Maja Drolec piše o domu narkomana, kjer so standardi drugačni, a narkomana briga za standarde, pomembno se mu zdi le, da je sam in da se nihče ne dere nanj. Stiska mame, ki vidi, da njen sin beži; ne le proč, temveč tudi proti lahkotnejšemu, lažjemu, proti vsakdanu, v katerem telo ni orodje, zadrto, togo, otrdelo, ki izpolnjuje, ker pač mora, temveč prožen prostor želje, gnetljiv, topel in mehak.
Ta strašni občutek, ko dlani skelijo, ko bolijo nohti in pečejo oči, predvsem pa vse zdrseva, ter je vseeno, če karkoli rečeš, ker se zdi za vse prepozno in je čas samo za beg … Psihološko pretanjen tekst Maje Drolec, ko pripovedovalka poskuša ne obsojati …
***
Doma sem …
Včasih si želim, da bi se potopila globoko, globoko pod gladino, kjer so samo ribe, kamni in zelene rastline, ki se vrtijo okoli svoje osi. Čas bi tekel skozme, nežno bi šumel, valovi bi me zibali …
November je ubijajoče turoben čas, ko se sploh ne da delati.
Jutro se je zlomilo v dopoldne. Čeprav zunaj sije sonce, sem nemirna. Rada bi pisala, rada bi brala, a mi misli letijo nekam daleč. Potem se odločim za sprehod. Hodim po blatni makadamski poti. Sprehajalcev v dopoldanskem času ni.
Včeraj sem izvedela, da je sosed v bloku izgubil boj z rakom, v triinpetdesetem letu. Slavc ni bil moj prijatelj, srečala sva se le nekajkrat, a bil je človek, ki je prinašal žarek svetlobe v nas, ki smo ga poznali. Saronaya, Slavc – bodi dobro.
Pred dvema dnevoma so Jaka, mojega najmlajšega, pripeljali v Ljubljano. Na zaprti oddelek psihiatrične bolnišnice Polje. Pokliče me po telefonu in pove, da ni več videl drugega izhoda. Če bi imel več tablet, bi pojedel vse. Imel je tudi kokain, a bilo ga je premalo. Premalo, da bi naredil konec vsem dilemam in brezizhodnosti. Ustrašil se je slabosti, zato je sam poklical pomoč 112, a ni nihče prišel, ker niso imeli rešilca.
Potem je prišel Klemen.
»Jaka, pridi, v Ljubljani ti bodo pomagali.«
Poklical me je tudi Mark, na poti iz službe proti Ljubljani, in začel pripovedovati, kje je Jaka, da ga Klemen pelje v Ljubljano, tudi on gre tja, meni pa je očital, da samo sedim doma in čakam. Dušile so me solze in izdavila sem, da sem šla po mala dva v šolo. Vem, da sva se oba ustrašila za življenje najinega otroka, a najtežje govorimo o stvareh, ki jih še sami ne razumemo; tako mlad in si ne želi več živeti …
Skoraj vedno, ko ima Jaka zdrs, je tako; Mark nori, jaz jokam, mimogrede prileti očitek, oba pa veva, da sva v brezizhodnem položaju. Čutim, kot da bi bila moja barka na vrhu vala usode in ne vem, v kakšno plitvino bo zadelo butanje valov, in če bi mi bilo usojeno, da se razbijem na skalah ali nasedem na sipino, sem odločena, da s seboj v pogubo ne bom potegnila drugega plovila. Vsi modri oznanjajo, da sreča na Zemlji ne doseže vrhunca. Tudi sama si drznem misliti, da me zdaj le še pol ulice ločuje od polne kupe zadovoljstva – požirka vode, za katero je rečeno, da teče samo v nebesih.
Zakaj Mark besni nad menoj? Je to moški, ki je bil nekoč moj? Ne. Je samo še oče mojih otrok.
Ko me je klical zvečer Klemen, je rekel, da je šlo malo prelahko, da bi se Jakova zgodba že zaključila. Dvomi, če se bo Jaka podal na dolgo pot zdravljenja. V Ljubljano je odšel mirno, brez upiranja, ustrašil se je, in se je prepustil. Poslušam in si mislim, da bi ga pobožala po glavi, tega velikega otroka, mu zakopala nos v lase, tako kot nekoč, ko so dišale po milu in maslu, po sladki sreči materinstva, lepljivi kakor karamel.
Žensko telo počne nešteto stvari; napreza se, teče, sanjari, izumlja, omaga, medtem se prsi povečajo, ustje spolovila nabrekne, meso utripa od okroglega življenja, ki je tvoje, tvoje življenje, a sili drugam, se odmika, čeprav prebiva v tvojem trebuhu, radostno in težko, v njem uživaš kakor v nenasitnem vzgibu, ki te obenem odbija, kakor strup žuželke, vbrizgan v kri.
Otrok je kopija obeh staršev; kaj se je preslikalo, kakšna je kopija?
Naslednji dan sem se po telefonu dogovorila z Jakovo zdravnico za bolniški dopust in poklicala v službo, kjer je trenutno delal.
Jaka si je premislil, ni se odločil za zdravljenje. Že popoldne odide iz Ljubljane. Rekel je, da ni psihično bolan, da ni norec, in odšel. Najprej k »svojim prijateljem«. Njihov dom je stara počitniška prikolica. Preden se je odpeljal v Radgono, je prišel tudi domov. K očetu. V naš nekdanji dom. Liza, moja hči, mi je dan kasneje pripovedovala, da ga je Mark resno »vzel v roke«. Povzdigoval je glas, kar kaže na nemoč, v resnici se je ustrašil, bal se je zanj, za njegovo življenje, pa saj je šlo tokrat za las. To vemo vsi. Vsi smo trepetali. Markova avtoriteta je izhlapela.
Kako prepričati svojega otroka, da se ne bi več zastrupljal?
»Ne bom več plačeval tvojih računov! Ostane ti le zdravljenje v komuni! To je tvoje življenje, začni ga živeti odgovorno!«
Jaka pozna komuno, ta hladni dom, tam je življenje asketsko, brez priboljškov, tam so vsi obrnjeni v svojo zgodbo, in zato se komune otepa z vsemi štirimi. Med poslušanjem očetovega izbruha je bil tiho, v kotičkih njegovih oči, rahlo skritimi za očali; ima namreč močno dioptrijo, sta se lesketali solzi.
Ko je odhajal skozi vrata doma, ki že štiri leta ni več njegov dom, si je mislil bog si ga vedi kaj, Liza je šla za njim. Zunaj pred hišo ga je objela in mu povedala, da ga ima rada.
Poklicala sem ga naslednji dan. Najprej ni dvignil slušalke. Bila sem v skrbeh, kaj če bo spet poskušal …?
Hotela sem že poklicati Klemena. Dogovorjena sva, da se lahko slišiva, če gre za življenje in smrt. Hm, moški iz Radgone, ki me je imel nekoč šest let rad, ki si je zdaj našel svojo srečo, in samo še kdaj pa kdaj pride k Jaku; zadnjič mu je pomagal popraviti vrata, ki se niso zaklepala.
To Jakovo malo stanovanje so imeli včasih v rokah narkomani in so razbili skoraj vse, odtrgali so, če se ni dalo vstopiti. Tudi novega pralnega stroja, ki sem mu ga kupila, še ni priklopil, ker so cevi »zarostane«, spojene – zabetonirane – z odtokom, da se na razdvoji več, vse je zarjavelo in v slabem stanju. Obiskala sem ga, oba z Matjažem – mojim starejšim sinom – sva se neko nedeljo, pred mesecem dni, odpeljala v Radgono. Jaka nama je skuhal kosilo. Sedeli smo na nizkih stolih za čajno mizico, držali v rokah skodelice, iz katerih smo srebali juho, radiator je bil topel, in je kljub vsemu spominjalo na dom. Sedeli smo ob oknu z razgledom na to odmaknjeno mestece, ki je opominjalo, da se kažejo priložnosti na pobeg v gmajno. Jaka me je prosil, če me zelo moti, če kadi tobak. Bil je nestrpen. Pomila sem posodo. Jaka je komaj čakal, da bomo šli ven, na sprehod. Vidi se mu, da velikokrat beži; ne le proč, temveč tudi proti lahkotnejšemu, lažjemu, proti vsakdanu, v katerem telo ni orodje, zadrto, togo, otrdelo, ki izpolnjuje, ker pač mora, temveč prožen prostor želje, gnetljiv, topel in mehak.
V tem stanovanju so standardi drugačni, a Jaka malo briga za standard, pomembno se mu zdi, da je lahko sam, da se nihče ne dere nanj.
Nisem klicala Klemena, ker se je Jaka oglasil.
»Mami, doma sem. Gledam film. Ta teden bom doma in bom razmislil.«
»Boš nadaljeval v službi? Poklicala sem tja, da sem jim povedala, da si na bolniški.«
»Ne. Ne morem več delati. Sem že napisal odpoved.«
Skelele so me dlani, ki so držale telefon, boleli nohti, pekla so me zrkla, želela sem si spanca, noči brez sanj, novega jutra, želela sem pozabiti …
Slutila sem, da je čisto vseeno, da bi karkoli rekla, prepozno je za preobrnitve. Čas je samo še za beg.
