Mohamed Mbougar Sarr Najskrivnejši spomin človeštva (prevedla Janina Kos, Mladinska knjiga 2023)
Čeprav je roman Najskrivnejši spomin človeštva večplasten preplet številnih zgodb, je potovanje mladega pisatelja Diegana Latyra Fayea po sledi avtorja romana Labirint nečloveškega T. C. Elimana, nekakšna rdeča nit. Labirint nečloveškega, mojstrovina afriškega pisatelja iz Senegala, je ob izidu zanetila mnoge literarne polemike, od začetne vzhičenosti nad romanom, preko odkritja, da avtor v svojem delu zapise znanih avtorjev iz preteklosti povezuje v svojstven vsebinsko in jezikovno bogat zapis, pa do popolnega zanikanja literarne vrednosti tega romana, ko je delo končalo na prangerju, avtor pa je skrivnostno izginil z literarnega prizorišča. Založnik je po aferi uničil vse izvode knjige in danes tega dela ni mogoče nikjer več najti.
Zgodbe romana Najskrivnejši spomin človeštva se dogajajo v različnih časih in številnih prostorih in se med seboj pretanjeno prepletajo, druga drugi dajejo zagon in se dopolnjujejo v številne vrhunce celotnega romana. Dieganova zgodba, ki se začne odvijati, ko v Parizu, kamor je prišel na študij književnosti, sreča znano senegalsko pesnico Sigo D. s katero preživi razburljivo noč in mu ob odhodu podari izvod knjige Labirint nečloveškega. Diegane prebere roman na dušek, in ko s svojim sostanovalcem diskutira o romanu in ne najdeta odgovora, o čem pravzaprav pripoveduje, se potolažita z besedami: Velika knjiga nikoli ne govori o ničemer, pa vendarle je v njej čisto vse. … Mojstrovina nima nobene teme in o ničemer ne govori, prizadeva si zgolj nekaj povedati ali razkriti, ampak ta zgolj je že vse in tudi nekaj je že vse.
Znotraj raziskovanja življenjske poti T. C. Elimana ali kot so ga poimenovali ob rojstvu – Elimane Madag Diouf -, smo priča zgodbam afriških piscev iz kroga Diegana, ki v belskem svetu ustvarjajo svoja dela, razpravljajo o literaturi in dogajanju v tem okolju, živijo v dvomih in globokih dilemah, pri čemer vsak po svoje korači literarni usodi naproti. Iztrgani iz svojega okolja, brez pravih korenin, v evropskem miljeju ali kod drugod po svetu s svojimi deli med bralce prinašajo afriški duh in melodijo.
Diegane na primer zapiše nikoli izrečeno spoznanje, da so pač Afričani, ki so v Evropi nekoliko izgubljeni in nesrečni, četudi se pretvarjajo, da so doma povsod.
Poleg Musimbwe, najbolj obetajočega mladega afriškega pisatelja, je v Dieganovem krogu afriških mladih piscev še Faustin Sanza, izpovedni pesnik iz Konga, ki je zaradi neuspeha epske pesnitve Barbarski mandljevec opustil ustvarjanje in piše samo še kritike. V skupino so sprejeli tudi Evo Toure, francosko-gvinejsko vplivnico, ki se bojevito zavzema za vse aktualne moralne vrednote in je avtorica romana, ki ga Diegane imenuje metodična negacije vsega, kar književnost je, se pa prodaja kot sveže žemljice, kar je pogojeno s tisoči Evinih sledilcev na Instagramu. Ti vzamejo vse, akr prihaja izpod njenih prstov, kot božjo mast. Tu je še Beatrice Nanga, avtorica dveh erotičnih romanov kamerunskega porekla. Diegane pravi, da niso gibanje, ne žene jih politika, ukvarjajo se z literarnimi stvaritvami predvsem afriškega porekla in si želijo napisati dobro knjigo, ki bi jo, kot pravijo, priznali tudi v zunanjem svetu, ne le v krogu afriških avtorjev.
Edino kar resnično velja, je pokazati svoj literarni talent, ne glede na to, od kod prihaja nek avtor ali kakšne barve je njegova koža. Dieganovo naivno razmišljanje v svetu belcev seveda ne obvelja. Tako se afriški ustvarjalci prilagajajo zahtevam sveta, v katerega so vstopili in počasi izgubljajo svoje posebnosti, svoj značaj, tudi vonj in melodijo, ki jim ga je dala njihova rodna Afrika ali kakšen drug del sveta.
Ena od pomembnih niti romana Najskrivnejši spomin človeštva so zagotovo odhajanja. Pripovedovalec zgodbe Diegane Latyr Faye je odšel iz rodnega Senegala v Francijo na študij književnosti, tako kot je to pred njim naredil tudi Elimane. Elimanova sestrična Siga D. je prav tako zapustila rodni Senegal in se ne namerava nikoli več vrniti. Aida odide iz Dieganovega življenja in za seboj zabriše vse sledi, čeprav ga ljubi in si ga želi, tako kot on njo. Njun odnos je navdih za najlepše opise ljubezni in ljubljenja v romanu.
Navdihujoč in topel prvi poljub je Diegane opisal na sledeč način: Nato je prišel prvi poljub, počasen in popoln, saj ni bil izsiljen, ampak je imel dovolj časa, da je povsem dozorel. Trajal je celo kitico, nato pa sva pritegnila v refrenu, kot bi se bilo nič ne zgodilo in tistega, kar se je zgodilo, ni bilo več.
Prvi je odšel in zapustil še nerojenega Elimana njegov oče Assane. Zaslepljen z ljubeznijo do Francije se je boril kot francoski vojak na evropskih tleh v prvi svetovni vojni. Assane se je zavestno oddaljil od sveta, v katerem se je rodil in prevzel belski način življenja in razmišljanja. Je mogoče postati belec na lepši način, kot da padeš v belski vojni, v domovini belcev, prestreljen z belsko kroglo ali naboden na belski bajonet? Svojo nosečo ženo Mossane je pred odhodom pripeljal pred vrata svojega slepega brata dvojčka Ousseynouja Koumakha, ki ga je sovražil, kajti Moussane je bila tudi njegova velika ljubezen. Ousseynou je bil morda celo oče Mossaninega otroka, torej Elimana.
Toda Moussane je resnico želela povedati Elimanu, a je tudi ona odšla, preden se je le ta vrnil k svojemu izvoru. Po Elimanovem odhodu in popolnem molku, saj ni bilo od njega nikakršnega glasu, se je Moussane začela vedno bolj zapirati v svoj svet, vedno bolj je postajala nedosegljiva za vse in vsakogar v svoji bližini. Edino Ousseynou je še občasno vstopil v njeno zavest.
Odhajajo in se vedno znova vračajo Dieganovi prijatelji, njegovi sogovorniki, odšla sta Elimanova založnika.
Na koncu je odšel ali pa se vrnil tudi njegov najtesnejši prijatelj Musimbwa, zairski obetajoči pisatelj, ki iz svojega vodnjaka v Zairu piše Dieganu pretresljivo pismo o svojem begu pred samim sabo, oziroma pred svojo navidezno gluhostjo, ki je posledica doživetega zla v njegovem otroštvu. Opis tega dogodka je strašen, izjemno boleč, na meji groznega. In prav zato, ker je slišal to zlo, ga je smrt pustila pri življenju. Že zdaj si napol mrtev in tvoje agonije še zlepa ne bo konec. Zbogom sirotek, beremo v romanu. Tudi povzročitelj te groze je bil v otroštvu priča smrti svojih staršev in od takrat ni dejanja, ki bi lahko pogasilo njegov bes. Cela njegova zgodba je pravzaprav prispodoba človeškega prenašanja zla iz roda v rod. Globoko ranjeni v otroštvu so prenašalci in povzročitelji enakih ali še globljih ran svojim žrtvam, ki so običajno najšibkejši v vsaki skupnosti, to so otroci. Veriga je na tak način sklenjena.
Diegane se vrne v svojo rodno vas k staršem ravno v dneh, ko se v Dakarju odvija ljudska vstaja, ki jo je sprožil samomor Fatime Diop in tako nehote postane del tega dogajanja, čeprav je zaradi svoje dolgoletne odsotnosti že zdavnaj izgubil stik s senegalsko resničnostjo. Znotraj tega dogajanja se srečuje z Aido, svojo veliko ljubeznijo in še vedno išče Elimana, ki ga na koncu tudi najde. Elimane se je vrnil v svojo rodno vas, med svoje bližnje, vendar je pred prihodom Diegana že umrl. Ostal je le njegov zapis, nekakšno nadaljevanje Labirinta nečloveškega s pismom, ki nagovarja najditelja, da objavi njegov rokopis. To sled bi rad pustil za seboj, pa čeprav je nepopolna. To je moje življenje, zapiše.
Toda Diegane njegove želje ne more izpolniti in po odločitvi, da uniči Elimanov blok z zapisi, napiše: Vem, da bo Madag neko noč prišel k meni in me poklical na odgovornost, nemara se mi bo celo maščeval; in njegov duh si bo, stopajoč proti meni, pomrmraval besede srhljivega eksistencialnega vprašanja, ki ga je pestilo vse življenje; vprašanja, pred katerim okleva prav vsakdo, ki ga obseda literatura: pisati, ne pisati.
Če je roman Labirint nečloveškega obsedel Diegana Latyr Faye, se kaj lahko zgodi, da bo roman Najskrivnejši spomin človeštva obsedel marsikaterega bralca s svojo bogato pripovedjo in globokim sporočilom.
Zgodbe kljub zapletenemu časovnemu zaporedju in preskokih v času in prostoru tečejo in se med sabo dopolnjujejo brez prekinitev ali praznega teka. Dogajanja niso samo goli opisi, pač pa globoko premišljen vpogled v doživljanje vseh oseb. Ko nas po nekaj uvodnih straneh roman potegne v svoj vrtinec, s težavo dvignemo pogled in prekinemo tok misli, v katerega nas je pripoved zapletla.
Avtor vrhunsko uporablja jezik, njegovi registri sežejo od gnusa, sovraštva, ljubezni in strasti do groze. Pripoved je ritmična, od kratkih, odsekanih stavkov do izjemno dolgih in mehkih in besedno bogatih misli, ki lahko obsegajo tudi deset vrstic.
Pred nami je torej literarna mojstrovina, ki je resda izjemno obsežna, vendar je čisto vsaka minuta, ki jo preživimo ob knjigi, bogato poplačana, pa naj bo to branje, premišljevanje o prebranem ali pogovor z drugim bralcem.
In če me nekdo vpraša o čem govori ta roman, lahko odvrnem, kot je to zapisano v pričujočem romanu, velika knjiga nikoli ne govori o ničemer, pa vendarle je v njej čisto vse.
