Odlomek iz romana Lilijane Homovec (Nekdo vedno odide prvi, Hirondelle 2024)

Fotografija: Pexels-Min An

Vzeto iz Ti lepi dnevi

Lila se je počasi sprehodila po ulicah in kot vedno začela analizirati dnevno dogajanje. Bila je utrujena, toda zadovoljna z današnjim dnem. Imela je občutek, da končno živi svoje lastno življenje, da sama usmerja dogodke in, da je gospodarica svojega časa. Njene veje se ne premikajo več samo zaradi vetra, ampak jih premika sama. Ali drevesa tudi sama premikajo veje? Še nikoli se ni tega vprašala. Brala je, da jeseni drevesa sama odvržejo liste, da je to aktiven proces in ga ne opravi veter ali dež, kako pa je s premikanjem vej, tega pa ne ve. Nekje je zasledila, da se drevesa med seboj pogovarjajo predvsem s koreninami. V okolico izločajo snovi, ki preprečujejo rast drugim drevesom, na nek način branijo svoj teritorij. Lahko pa se z drugimi rastlinami preko korenin povezujejo, jih vabijo k sodelovanju, največkrat pri oskrbovanju z zadostno količino vode. Lila je bila prepričana, da se pogovarjajo tudi z vejami. Torej niso tako pasivna bitja, kot si predstavljamo.

Nekje je zasledila, da se drevesa med seboj pogovarjajo predvsem s koreninami.

Drevo je simbol stalnosti, miru in modrosti, ki se nabere v njem zaradi njegove dolgoživosti. Morda si je prav zato prijetno predstavljati, da si drevo, čutiti, kako si zakoreninjen v neko sredino in občutiti lagodje in toplino pripadnosti. Lahko tudi na račun tega, da o tebi odločajo drugi? Verjetno vsakomur to ustreza, če se dogaja občasno, ni treba razmišljati, ni treba sprejemati odgovornosti za posledice, je razmišljala Lila, ko je vtaknila ključ v vhodna vrata svojega stanovanja. Ne sme pa biti to način potovanja skozi življenje, kajti potem to življenje pripada nekomu drugemu.
Toda, vsem pomislekom navkljub, ji je pesem, ki jo zna že na pamet, zelo všeč in zdi se ji, da ponazarja njeno življenje pred zadnjo preobrazbo.