Fotografija: Pexels
Svetovno znana pesnica, pisateljica in intelektualka, ena najvidnejših pionirk ženskega literarnega opolnomočenja – Gioconda Belli, ki je bila v letu 2025 tudi gostja Festivala Poezija in vino na Ptuju, v eseju, ki je izšel v pesniški zbirki Ognjeno drevo (Beletrina 2025, prevedla Sara Virk), razkrije, da je svojo prvo pesem spisala leta 1969 in jo objavila v časopisu La Prensa Literarira, ki je izhajala ob sobotah. Ob nedeljah se je vsa družina zbrala v dedovi hiši. Ena od tet, ki je prebrala njeno pesem, ji je dejala, da je sramotno, da je objavila takšno pesem. Pesnica je pisala o mesečnem perilu, kar se je teti zdelo nespodobno. Mesečno perilo namreč sodi v ženski zasebni svet. »Ženske smo za marsikaj prikrajšane,« zapiše pesnica, »med drugim za svoboden govor o svetu oziroma za slavljenje sveta, ki ga imamo za svojega lastnega, torej svojega zasebnega, fizičnega sveta lastnega telesa in biološko pogojenih obdobij, na podlagi katerih nas je družba definirala in nam pripisala identiteto.«
Pesničin takratni mož je od nje tedaj zahteval, da mu pred objavo pokaže vse svoje pesmi. »Ob misli na to sta mi preostala le še upor in iskanje drugih poti.« Poskusu redukcije na preskrbovalko življenja in kasneje uslug, na kar sta jo očitno skušala obsoditi tako družina kot njen partner, se je pesnica očitno izzognila na način erotike: »Moram reči, da sem do erotike prišla na najbolj erotičen način, se pravi s stališča spolnega subjekta in ne objekta, in v trenutku, ko so me hoteli zatreti, je prav erotika zame postala prvi korak ne le v smeri slavljenja lastne ženskosti, temveč tudi v smeri bojevite politične zaobljube spreminjanja okostenelega družbenega sistema.«
»Moram reči, da sem do erotike prišla na najbolj erotičen način, se pravi s stališča spolnega subjekta in ne objekta, in v trenutku, ko so me hoteli zatreti, je prav erotika zame postala prvi korak ne le v smeri slavljenja lastne ženskosti, temveč tudi v smeri bojevite politične zaobljube spreminjanja okostenelega družbenega sistema.«
Izrazita zavest o ženskosti, telesu in svobodi, kar je zaznamovalo pesničino poezijo in javno delovanje, v eseju na primer zapiše, da se je »iz bojevite pesnice svobode, zagovornice lastne poezije in lastnega ženskega glasu, ki se ni pustil utišati, prelevila v bojevnico v vrstah sandinistične fronte narodne osvoboditve leta 1970,« je zajeta tudi v knjigi Ognjeno drevo. Ta je zasnovana kot širok, premišljeno oblikovan izbor pesmi, ki prikazuje skoraj pet desetletij njenega ustvarjanja. Ne gre torej za izvirno enotno zbirko, temveč za antologijo, ki združuje pesmi iz devetih izvornih knjig, od prve zbirke iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja do najnovejše poezije iz leta 2020. Takšna zasnova omogoča, da se srečamo z razvojem njenega glasu, ki je obenem erotičen, političen, oseben in intimen.
Začne se pri zgodnjih pesmih iz zbirke Na travi (1974), kjer Belli oblikuje svoj značilen pesniški prostor ženskega telesa, ljubezni, menstruacije, materinstva in osvobojenega erosa, s katerim je v nekem trenutku prelomila s patriarhalnimi normami. Pesem Imam, ki jajčnike prikaže kot »skladišča semen, nezačetih pesmi, zamrznjenega joka in smeha«, na izjemno prefinjen način združuje erotiko, materinstvo in odnos do pisanja – tri temeljne osi, ki se v poeziji Gioconde Belli pogosto prepletajo, tu pa se zgoščajo v eno samo metaforo. Erotika je prisotna ne kot razgaljena telesnost, temveč kot izvor življenja in ustvarjalnosti. Jajčniki so telesni organ, a v pesmi presegajo biološki pomen: postanejo prostor potenciala, prostor začetkov. »Semena« so lahko hkrati možna življenja in možne pesmi, kot da sta eros in poiesis, spolna energija in ustvarjalni impulz, dve razvejitvi iste notranje sile.
Materinstvo je morebiti lahko razumljeno kot možnost, ki ni uresničena, kot nežna, bolečina. Govor o »otrocih, ki jih nikoli ne bo«, in o opravičilu »prek krvi« odpira prostor etične in čustvene geste: ženska se opravičuje nečemu, kar ni nastalo, kot bi se pesnica opravičevala verzom, ki jih ni napisala. Prav tako kri tukaj ni samo biološka snov, ampak simbol ženske zgodbe – menstrualni tok, potek časa, izguba, neuresničenost in hkrati vez s telesnim bistvom. Materinstvo tako postane metafora za ustvarjanje samo: tako kot otrok se tudi pesem rodi iz notranje tišine, iz zgoščenega čustvenega naboja, iz nevidnih, pogosto bolečih izvorov.
S tem se pesnica organsko približa tematiki pisanja kot telesnega dejanja. Pri Belli poezija ne nastaja zgolj v mislih ali jeziku, temveč iz izkušnje ženskega telesa. Ko pravi, da ima v jajčnikih »nezačete pesmi«, ta notranji prostor postane arhiv zametkov – nečesa, kar še ni izrečeno, a že ima obliko, energijo, življenje. Pisanje je prikazano kot proces, ki je globoko povezan z biologijo, s čustvi, z notranjim časom ženske.
Erotika kot ustvarjalna sila, materinstva kot ambivalentna izkušnja možnosti in izgube ter pisanje kot dejanje telesa, se že v tej prvi zbirki združijo s še eno temo – odnosa do domovine. Belli na primer v pesmi Nihče si ne izbere razume domovino kot nekaj danega – kot okoliščino, ki jo človek podeduje, in hkrati kot prostor, v katerem je poklican delovati. Gre za Belliino značilno razumevanje domovine kot intimnega, telesnega prostora, ki je hkrati prostor političnega in moralnega delovanja. Čovek v odnosu do nje nikoli ne sme ostati pasiven. Posameznik naj bi pustil sled svojega časa: da izpolni nalogo, ohrani glas, ustvari zgodbo. Pesnica pri tem vzpostavlja jasno povezavo med osebnim in kolektivnim: »naloga ljubezni« ni samo zasebno čustvo, ampak dejanje, ki se kaže v ustvarjanju pravičnejšega sveta, v odgovornosti do skupnosti, v prispevku k zgodbi naroda.
Gre za Belliino značilno razumevanje domovine kot intimnega, telesnega prostora, ki je hkrati prostor političnega in moralnega delovanja. Človek v odnosu do nje nikoli ne sme ostati pasiven. Posameznik naj bi pustil sled svojega časa: da izpolni nalogo, ohrani glas, ustvari zgodbo.
Odnos do domovine se poglobi v nadaljevanju, na primer v pesmi O, Nikaragva iz zbirke Bojna črta (1978). V njej Gioconda Belli preobrača tradicionalni odnos pesnika do domovine: nagovori jo kot ljubimca – kot »moškega z ženskim genom«. S tem domovino spolno in čustveno »utelesi«, jo prestavi iz sfere abstraktnega v intimno, fizično, erotično izkušnjo. To je subverzija, ki pretrga patriarhalne klišeje o domovini. Belli Nikaragvo misli dvoumno, fluidno, živo – kot bitje, ki se daje, jemlje, prežema, hkrati pa je izjemno osvežujoče, da pesnica politiko piše skozi erotiko. Pesem je na površini ljubezenska, a v ozadju politična: domovina je kraj bolečine, smeha, nasilja, lepote in vztrajnosti.
Ko pravi »všeč mi je, kako si me jemlješ«, ne gre le za čutni prizor, temveč tudi za izkušnjo zgodovine: kolonizacije, diktature, revolucije, vulkanskih pokrajin, nepredvidljivega vremena.
Erotika torej ne pomeni pobega pred politiko, pač pa gre za način, kako politiko utelesiti. In ker pesnica prikazuje državo v njeni kompleksnosti – strastni, boleči, divji, nepredvidljivi, tudi strast ni sladkobna, temveč elementarna, skoraj nevarna. Ljubezen do domovine je zato ranljiva, telesna in angažirana.
Zanimivo je tudi, kako v tej luči definirana položaj pesnika. V pesmi Dolžnosti pesnika iz zbirke Grmenje in mavrica Gioconda Belli izraža globoko zavedanje odgovornosti, ki jo pesnik nosi do sveta, do svojih bralcev in do samega sebe. Opozarja, da pesnik ni privilegiran intelektualec, zbiralec zgodb ali melanholični mislec, temveč nekdo, ki je rojen za aktivno, čutno in popolnoma vključeno izkušnjo življenja. V središču pesmi je ideja telesnega in celostnega dojemanja sveta. Pesnik je »sin morja in nevihte«, bitje, ki je rojeno za intenzivno izkušnjo narave, zgodovine, množice in čustev. Njegovo delo je intimno povezano s čutenjem: opazovanje zvezd, poslušanje smeha množice, občutenje lune, volkov in kresnic – vse to je del njegovega imaginarija.
Belli hkrati poudarja pesnikovo občutljivost in dovzetnost: glava in koža so »nežnejši in finejši« kot pri tistih, ki se rodijo »zaprtih oči«; pesnik je posebej občutljiv na bolečino in radost, na subtilne odtenke življenja. In to dovzetnost mora uporabiti kot vir ustvarjalnosti.
Belli hkrati poudarja pesnikovo občutljivost in dovzetnost: glava in koža so »nežnejši in finejši« kot pri tistih, ki se rodijo »zaprtih oči«; pesnik je posebej občutljiv na bolečino in radost, na subtilne odtenke življenja. In to dovzetnost mora uporabiti kot vir ustvarjalnosti.
Pesnikova naloga je torej uvesti svet v pesem. Elektrika, ki se širi iz globin zemlje, je metafora za ustvarjalno energijo, pri čemer pesnik ustvarja iz telesnega in čustvenega doživljanja, hkrati pa pesnica ne pozabi omeniti pesnikove odgovornosti do množic. Pesnik piše za svet, za druge, za zgodbo, ki jo nosi v sebi in ki lahko odmeva v življenjih drugih. Njegov glas mora biti iskren, goreč, intoniran v skladu s tem, kar ga odraža – s svojo dovzetnostjo, ljubeznijo, radostjo in bolečino.
V zbirki Iz Evinega rebra (1986) spet govori ženska, ki ni pasivna prejemnica ljubezni, – njen glas je odkrit, čuten in hkrati samozavesten. Intima, na primer v pesmi Pravila igre za moške, ki želijo ljubiti ženske, se kaže na telesni, čustveni in ustvarjalni ravni. Telo je prostor radosti in erotike, kjer se čutnost prepleta z nežnostjo – trebuh je metafora za instrument, iz katerega se lahko izvabi glasba in veselje. Čustvena intima se kaže v sposobnosti deljenja skrivnosti, žalosti, tišine in sreče; ljubezen ni zgolj fizična ali površinska, ampak globoko povezana z zaupanjem in medsebojno ranljivostjo. Ustvarjalna intima pa se kaže skozi pesniško vizijo življenja: ljubezen ni le čustvena izkušnja, ampak tudi ustvarjalno dejanje.
Belli s tem vzpostavlja podobo ženske – intima v njenem glasu ni zgolj skrivnostna, temveč živ in neposreden stik med telesom, čustvi in besedo, ki omogoča polno izkušnjo ljubezni.
V pesmi Sinoči iz že omenjene zbirke Gioconde Belli intima, erotika in telesna bližina dosegajo vrhunec, prepletene so s poetiko boja in mitološko simboliko. Govora je o moškem bojevniku. Njegova telesna moč in agresivnost se zrcalita v spolnem aktu, ki ga pesnica doživlja kot divjega, ekstatičnega. Telesni stik v katerem je spolnost sredstvo povezovanja in izmenjave moči, prinaša v pesem skrajno intimnost; spolnost se razkriva kot nekaj magičnega, transcendentalnega in skoraj kozmičnega.
Pesem Sinoči pripoveduje o ženski, ki doživlja svojo strast polno, aktivno in zavestno. Intima pri Belli ni zgolj fizična, temveč tudi metaforična, saj pesnica svojega telesa in čutov ne loči od svojih doživljanj, čustev in imaginacije, kar ustvarja celostno, živahno in strastno podobo ljubezni.
Zelo pogosto vidimo lirsko subjektinjo v vlogi opazovalke, ki – kot na primer v pesmi Skrivni užitki – uživa v drobnih užitkih: sorbetu, kavarnah, somraku, opazovanju mimoidočih. In v tem užitku se skriva subtilna dinamika moči. Izbira, opazuje in doživlja svet po svojih pravilih, medtem ko moški in okolje postaneta del njenega notranjega doživetja, kar daje pesmi pridih erotičnega, a predvsem izraža svobodo in zavestno prisotnost v svetu.
Da je poezija Gioconde Belli izrazito dialoška se kaže tudi, ko pesnica spregovori o menopavzi. To naredi na način, ki je lahkoten, neposreden in osvobajajoč, hkrati pa deluje kot nasvet bralkam. Pesnica prikazuje menopavzo kot naravni del življenjskega cikla, ki so ga že stoletja preživele nešteta generacije žensk. Humor, ironija in kritika družbenih pričakovanj poudarjajo absurd strahu pred naravnimi spremembami telesa. Menopavza tako ni konec, ampak prehod v zrelost, ustvarjalnost in svobodo. S simbolnimi dejanji, kot so odmetavanje tamponov in vložkov ali obredni ples, pesnica kaže, da menopavza pomeni prevzem moči nad lastnim telesom in čustvi.
Pesnica prikazuje menopavzo kot naravni del življenjskega cikla, ki so ga že stoletja preživele nešteta generacije žensk. Humor, ironija in kritika družbenih pričakovanj poudarjajo absurd strahu pred naravnimi spremembami telesa. Menopavza tako ni konec, ampak prehod v zrelost, ustvarjalnost in svobodo.
Mestoma njena poezija lahko deluje tudi katarzično, saj odpira prostor za prepoznavanje, soočenje in sproščanje dolgo potlačenih čustev. Lirska subjektinja v pesmi Zastareli občutki krivde z izjemno natančnostjo opisuje vsakdanja občutja krivde, ki preganjajo ženske. S tem bralki ponuja ogledalo, v katerem lahko prepozna lastno utrujenost, notranje konflikte in družbene pritiske, ki omejujejo njeno svobodo in sproščenost.
Pesnica torej z besedami ne le opisuje občutke, temveč jih prizna, legitimizira in osvobaja. Katarza je dvoslojna: pesem tako razkriva psihološke pritiske in hkrati omogoča čustveno očiščenje, kar je značilno za transformativno moč Belliine poezije.
V eni najlepših pesmi Kresnice iz zbirke Moje notranje mnoštvo (2003) lirska subjektinja intimo preobrazi iz fizične ali čutne bližine v notranjo, čustveno in duhovno izkušnjo. Svetloba, ki jo nosijo kresnice, simboli prvinske želje po svetlobi, čudežu in izgubljeni nedolžnosti, se tako prelevi v spomin na pretekle občutke radosti, zaupanja in povezanosti z naravo ter z drugo osebo.
Tako kot si je lirska subjektinja poprej vzela prostor za telesni užitek, si zdaj vzame prostor za lastno ustvarjalnost skozi pisateljsko samoto, ki je hkrati fizična, duševna in simbolna. Samota ni prikazana kot osamljenost v negativnem smislu, temveč kot pogoj ustvarjanja. Prostor, kjer se rojeva beseda.
Vseh teh pesmi se drži močno pripovedni ton: opisujejo ne le notranji proces ustvarjanja, temveč tudi vsakdanje izkušnje, čustva in duševna stanja, ki spremljajo ustvarjanje – utrujenost, distrakcije, hrepenenje po daljnih zvokih. Sledimo procesu, občutkom in simbolom, ki razkrivajo, kako pesnica gradi prostor zase in kako se njena samota prelevi v produktivno, avtonomno ustvarjalno moč.
V pesmih, ki so izšle po letu 2000, med njimi zbirka V visoki mladosti, (2013) je zaznati, da se ton pripovedi umiri in postaja bolj uvideven, milejši in nežnejši v primerjavi z drugimi, bolj strastnimi ali erotiziranimi pesmimi Gioconde Belli. Lirska subjektinja na primer v pesmi Možje mojih prijateljic z občutkom spoštovanja in hvaležnosti opaža moške, ki so del življenja njenih prijateljic. Delujejo kot tihi varuhi zasebnosti in zaupniki, ki z vedenjem, ki ga izkažejo preko subtilnih gest, omogočajo njen občutek varnosti in povezave.
Gioconda Belli, ena najbolj prepoznavnih nikaragovskih pesnic in dolgoletna kritičarka Ortege, je bila zaradi svojih javnih nastopov, esejističnih besedil in političnega aktivizma označena za sovražnico države. Leta 2023 ji je nikaragovsko vrhovno sodišče odvzelo državljanstvo,ter ji zaplenilo premoženje. Uvrščena je bila na seznam oseb, ki jim je vstop v državo prepovedan. Skupaj z njo je bilo razlaščenih še približno 300 drugih nasprotnikov režima.
Gioconda Belli, ena najbolj prepoznavnih nikaragovskih pesnic in dolgoletna kritičarka Ortege, je bila zaradi svojih javnih nastopov, esejističnih besedil in političnega aktivizma označena za sovražnico države. Leta 2023 ji je nikaragovsko vrhovno sodišče odvzelo državljanstvo,ter ji zaplenilo premoženje. Uvrščena je bila na seznam oseb, ki jim je vstop v državo prepovedan.
Izgnana je bila, ker je javno kritizirala Ortegov režim, predvsem zaradi kršenja človekovih pravic in zatiranja demonstracij iz leta 2018. Med drugim je branila politične zapornike, tudi številne intelektualce in aktiviste, pri čemer pa se je naslonila na svojo mednarodno prepoznavnost, ter o stanju v Nikaragvi govorila v tujini.
Po odvzemu državljanstva je Belli našla zavetje v Madridu v Španiji, kjer živi in ustvarja, tam pa so ji ponudili tudi špansko državljanstvo. Nadaljuje z javnim delom, piše, predava in ostaja pomemben glas nikaragovske diaspore.
V tej luči dobi pesem Nikaragva iz zbirke V visoki mladosti (2013) izjemno močan, čustveni naboj. V njej pesnica govori o domovini kot o okrutnem ljubimcu, ki ga je poskušala pozabiti, a ji to nikoli ne uspe – in prav ta motiv neuspeha potrjuje, kako globoko je Nikaragva vtkana v njeno identiteto. Izgon, ki ga je doživela v letih 2022 in 2023, ko je izgubila državljanstvo in se morala umakniti v Madrid, pesem osvetli z novo intenzivnostjo: domovina ni več le prostor, ki ga ljubi in preklinja hkrati, temveč prostor, od katerega je fizično odrezana in ki jo zato še toliko močneje kliče. Vsaka podoba v pesmi – zelenilo, deroč veter, šelestenje papirja po ulicah, cvetovi hrasta na pločniku, vulkani v daljavi – postane čutni spomin, ki jo vrača v državo, iz katere je bila pregnana.
Hrepenenje, ki ga izraža, ni nostalgično v sentimentalnem smislu, temveč skoraj živahno, boleče in neukrotljivo. Njena povezanost z Nikaragvo ostaja visceralna: to ni racionalen odnos do politične stvarnosti, ampak telesna, čutna, identitetna sila. Pesem celo deluje kot intimni zemljevid izgnanke, kot priznanje, da lahko domovina postane najgloblje hrepenenje prav takrat, ko jo izgubimo – in da je ljubezen do nje neustavljiva, tudi kadar je boleča, protislovna ali prepojena s prezirom do političnih razmer.
