprej, v neznano, vznemirljivo. Spustiti k sebi nove ljudi, se povezati z njimi, se mogoče od koga odtrgati, pa čeprav boli, boli mene, lahko tudi koga drugega. Tudi jaz lahko komu povzročim bolečino, nenačrtovano, pa vendarle … Saj ne more biti smisel življenja in edino zadovoljstvo, da se imajo vsi okoli mene, kar se da dobro, šele takrat sem dobro tudi jaz. Lari, fari … naučeni, nadresirani lari fari. Mantra za ženske, ki je že zdavnaj pase, jaz pa sem to skužila šele zdaj.«
In še nekaj. »Bolje pozno kot nikoli.«
Na poti domov
Lila je sedela na klopici blizu hotelskega vhoda in se razgledovala po okolici. S seboj je vzela knjigo, pa ji ni steklo, ni se mogla zbrati. Ni je mučila nestrpnost, prej bi lahko rekla, da se veseli večera z Leonom. Nebo se je razjasnilo, nikjer ni bilo niti oblačka in postalo je hladno, kajti sonce se je že skrilo in počasi se je delal mrak. Kolena si je zavila v toplo odejo, luči ob poteh so se ravnokar prižgale. Pet je že minila.
Potem ga je zagledala, prihajal je po poti proti hotelu z majhnim potovalnim kovčkom na kolesih v roki. Sedela je in ga opazovala. Prvič je opazila, da mu lasje sivijo in se redčijo na temenu, da ima povešena ramena, kot bi si naložil pretežko breme. Morda so tudi njega razjedali dvomi o njuni zvezi, morda mu je hudo ob tem, kar se je zgodilo njej, kar se je zgodilo obema.
Vstala je in stopila proti njemu, zdaj jo je zagledal tudi Leon, prišel do nje in jo s prosto roko objel okrog ramen. Kako je lahko vse tako preprosto, se je spet vprašala. V njunih očeh se je videlo pričakovanje in hrepenenje, zaznati ga je bilo tudi v njunem glasu. Skupaj sta šla do sobe, se še enkrat objela in začela delati načrte za nocojšnji večer. Povečerjala bosta v hotelski restavraciji, predstavila mu bo Marjeto in Petra, lahko malo poklepetajo, potem bosta šla na romantičen večerni sprehod po okolici in potem bo prinesel večer sam, kaj bo potem …
Lili je na obrazu sijal poseben izraz, nekakšna spokojna milina, kot bi se zasidrala v pristanišče, kjer jo valobran varuje pred razburkanim morjem. Vedela je, da se bosta nocoj pogovarjala, da bosta blizu drug drugemu, da bo zaspala v njegovem naročju. Nič več dvomov ni bilo na njenem nebu, vse kar so bili prej temni oblaki, se je razkropilo, samo še mehka svetloba je oblivala njeno prihodnost, čeprav o njej ni razmišljala, saj je bil ta trenutek preveč lep, da bi se selila kamorkoli.
Odšla sta na večerjo in že ob vstopu v restavracijo zagledala Marjeto in Petra, ki sta ju čakala. Pogovor je stekel takoj, ko sta Lila in Leon sedla k mizi. Peter je imel spet na obrazu brezskrbni osvajalski izraz in polna usta zanimivih pripovedi, ki so za seboj potegnile tudi Leona, da se je vključil v zabavljaški način komuniciranja. Prešerno so se smejali, da so postali zanimivi tudi za okolico in marsikdo je z veseljem dodal kakšno pripombo, saj v tako tesnem prostoru težko ohraniš intimo pogovora med štirimi osebami. Marjeta je bila ob koncu večerje, ko so se poslavljali, žalostna, ker je po jutrišnjih terapijah odhajala domov, objela je Lilo, poljubila Petra na obe lici, mu zaželela korajžo, da on že ve zakaj in Leonu ponudila roko rekoč, da bi ga rada bolje spoznala, ampak že to, kar je videla nocoj je dovolj, da je ne skrbi za Lilo, je rekla, saj naj bi bila v varnih rokah. Potem so odšli vsak na svoj konec.
Lila in Leon sta se odpravila na sprehod po razsvetljenih topliških ulicah. Leonova roka je bila Lilina palica in tako sta tesno drug ob drugem počasi stopala po poteh in potkah in se pričela pogovarjati o vsem, kar ju je tiščalo k tlom v zadnjem času. Leon je pričel pripovedovati, kako negotovega se je počutil vse od trenutka, ko je po kapi prišla k polni zavesti in je v njenih očeh prebral, da ga odklanja, kako je mrtvo strmela predse ves čas njegovega obiska, kako ni vedel, kaj naj ji še reče, da se bo vsaj malo razjasnila, kako je pred vsakim obiskom zbiral pogum in dobro voljo, da bi zdržal še tokrat in potem še naslednjič in iz dneva v dan tako.
Lila ga je poslušala in potem počasi spregovorila o svojih dvomih, kako je želela narediti konec njuni zvezi, pa se je ravno takrat zgodila prometna nesreča in ni prišel na kosilo, kako se je počutila nekoristno in zato nevredno njegove pozornosti, kako je bila v njeni glavi ena sama zmeda in je bila jezna sama nase in na cel svet, ker se ji je to zgodilo. Počasi je izbirala besede in povedala na kratko s presledki in Leon je tiho sledil njeni pripovedi.
Zdelo se je, da je pozabila, da ima težave z govorom, s preprostimi stavki je poskušala zajeti vsa svoja občutja nemoči in nekoristnosti. S pripovedovanjem se je osvobajala pritiska, ki ga je pravzaprav ustvarila sama, celo njen korak je postajal lahkotnejši in bolj prožen. Nenadoma se ji je zazdelo, da je z njenih ramen odpadla nekakšna teža, ni se več počutila pozabljena in spregledana Pepelka, in je spet postajala vedno bolj Lila.
Celo uro sta hodila naokrog in se potem vrnila na svoje izhodišče. Preden sta se odpravila v njuno sobo, sta si v restavraciji naročila metin čaj, da ju je pogrel in za mirnejši spanec.
»Bova res samo spala,« sta se vsak zase spraševala, nista pa še zmogla spregovoriti o tej temi.
Lila je sklenila, da se pred spanjem še enkrat stušira in je prva odšla v kopalnico. Po dolgem času se je spet zares pogledala v ogledalu. Njene oči so žarele v posebnem odtenku in ustnice so spet dobile barvo in napetost. Guba med njenimi obrvmi je skoraj izginila, kot bi bila na posebnem lepotnem tretmaju. Potem je stopila pod tuš in takrat je Leon je pogledal v kopalnico, zaprl za seboj vrata in se brez spraševanja začel slačiti. Pustila sta, da je topla voda tekla po njunih telesih in se začela nežno dotikati drug drugega. Lila je že skoraj pozabila, kako žametna je Leonova koža, kako trda in napeta so njegova ramena. Vsa razmočena sta stopila izpod tuša, začela sta se brisati, ustnice so se samoumevno staknile, med poljubljanjem sta si gledala v oči. Posušila sta si lase in se razgreta od fena in njune igre, objeta odpravila proti postelji. Zakopala sta se pod odejo, se tesno stisnila drug k drugemu, Leon je Lilo s hrbtom potegnil v svoje gnezdo. Zdelo se je, da so se odložila vsa težka bremena, da sta utrujena od dolge poti končno prispela domov.
