Fotografija: Kip Galilea Galilei pred utrdbo Cittadella e Arsenale Repubblicano ob reki Arno v Pisi.
Medtem ko Voyagerja z zlatima ploščama, ki vsebujeta sporočilo človeštva drugim civilizacijam, že skoraj petdeset let plujeta v medplanetarni prostor, od Zemlje sta sedaj oddaljena po več kot dvajset milijard kilometrov, slabe tri tisočinke svetlobnega leta, se je na Univerzi v Pisi v tednu po velikonočnem ponedeljku odvila književna delavnica z naslovom Eseji prek meja (angl. Essays across borders). Italija, Malta, Nizozemska in Slovenija so v EU projektu vzporedno pripravile znanstveno konferenco za raziskovalce s polja esejizma ter takoimenovano velikonočno šolo za raznolike udeležence, ki jih zanima pisanje (esejev), iz istih držav, od študentov literarne teorije ali jezikov do občanov, ki pišejo poklicno ali ljubiteljsko – neke vrste občanska znanost torej, citizen science.
Zanimiva predavanja in izdelovanje izvirnih besedil v prijaznem, stimulativnem okolju bivšega samostana ob reki Arno, okusni italijanski prigrizki, pozitivna energija in dobra volja organizatorjev in udeležencev – pa koliko razmišljujočih, angažiranih mladih! Vse to se je lahko izteklo na en sam način: v ustvarjalno zadovoljstvo.
Pisa je nenavadno mirno mesto. Z udobnim vlakom, ki ima sedeže zgledno opremljene za polnjenje elektronskih naprav, pot pa se nadaljuje v Livorno (tam so v preteklosti občasno sidrale tudi naše ladje), se vanjo udobno pripeljemo iz Firenc v le eni uri. Turistični vrvež Pise se začne in neha v ozkem kvadrantu okrog bazilike, cerkve in poševnega stolpa. Za vstop v slednjega, italijanskim inženirjem ga je v desetletju od 1990 uspelo stabilizirati, je smiselno rezervirati vstopnico vnaprej, priporoča se ura sončnega zahoda. Slike so tedaj najlepše in fotopogled lahko vržemo vse do deset kilometrov oddaljenega morja, kot je pred štiristo leti Galieo Galiei, vsaj legenda pravi tako, z njega navpično navzdol metal različno velike topovske krogle in tako dognal, da vsa telesa prosto padajo enako hitro in ovrgel dolgo veljavno Aristotelovo trditev, da so težja (masivnejša) telesa hitrejša od lažjih.
Slike so tedaj najlepše in fotopogled lahko vržemo vse do deset kilometrov oddaljenega morja, kot je pred štiristo leti Galieo Galiei, vsaj legenda pravi tako, z njega navpično navzdol metal različno velike topovske krogle in tako dognal, da vsa telesa prosto padajo enako hitro in ovrgel dolgo veljavno Aristotelovo trditev, da so težja (masivnejša) telesa hitrejša od lažjih.
Na večernih ulicah Pise sicer srečamo tako policiste kot vojake, vendar se oboji premikajo počasi in neopazno, skoraj nemoteči so: inherentni del sodobnega zahodnoevropskega urbanega miljeja. Pizza, in to prava, neapeljska (napolitanska) z debelim, zračno mehkim robom je cenejša kot v Ljubljani, espresso pa se dobi za le evro in trideset centov.
Eno od nosilnih konferenčnih predavanj je v petek, zadnji dan esejističnega dogodka, pripravila profesorica zgodovine in teorije literarnega in filozofskega eseja ter kritične pedagogike pisanja in retorike, Kara Wittman z ameriške Univerze Berkeley. Naslovila ga je Planetarni esej.
Začela je s fragmenti zgodovine poletov v vesolje, nemara ne po naključju, saj je ZDA 1. aprila letos, več kot petdeset let po Apollu 17, ponosno izstrelila raketo Artemis II, da s človeško posadko obkroži Luno; 10. aprila zvečer, nekaj ur po profesoričinega predavanju, so se štirje astronavti z nekaj sreče vrnili na Zemljo in varno pristali v Tihem oceanu. Predavateljica je razpirala esejistično ustvarjanje, povezano z razvojem znanosti in vesoljske tehnologije. Omenila je odkritje pulzarjev, pomemben korak na poti iskanja in razmišljanja o obstoju drugih civilizacij, ter se nato posvetila sporočilu sporočila na Voyagerjevi zlati plošči. O vsebini plošče je razmišljala kot o eseju.
Na koncu je poslušalce izzvala s težkim vprašanjem: Kako napisati esej za javnost izven našega planeta? Kako sploh nasloviti drugo civilizacijo?
Na koncu je poslušalce izzvala s težkim vprašanjem: Kako napisati esej za javnost izven našega planeta? Kako sploh nasloviti drugo civilizacijo?
Ko je doktorska študentka Jocelyn Bell (Burnell) leta 1967 pri pregledovanju radijskih zapisov odkrila ponavljajoči pulz, je za kratek čas zavladala mešanica navdušenja in preplaha. Radijska antena na observatoriju Jodrell Bank v Angliji je sprejemala identičen signal v tako pravilnih časovnih presledkih, da se je kot ena prvih razlag ponudila ideja o izvenzemeljskem ali vsaj marsovskem sporočilu, signal pa je celo dobil vzdevek LGM-1 (angl. Little Green Men, mali zeleni možički).
A upanje, to naše neustavljivo hrepenenje, da (v vesolju) nismo sami, se je hitro izkazalo za prazno. Niso nam potrkali Nezemljani, pač pa je bila odkrita nova vrsta astronomskega objekta. Pulzar je hitro vrteča se nevtronska zvezda, ki vzdolž magnetnih polov seva elektromagnetno valovanje, večinoma pri radijskih frekvencah.
Koncept nevtronske zvezde je bil teoretično razvit že v prvi polovici 20. stoletja. Gre za kompakten ostanek po eksploziji supernove, končno stanje v življenju zvezde, ki je imela v svojih najboljših letih mase za vsaj deset Sonc. Če nevtronska zvezda ni prestara in prehladna, ter če je njen magnetni pol obrnjen v pravo smer, jo lahko na Zemlji zaznamo kot pulzar. Predstavljamo si ga kot svetilnik na morju: vidimo ga vsakokrat, ko nas opazi snop svetlobe z njegovega vrtečega se reflektorja. (Ne, naše Sonce na koncu svoje življenjske poti, čez kakih pet milijard let, ne bo postalo nevtronska zvezda, saj ima premalo mase; “le” bela pritlikavka bo.)
Nobelovo nagrado je za odkritje pulzarjev leta 1974 dobil Antony Hewish, skupaj s kolegom Martinom Rylem, za pionirske raziskave v radijski astrofiziki. Hewish je bil mentor Jocelyn Bell, ki je – študentke in ženske – med prejemnike niso vključili. Še v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja, v času njenega šolanja, se dekleta niso smela lotevati tehničnega študija; zanje so bili tečaji kuhanja in vezenja. Da se je Jocelyn mogla posvetiti fiziki, gre zasluga njenim naprednim staršem, ki jim je uspelo prepričati vodstvo šole. O spolnih in drugih zemeljskih diskriminacijah na Voyagerjevi zlati plošči ni zapisov.
Hewish je bil mentor Jocelyn Bell, ki je – študentke in ženske – med prejemnike niso vključili. Še v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja, v času njenega šolanja, se dekleta niso smela lotevati tehničnega študija; zanje so bili tečaji kuhanja in vezenja.
Po neuresničenem LMG-1 so Američani pohiteli: čim prej poslati v vesolje (novo) sporočilo o našem obstoju! Vesoljski ladji Voyager 1 in 2 sta bili izstreljeni le deset let po odkritju pulzarjev. Vodenje priprave vsebine in izdelave zlate plošče je NASA zaupala Carlu Saganu, fiziku in enemu prvih velikih popularizatorjev in komunikatorjev znanosti. Nujno je omeniti njegovo knjigo The Deamon Haunted World (Svet demonov), ki je dolg, poučen in zanimiv esej o znanosti in pomenu kritičnega razmišljanja v tehnološko napredni, a vse prepogosto z zablodami preplavljeni družbi.
Znanost je uspešna zato, ker priznava napake in se iz njih uči. Danes je ponovno potrebno izpostaviti Saganovo prepričanje, da je razumevanje znanosti ključno tudi za delovanje demokratične družbe. Znanost nam pomaga, da se obvarujemo pred manipulacijami in napačnimi odločitvami, ki temeljijo na neznanju in nerazumevanju. Knjiga je bila pisana za običajne ljudi, torej bi jo lahko brali tudi politiki.
Na zlato ploščo so Sagan in sodelavci zapisali pripoved o človeštvu. Vsebinske prispevke so zbirali celo leto. Na plošči je tako zabeležena glasba Bacha, Mozarta in številnih drugih glasbenikov, nagovor tedanjega predsednika Združenih narodov, pozdravi v 55 živih in nekdanjih jezikih, posnetki zvokov živali, človeškega smeha (Saganovega) in hoje (odmev korakov), pa tudi naših možganskih valov. Slednje so posneli pri Ann Druyan, eni ključnih Saganovih sodelavk. Ta je med snemanjem ciljano razmišljala o različnih vsebinah, tudi o problemih, ki tarejo svet in o tem, kako je biti zaljubljen. Nadalje so na plošči povzetki pomembnih znanstvenih spoznanj, od fizikalnih konstant in skice Osončja do predstavitve DNK. Mesto Zemlje v vesolju je prikazano relativno glede na dotlej že odkrite pulzarje.
Res, naša zgodba za Nezemljane je pravcati (multimedijski) esej. Tega od domišljijskega literarnega sestavka razlikuje ravno faktičnost, (razmišljujoče) pripovedovanje o resničnih rečeh in dogodkih. Četudi, kot na zlati plošči, olepšanih ali vsaj pazljivo izbranih. Ameriški predsednik Jimmy Carter je prispeval besede: “To je darilo iz majhnega, daljnega sveta, prikazi naših zvokov, naše znanosti, naših podob, naše glasbe, naših misli in naših občutkov. Poskušamo preživeti svoj čas, da bi lahko živeli v vašem.”
Res, naša zgodba za Nezemljane je pravcati (multimedijski) esej. Tega od domišljijskega literarnega sestavka razlikuje ravno faktičnost, (razmišljujoče) pripovedovanje o resničnih rečeh in dogodkih.
Da, za zlato ploščo so bila izbrana sama lepa sporočila – kot ponavadi, ko želimo narediti vtis na druge in se pohvaliti. Manjkalo mu je nekaj esejistične kritičnosti.
Kakšno sporočilo pa bi poslali v vesolje danes? Na osnovi informacij, ki jih lahko najdemo na spletnih straneh organizacij, ki spremljajo in raziskujejo konflikte, na svetu ta hip poteka najmanj osem večjih – vojn, v katerih en narod (ali več njih) poskuša uničiti ali vsaj pomembno oslabiti drugega, mu odvzeti del ozemlja ali naravnih bogastev. Kot večji konflikti ali vojne so opredeljeni tisti, kjer je v enem letu vsaj deset tisoč človeških žrtev, povezanih z oboroženimi spopadi. Strašne vojne potekajo v Ukrajini, Sudanu in na Bližnjem vzhodu. Nasilje se nadaljuje v Mjanmaru, na območju Sahela, na vzhodu Konga. Globalno potekajo kibernetsko vojskovanje, jedrske grožnje in stopnjevanje kriminalnega nasilja. Pa čeprav vsi na Zemlji pripadamo eni in isti biološki vrsti.
Kakšno pismo Nezemljanom bi napisal današnji ameriški predsednik – ali pa katerikoli drug od svetovnih voditeljev, teh, ki konflikte prožijo, v njih sodelujejo ali pa ob njih zamižijo na obe očesi? Kaj človeštvo o sebi sporoča sproti, ves čas, tudi ta hip? Informacije oddajamo v okolišni prostor neprestano in če bi nas ustrezno razvita civilizacija zaznala ter nam prišla dovolj blizu, bi si mnenje o nas vsem spoliranim zlatim ploščicam navkljub, lahko ustvarila sama. Če bi bila miroljubna, dobronamerna in prijateljev iščoča, bi se nam gotovo izognila v velikem loku. In če bi nas kdo poskušal ekonomično opisati z le eno samo besedo, bi še dobro prišli skozi, če bi to bila “le” dvoličnost.
Na Voyagerjevo zlato ploščo naj bi Sagan in sodelavci želeli vključiti tudi popevko ansambla The Beatles, Here Comes the Sun. Člani benda so bili za, a kaj, ko je imetnik avtorskih pravic pesmi, založba plošč EMI, v zameno zahtevala nekajkrat več kot je stal celoten projekt priprave obeh zlatih plošč. In zamisel je odpadla. Po besedah Ann Druyan je bil to lep primer ilustracije tragike našega planeta. Izbrana pesem bi se lahko zapisala ne le v našo zgodovino, odpotovala bi v oddaljene čase in prostore in postala nesmrtna tudi onstran Zemlje, a kaj, ko je bil (naj)pomembnejši denar.
Tudi danes ZDA ob uspešni misiji Artemis II zanosno izjavljajo, da želijo na Luno priti in tam tudi ostati. A sedaj je nekaj bistveno drugače kot je bilo pred petdesetimi leti. Tedaj so vesoljske misije financirale države. Danes so ZDA pri nadaljevanju pohoda na Luno (in Mars) odvisne od zasebnega kapitala. Vesolje, v tem primeru najbližja Luna in Mars, pa pomenita predvsem – nove poslovne priložnosti, nove možnosti za plenjenje. Amit Kshatriya, najvišji uslužbenec Nase, ob koncu kratkega videoposnetka z Artemis II, Moon Joy (Veselje z Lune), v katerem štirje astronavti delijo drobne vsakodnevne radosti in se veselijo povratka, pravi: “To je odličen primer, zakaj se lotevamo takih misij. Če ne moremo ponesti k zvezdam ljubezni, kaj potem počnemo? Zakaj bi sploh šli?” Mar res?
A sedaj je nekaj bistveno drugače kot je bilo pred petdesetimi leti. Tedaj so vesoljske misije financirale države. Danes so ZDA pri nadaljevanju pohoda na Luno (in Mars) odvisne od zasebnega kapitala. Vesolje, v tem primeru najbližja Luna in Mars, pa pomenita predvsem – nove poslovne priložnosti, nove možnosti za plenjenje.
Planet nikoli ne bo napisal eseja, a če bi ga pisal, bi iz leta v leto zvenel otožneje. Kakšno sporočilo bi z Zemlje poslali v vesolje danes?
Nemara Vojni rekviem Benjamina Brittna. V neki šali se v vesolju srečata planeta. Prvi navdušeno pozdravi drugega in ga povpraša, kako je. “Kar gre,” odvrne ta, “le Homo sapiensa sem staknil!” “Ne skrbi,” ga tolaži prvi, “to hitro mine.”
