Alessandro je za trenutek lebdel v polsnu prežetem z opojno razprtostjo, v kateri ni pripadal nobenemu kraju in nobenemu času, preden se je zbudil v domačnost polmraka. Skozi lesene polknice so se prebijali sončni žarki in tipajoče raziskovali predmete v stoletni sobi, ki sta si jo nekoč delila z bratom. Ptičje petje je skoraj nemoteno prodiralo v prostor, ter ga napolnjevalo z ubranostjo in brezčasjem.
Vrtoglav se je privzdignil, da se je porjavela polt zasvetila med prepoteno belino rjuh in se usedel na rob postelje. V valovih se je v njem zbujalo že doživeto, vpeto v očetovo hišo in v dolino, ki so ji gore dodajale občutje višine in stika z nebom. Za trenutek je obmiroval v nelagodju, v pričakovanju nečesa. Z roko je nemirno segel proti čelu, si potisnil kodre nazaj.
Ponoči je sanjal prepolno skledo lepih sadežev, vonjal je dišavo zrelih breskev, reminiscenca Ave.
Čutil je, kako se čas upočasnjuje, čez sekundo se je zavedel, da čaka nekaj ali nekoga. Občutje žalovanja mu je razprlo prsni koš. Iztrgal se je iz nemega transa in odprl polknici, da se je okopal v svetlobi, ki je prežarčila sobo. Prisotnost pokojne mame se je glasno naznanjala s cvetličnim vonjem kolonjske vode, ki so ga puhteli predmeti in prostori hiše.
Nepričakovano se je po stopnišču pritihotapil in ga objel močan vonj po kavi. V hipu se je vse povrnilo. Zdrznil se je in se bos pognal po lesenih stopnicah do kuhinje. Skozi odprta vrata je zagledal očeta, urejenega, obritega, rahlo sključenega, ki je zrl vanj s pordelimi očmi, sedeč pri mizi, na kateri sta bili dve kavni skodelici. Alessandro je za trenutek obstal med podboji zmeden, kot bi se spraševal, komu je namenjena druga skodelica. Prisotnost pokojne mame je za hip boleče zarezala v prostor, preden je oče drugo skodelico previdno pomaknil proti njemu.
Nekaj časa sta sedela v polnosti tišine. Privlak med njima je počasi sklenil krog v stoletnem prostoru, preden ga je Alessandro vprašal: »Kako si, oče?«
Nekaj se je med njima zatreslo ob zvoku izgovorjenega. Morda slutnja, prizven tistega neizrečenega.
Kako pravzaprav povprašati o globini osamljenosti in praznine?
Med njim in očetom se je ustvarjala plast nevidnih valov, delovanje smrti. Kljub odprtim oknom je v prostorih vztrajal sladek cvetlični vonj kolonjske vodice.
Ponovil je: »Oče, kako si?«
Oče je pokimal in molčal, zdelo se je, da ga odnaša v gostoti časa. Molk med njima je postal neudoben, zasičen. Alessandro ga je nekajkrat hotel prekiniti, vendar se je zadržal in počakal. Dokler se ni udomačil v horizontalni tišini in prepoznal njeno čistost.
Oče je za nekaj hipov zaprl oči. Alessandro je zdaj zaznal, da so se očetove obrazne poteze izostrile v mesecih nespečnosti in obupa, v katerih je izgubljal občutek za čas. Skozenj je šinilo trpljenje roditeljev, breme materine bolezni, pogledi na trpeče telo in groza izgubljene bitke. In kljub vsemu so bili ti meseci sem in tja prepleteni s trenutki sreče, ki sta jih uspela iztrgati v magnetizmu dvojine.
Očetova izguba je bila globlja kot je sprva zaslutil.
Alessandru je postala očitna lahkotnost dvajsetletne odsotnosti iz kraja, v katerega ga je vpenjal jezik, ki je s svojo razprtostjo, zapletenostjo sklanjatev, neskončno izbiro izjem in s svojo trdo-mehko spevnostjo nežno udomačeval divjo geografijo pokrajine.
Za hip se mu je živost, prežeta z občutenjem možnosti, ki jo je s sabo prinesla Ava, zazdela neulovljiva.
Spoznanje, da sladek cvetlični vonj kolonjske vode, ki se je zažrl v hišo, v stene, v predmete, očeta ne spominja več na ženo, pač pa na mesece bolezni, ga je pretresla.
Kako se bojevati proti temu, kar je nesnovno?
Misli na materino smrt so se mu podile v trenutkih zamrznjene negibnosti. Nezavedno se je dotaknil očetove roke. Vedel je, da oče nikoli več ne bo isti kot tedaj, ko je bila mama še živa. Da ga bo njena odsotnost spremenila. Upal je, da ga bo trdoživost iztrgala iz depresije, ki oža perspektivo na raven točke.
Alessandra je zažejalo po Avini prisotnosti, po silovitosti njune intime, po življenju v vseh njegovih premenah.
