Maaza Mengiste. Foto: Wesleyan University, 2026.
***
Maaza Mengiste je letos prejela MacArthurjevo štipendijo, vredno 800.000 dolarjev. Novica sama po sebi zveni skoraj ameriško monumentalno. Veliko priznanje, velika vsota, velika potrditev na literarni poti.Toda pri Mengiste se mi zdi bolj zanimivo nekaj drugega. Ne toliko to, da je bila nagrajena, ampak da je branje njenih romanov toliko kot nujnost.
V središču njenega pisanja ni zgodovina kot niz dogodkov, ampak nezanesljivost samega zgodovinskega pogleda. Kdo je ostal v kadru in kdo je iz njega izločen. Kdo je dobil ime, kdo obraz, kdo pa je bil izrisan samo kot množica. V tem smislu sta njena romana Beneath the Lion’s Gaze in predvsem The Shadow King, manj rekonstrukcija preteklosti kot preverjanje mest, kjer je zgodovina preveč spolirana.
V središču njenega pisanja ni zgodovina kot niz dogodkov, ampak nezanesljivost samega zgodovinskega pogleda. Kdo je ostal v kadru in kdo je iz njega izločen. Kdo je dobil ime, kdo obraz, kdo pa je bil izrisan samo kot množica.
Mengiste se je rodila v Addis Abebi leta 1974, v letu padca Haileja Selassieja in začetka revolucije, zaradi katere je njena družina pozneje zapustila Etiopijo. V prvem romanu Beneath the Lion’s Gaze se vrne prav v čas nastanka režima Derg. Družina zdravnika Hailuja postane nekakšna odprta rana države: sinova se odzivata vsak po svoje, politično nasilje se počasi seli iz javnega prostora v dom, medtem ko je Hailu kot zdravnik prisiljen opazovati rezultate revolucije na telesih ljudi.
To je eden od razlogov, zakaj je roman še danes tako aktualen. Mengiste se izogiba poziciji zgodovinarke, ki bi od daleč razložila ideološke premike. Ko je Aida Edemariam ob izidu romana pisala o njem za The Guardian, je opozorila prav na telesnost pripovedi: na vonje, strah, poškodbe, trupla na cesti, hišne preiskave, na to, da političnega nasilja ne razumemo skozi gesla, ampak skozi življenje, ki se zaradi njih skrči.
Prvenec ima tudi pomankljivosti. Ponekod se zdi, da skuša v življenje ene družine stisniti preveč zgodovine, nekateri liki proti koncu postajajo nosilci posameznih političnih stališč, ne zares ljudje. Toda prav ta nekoliko pretesna konstrukcija je zanimiva tudi zato, ker pokaže, kako močna je bila potreba napisati zgodbo, ki je za generacijo izseljenih Etiopijcev še kako živa in nedokončana.
V The Shadow King se Mengiste premakne še globlje v preteklost, v leto 1935, ko Mussolinijeva Italija napade Etiopijo.
O tej vojni seveda nikoli ne bo moč reči, da je pozabljena. Je še vedno je del etiopskega nacionalnega spomina. Toda način, kako se je o njej govorilo, je imel svojo slepo pego.
Ženske.
Mengiste je med raziskovanjem ugotovila, da so bile ženske v odporu proti italijanski okupaciji precej bolj prisotne, kot je o tem učila zgodovina. Še bolj ključno je bilo spoznanje, da je tudi njena prababica nosila puško in bila udeležena v boju. Medtem ko je bil v družinski pripovedi prej nosilec herojstva predvsem dedek.
Mengiste je med raziskovanjem ugotovila, da so bile ženske v odporu proti italijanski okupaciji precej bolj prisotne, kot je o tem učila zgodovina. Še bolj ključno je bilo spoznanje, da je tudi njena prababica nosila puško in bila udeležena v boju.
Takšni premiki se zdijo na videz nepomembni. Eden od sorodnikov v pisateljičini perspektivi stopi nekoliko v ozadje in nekdo drug, ki je bil prej skoraj neviden, pride v ospredje. Toda ravno iz teh premikov nastaja Mengistejina literatura.
Hirut, osrednja figura v romanu The Shadow King, je mlada sirota in služkinja. Ko pride vojna, se pridruži odporu. Z njo tudi Aster, žena poveljnika Kidaneja. Roman se s tem izogne eni od bolj utrujenih podob vojne – ženski kot tisti, ki čaka, žaluje, skrbi za ranjene in po možnosti uteleša domovino.
Mengiste postavi žensko na bojišče.
Toda tu se šele začne težava.
Ženska, ki nosi orožje, ni avtomatično osvobojena. Še vedno je ženska med moškimi, tudi med moškimi, ki se borijo na »pravi« strani. In Mengiste je pri tem zelo natančna, kar zbuja tudi občutek neprijetnosti. Hirut je lahko vojakinja in je hkrati telo, ki ga moški ocenjujejo, uporabljajo, ogrožajo. V nekem intervjuju je Mengiste govorila o tem, da je jezik vojne praviloma moški. Ko rečemo vojak, si skoraj nehote predstavljamo moško telo.
Ženska vojakinja pa je udeležena v dveh frontah.
Ena se nahaja pred njo.
Druga okoli nje.
Ta dvojnost je ena močnejših plasti romana, ker Mengiste ne zapade v preprosto restitucijsko logiko, češ, zdaj bomo v zgodovino samo dodali manjkajoče ženske in bo slika popravljena.
Seveda ni tako preprosto.
Če v to fresko dodamo ženske, se spremeni tudi sama zgodba o vojni.
Še bolj pa me v romanuThe Shadow King pritegnila fotografija.
Mengiste je med dolgoletnim raziskovanjem zbirala fotografije iz časa italijanske invazije. Med njimi so bile fotografije etiopskih žensk, ki so jih posneli italijanski vojaki. Nekatere so nastale kot dokument, druge v okviru povsem jasne kolonialne erotizacije afriških žensk.
Mengiste je med dolgoletnim raziskovanjem zbirala fotografije iz časa italijanske invazije. Med njimi so bile fotografije etiopskih žensk, ki so jih posneli italijanski vojaki. Nekatere so nastale kot dokument, druge v okviru povsem jasne kolonialne erotizacije afriških žensk.
V romanu fotografira Ettore, italijanski vojak judovskega porekla.
Fotografija pri njem ni nevtralen dokaz.
Je način gledanja in s tem tudi način oblasti.
Človeku lahko vzameš zemljo, orožje, svobodo. Lahko pa mu vzameš tudi nadzor nad lastno podobo.
Kolonialni arhivi so polni ljudi, za katere ne vemo skoraj ničesar, čeprav poznamo njihove obraze. Vemo, kako so bili oblečeni, kako so stali, včasih celo datum fotografije. Ne vemo pa, kaj se je zgodilo recimo deset minut prej in deset minut pozneje. Ne vemo, kakšno je bilo njihovo mnenje o človeku, ki je držal fotoaparat.
Mengiste je govorila o fotografiji mlade etiopske ženske, ki obrača obraz stran od objektiva. Ker ni poznala njenega imena, jo je sama imenovala Hirut.
To je zame eden najbolj zanimivih trenutkov pri nastanku romana.
Ne zato, ker naj bi literatura »vrnila glas tistim brez njega« – ta formulacija se v resnici uporablja tako pogosto, da skoraj nič več ne pomeni. Tudi pisateljica ne more vedeti, kaj je mislila ženska na sto let stari fotografiji. Mogoče pa je opaziti nekaj drugega: da njen obrat glave ni nastal v praznem prostoru.
Da se v njem med drugim skriva odpor.
Morda celo odpor do nas, ki danes to fotografijo gledamo in si domišljamo, da smo moralno oddaljeni od fotografa, ki jo je posnel v specifičnem času in kontekstu.
Tu zaznamo, da je The Shadow King resnično odličen roman.
Ker se vprašanje kolonialnega pogleda ne ustavi pri Italijanu s fotoaparatom.
Prenese se tudi na bralca.
Kako gledamo Hirut? Kaj od nje želimo? Junaško zgodbo? Žrtev? Dokaz ženskega odpora? Afriško zgodovino, ki jo bomo lahko po branju lepo umestili v manjkajoči predal?
Mengiste nam ne nudi tega ugodja.
Tudi naslovni »kralj senc« je pravzaprav ponaredek. Ko je Haile Selassie v izgnanstvu, etiopski odpor poišče moža, ki mu je fizično podoben. Oblečejo ga v cesarja in ga pokažejo ljudstvu. Prisotnost oblasti je tako ustvarjena z uprizoritvijo.
Kar seveda pomeni, da je tudi zgodovina lahko do neke mere uprizoritev.
Nekaj nekdo postavi v ospredje.
Nekaj ostane ob robu.
Nekaj se odreže.
Nekaj se poimenuje.
In fotografija v tem smislu postane toliko kot metafora zgodovinskega pisanja.
Zanimiv je tudi Ettore. Italijan, fotograf, del okupacijske vojske, hkrati pa Jud, katerega družino počasi dosega evropski antisemitizem. Mengiste s tem ne relativizira ene vrste nasilja z drugo. Bolj jo zanima skoraj banalno vprašanje, kako dolgo človek potrebuje, da prepozna mehanizem nasilja, če sam še ni njegova tarča.
Mengiste s tem ne relativizira ene vrste nasilja z drugo. Bolj jo zanima skoraj banalno vprašanje, kako dolgo človek potrebuje, da prepozna mehanizem nasilja, če sam še ni njegova tarča.
To vprašanje se niti danes ne zdi zaprašeno ali zastarelo.
MacArthurjeva fundacija je ob letošnji podelitvi zapisala, da Mengiste v svojem pisanju združuje zgodovino, spomin in imaginacijo ter pokaže človeško ceno političnega nasilja. Formulacija se zdi korektna. Njena literatura je zanimiva ravno tam, kjer se ti trije pojmi ne ujemajo.
Spomin ne more pomeniti zgodovine.
Fotografija ne more biit resnica.
Imaginacija ni dokaz.
Roman je lahko samo nekakšen prostor med njimi.
Mengiste zdaj piše roman, postavljen v medvojni Berlin, v katerem jo zanimajo temnopolti Nemci ob vzponu nacizma, med njimi tudi ljudje, ki so pozirali nemškim ekspresionistom.
Na prvi pogled se to zdi odmik od Etiopije.
Toda še vedno gre za ljudi, za katere se zdi, da jih poznamo. Če nič drugače, prek slike, fotografije, arhiva, pogleda.
Morda je to tudi tisto, kar povezuje pisateljičine knjige bolj kot Afrika, kolonializem ali politično nasilje.
Ne vprašanje, kdo je bil izbrisan iz zgodovine, temveč nekoliko bolj neprijetno vprašanje: kdo ga je izbrisal, na kakšen način in s kakšnim pogledom ga zdaj vračamo nazaj.
MacArthurjeva štipendija Mengiste omogoča, da nadaljuje svoje delo s fotografskimi arhivi italijansko-etiopske vojne, del sredstev pa želi nameniti tudi prevajanju afriške literature v angleščino.
MacArthurjeva štipendija Mengiste omogoča, da nadaljuje svoje delo s fotografskimi arhivi italijansko-etiopske vojne, del sredstev pa želi nameniti tudi prevajanju afriške literature v angleščino.
Tudi to se zdi logično nadaljevanje njenega dela.
Navsezadnje je prevod prav tako način prehajanja iz enega pogleda v drugega.
In tudi pri prevodu, tako kot pri fotografiji, nekaj vedno pride v kader.
Nekaj pa zagotovo vedno ostane zunaj njega.
Viri:
Maaza Mengiste, profil prejemnice MacArthur Fellowship 2026, John D. and Catherine T. MacArthur Foundation, 29. september 2026.
Alex Clark, »The Shadow King by Maaza Mengiste review – remembering Ethiopia’s female soldiers«, The Guardian, 18. januar 2020.
Alex Preston, »Maaza Mengiste: ‘The language of war is always masculine’«, intervju, The Guardian, 18. januar 2020.
Aida Edemariam, »Beneath the Lion’s Gaze by Maaza Mengiste«, The Guardian, 23. april 2010.
Claire Armitstead, Richard Lea, Aida Edemariam, »Maaza Mengiste on the Ethiopian women who fought Italy«, The Guardian Books Podcast, 18. februar 2020.
»Maaza Mengiste on Women Pushing to the Front Lines of Conflict«, Literary Hub, 2019.
»Maaza Mengiste on How Writing and Justice Are Intertwined«, Literary Hub / The Quarantine Tapes, 10. september 2020.
Blessing Uwisike, »Ethiopian American Writer Maaza Mengiste Is a Recipient of the $800,000 2026 MacArthur Genius Grant«, Brittle Paper, 1. oktober 2026.
