Fotografija: Pexels – Kassia Melox
Serhij Žadan – Internat, Beletrina 2024, prevedla Janja Lubej Vollmaier in Primož Lubej
Serhij Žadan je uveljavljen ukrajinski pesnik in pisatelj, ki se je junija tudi aktivno pridružil bojem na fronti. Opisuje se kot patriot, ne pa nacionalist, in izraža naklonjenost do anarhističnih idej. Prejel je številne literarne nagrade, v devetdesetih pa je bil prepoznan kot vodilni glas nove ukrajinske poezije.
Serhij Žadan, Frankfurt 2022
Pripoved njegovega romana Internat se dogaja sredi vojne v Donbasu, ki je potekala kot uvertura v zdajšnjo vojno. Glavni protagonist je učitelj ukrajinščine Paša, ki je neopredeljen, čeprav ima tudi ruske korenine. Odpravi se na misijo reševanja svojega nečaka iz internata v mestu, ki so ga zasedle ruske sile.
Vendar pa so nacionalne oznake le redko izrečene, nikoli pa ni neposredno opredeljeno ali se protagonist srečuje z ruskimi ali ukrajinskimi vojaki. Vse to razbiramo iz drugih znakov. Kot smo tega pri mnogih romanih že vajeni, nas pisatelj želi do sodbe pripeljati z (navidez) neideološkimi sredstvi. To mu tudi dobro uspeva.
Paša in njegov nečak se skozi svet premikata kot v videoigri. Opraviti morata vedno nove misije, da bi se varno vrnila domov. Pri tem se srečujeta s pokrajino, ki je uničena, mračna, z razrvanimi in izgubljenimi ljudmi. Tudi gradnja atmosfere spominja na svet videoiger. Veliko je produktivnih karikatur in trpkega humorja, ob katerem se ne moremo smejati, čeprav je smešen. Interakcije med ljudmi so ogoljene na jezo, strah in poskuse preživetja. Sogovorniki so pogosto opisani kot živali, zaradi svoj telesnih značilnosti ali oblačil, ki jih nosijo. Eden je recimo legvan, drugi pa bober. Ob večkratnih ponovitvah teh vzdevkov v dialogih (denimo »odvrne legvan«), se temačna humorna napetost močno stopnjuje.
Paša in njegov nečak se skozi svet premikata kot v videoigri. Opraviti morata vedno nove misije, da bi se varno vrnila domov. Pri tem se srečujeta s pokrajino, ki je uničena, mračna, z razrvanimi in izgubljenimi ljudmi.
Kljub temu, da bi lahko v opisih Paševe neopredeljenosti lahko videli tudi obsodbo, bi bilo to bolje opisati z drugimi besedami. Junak je napol negativen in napol pozitiven. Pozitiven je, ker pomaga vsakomur na poti, posebno šibkejšim, in ne odstopa od svoje naloge. Negativen je, ker se premoč organsko zarezuje v njegovo neopredeljenost. Tako denimo ni reagiral med pretepanjem učenca v šoli, ker je odgovornost raje prepustil drugemu učitelju, drugič pa je v ukrajinski hiši dobil prenočišče, ker so ga imeli za Rusa in so se ga bali. Paša je dober človek, vendar je tipični preživelec, ki izplava v vsaki situaciji.
Večkrat se spustimo v njegove spomine, s pomočjo katerih pridemo tudi do jedra njegove mešanice poguma in strahu. Preteklost ni bila rožnata, njegova družina pa razmeroma disfunkcionalna. Sestra, ki je mama dijaka, otroka ne jemlje povsem resno. Zaradi epilepsije ga je poslala v internat, čeprav to Paši ni bilo všeč – a tudi v tem primeru je ni ustavil. Tako skozi mračno, vsega lepega in plemenitega ogoljeno okolje prispemo do čustvenih jeder pripovedi.
Avtorju z izjemno spretnim tempom pripovedi uspe organsko ustvariti vpogled v razmerje med zunanjim in notranjim svetom. Humor, ki bi na prvi pogled lahko deloval ciničen, se retroaktivno izkaže za uspešno vzpostavljen pripovedniški »motor«. Na koncu tako iz vtisa o cinizmu, pridemo do blažilnega humorja, ki v še tako težki situaciji vzpostavi trenutek distance, iz katerega lahko prepoznamo tragikomičnost človeškega stanja.
Avtorju z izjemno spretnim tempom pripovedi uspe organsko ustvariti vpogled v razmerje med zunanjim in notranjim svetom.
Kljub temu, da Paša ni biološki oče svojega spremljevalca, bi lahko rekli, da je njun odnos tematiziran tudi kot odnos med očetom in sinom. Sredi apokaliptične pokrajine to spominja na roman Cesta Cormaca McChartyja. Slednji se dogaja v postapokaliptični Ameriki, prvi pa v vojni Ukrajini. Slednji je alegoričen, prvi pa realističen. To je zgodba o vprašanjih zaupanja in nezaupanja, o razočaranju zaščitnikov in tistih, ki bi morali zaščiti, obenem pa tudi globoko optimistična zgodba, to pa zato, ker najprej uspe poustvariti mnoge plasti devastacije medčloveških odnosov, vendarle pa pod njimi prikaže še očitno neuničljivo, skrivnostno željo po odpuščanju in popravljanju teh odnosov. V svoji obravnavi begunske izkušnje pa spomni tudi na roman Dogodek na hribu nad cesto v Sloveniji živečega bosanskega pisatelja Gorana Jankovića.
Internat ni eden tistih klasičnih, velikih romanov, ki bi uspel prikazati psihologijo mnogih likov iz različnih ozadij sredi zgodovinskega dogajanja. Čeprav je realističen, je tudi karikatura in čeprav se odvija sredi zgodovine, ne gre proti epiki, prej nekakšni liriki in ogoljenosti. To je brzčas tudi v skladu z Žadanovo izvorno pesniško avtorsko naravo.
Internat ni eden tistih klasičnih, velikih romanov, ki bi uspel prikazati psihologijo mnogih likov iz različnih ozadij sredi zgodovinskega dogajanja. Čeprav je realističen, je tudi karikatura in čeprav se odvija sredi zgodovine, ne gre proti epiki, prej nekakšni liriki in ogoljenosti.
Strukturno je nekoliko vprašljiva končna sprememba perspektive, ko pridemo iz Paševega v nečakov pogled. Morda se zdi preveč nenadna in nekoliko zasilna. Vendar je vsebinsko zelo močna in pomembno prispeva k sporočilu romanu.
Knjiga ni taka, da bi nas povsem osupnila (dobila je sicer nagrado BBC-ja za najboljšo knjigo desetletja, pri čemer je politična naravnanost tega medija očitna), vendar je napisana z veliko spretnostjo in občutkom za osebnostne nianse glavnega lika ter etične dileme.
“Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.”
