Fotografija: Pexels – Emil Bozkurt
Adriana Kuči o knjigo DOLGA POT DO MIRU, avtorjev Boštjana Videmška in Abhe Valentine Lo Surdo, ki je pravkar izšla v slovenskem jeziku pri založbi UMKO.
Pred nedavnim sem izvedela, da imajo na enem od družboslovnih master programov Univerze v Ljubljani vajo, kjer morajo študentje zagovarjati stališča Izraela ali Palestine. Kot didaktični izziv, pravijo. Kot vaja argumentacije.
A s tem je nekaj globoko narobe. Nekaj, kar se v telesu takoj oglasi kot alarm.
Kasneje sva s hčerjo skušali razumeti smisel takšne naloge — čemu takšna naloga, razen relativizaciji zločinov, ki jih Izrael izvaja že desetletja, zadnji dve leti pa skoraj industrijsko,sploh služi?
V čem je smisel vaje, v kateri se učiš argumentirati zločin?
Kje je vaja, v kateri naj bi študent prevzel vlogo nacista? Ali vojaka Ratka Mladića v Srebrenici julija 1995?
Zakaj je moralno sprejemljivo trenirati empatijo do zločina — samo zato, ker je zgodovinski ali geopolitični kontekst drugačen?
V tem razmisleku — v teh vprašanjih, ki jih na glas izrečeš le, če si doživel vojno — sem odprla knjigo, ki je prispela pred nekaj tedni. Prišla je s posvetilom Boštjana Videmška. Na roke napisano povedjo, ki bi morala biti vklesana v kamen:
»Mir je privilegij.«
Prišla je s posvetilom Boštjana Videmška. Na roke napisano povedjo, ki bi morala biti vklesana v kamen:
»Mir je privilegij.«
In tam se je vse začelo.
Mir ne bi smel biti privilegij.
Jebeš svet, v katerem je.
A že prve strani Dolge poti do miru — uvod z naslovom Privilegij miru — potrdijo, da svet, v katerem živimo, ni svet moralne logike. Ni svet pravičnosti. Je svet, kjer se vojna vrača, kot se vrača bolezen, ki ni nikoli ozdravljena:
»Mir nikakor ni samoumeven.
Mir je absolutni privilegij.
To dejansko vedo le tisti, ki so izkusili vojno.«
Za tiste, ki smo vojno preživeli kot otroci ali mladostniki, ni v tem nič presenetljivega. Vojna se dejansko, kot piše Videmšek, zapiše v gene, in zato instinktivno zaznavaš vsako moralno laž, vsak akademski eksperiment, ki poskuša prebarvati nasilje v argumentacijsko vajo.
Knjiga Dolga pot do miru se začne tam, kjer bi se morala začeti vsaka razprava o vojni. Pri resnici.
Pri tistih, ki so preživeli.
Pri tistih, ki so gledali smrti v oči.
Pri tistih, ki še vedno hodijo naokoli s spakirano torbo.
Vojna je absolut nasilja.
Vojna je vrhunec razčlovečenja.
Knjiga Dolga pot do miru se začne tam, kjer bi se morala začeti vsaka razprava o vojni. Pri resnici.
Pri tistih, ki so preživeli.
Pri tistih, ki so gledali smrti v oči.
Pri tistih, ki še vedno hodijo naokoli s spakirano torbo.
Vojna je absolut nasilja.
Vojna je vrhunec razčlovečenja.
In tako bralca — brez uvodnih ovinkov, brez okolišenja — popelje tja, kjer se je človek najdlje oddaljil od samega sebe: v Srebrenico, v Galicijo, v Ukrajino, v Auschwitz, v Gazo. V štiri različne zgodovinske trenutke, ki jih povezuje en sam, neizogiben skupni imenovalec: človek lahko stori človeku vse.
Že v prvih desetih straneh je jasno:
To je knjiga o sramu, ki bi ga morali čutiti vsi.
In o odgovornosti, ki jo svet že predolgo prelaga dalje.
Ko Videmšek vstopi v Srebrenico, vstopi na način, ki ga ne moreš prebrati brez bolečine. Brez tistega notranjega trzaja, ki je znan le ljudem, ki so vojno že srečali — neposredno ali preko svojih mrtvih.
Knjiga se začne s Saliho Osmanović, žensko, ki je v Potočarih izgubila vse: moža, oba sinova, dom, prihodnost, sebe.
Gre za srečanje s človekom, ki ga nikoli več ne pozabiš.
Saliho sem spoznala pred nekaj leti, ko je gostovala v Ljubljani, v Muslimanskem kulturnem centru. Njeno predavanje je bilo prelomnica, ki je v meni odpihnila tanko plast nadzora, tisto, ki jo leta gradiš okoli travme, da lahko normalno dihaš. Ko je začela govoriti, je v meni nekaj počilo. Ves moj lastni PTSM, vse, kar sem potisnila globoko, se je dvignilo na površje. Na glas sem jokala. Nisem se mogla ustaviti.
Saliho sem spoznala pred nekaj leti, ko je gostovala v Ljubljani, v Muslimanskem kulturnem centru. Njeno predavanje je bilo prelomnica, ki je v meni odpihnila tanko plast nadzora, tisto, ki jo leta gradiš okoli travme, da lahko normalno dihaš. Ko je začela govoriti, je v meni nekaj počilo.
In potem, še vedno tresoča, razgaljena, vznemirjena, je ta ženska, mati dveh sinov, ki sta bila ob smrti stara toliko kot moj brat in jaz v tistih letih, prišla naravnost do mene. Ne kot gostja do poslušalke. Prišla je do mene kot mati, ki prepozna bolečino drugega otroka.
Objela me je.
Z dušo.
To je bil objem človeka, ki je izgubil vse, pa je kljub temu imel presežek nežnosti, ki jo je lahko podaril. Stisnila me je k sebi, svoj usnjeni obraz, tisti obraz, ki ga je vojna izsušila, solze pa izprale, je naslonila na mojega. Čutila sem toploto njene kože, njeno dihanje, njeno medeno mehko moč.
»Ne da te majka,« mi je rekla.
Tako, tiho, nežno, iz globine duše, ki je preživela nepredstavljivo.
Nato mi je, kot bi govorili dve stari prijateljici v nekem drugem času, začela opisovati svoje rože. Rože na njenem vrtu v Dobrakih. Vsako posebej. Kako jih zaliva. Kako rastejo. Kako ji dajejo razlog, da vstane zjutraj. Kako vsaka cvetlica nosi del njenih sinov.
Ona je tolažila mene.
Ženska, ki je izgubila vse.
Ona je tolažila mene.
Ženska, ki je izgubila vse.
Ko berem Saliho na Videmškovih straneh, jo vidim. Čutim njen glas. Vem, kako zveni, kako diha, kako se njen objem vsede v človeka in ga nikoli ne zapusti.
Videmšek jo pusti govoriti. On je samo posrednik — natančno takšen kot mora biti dober novinar, ko poroča o svetu, v katerem je novinarstvo že dolgo izgubilo svojo etično hrbtenico.
In Salihin glas razbije vso retoriko, racionalizacijo, vse geopolitične diagnoze:
»Jaz ne znam in ne zmorem sovražiti … Kar se je zgodilo, se je zgodilo. Ničesar ne morem spremeniti.«
Saliha ne zna sovražiti. Svet zna. Svet jo je žrtvoval.
Videmšek napiše stavek, ki sem ga prebrala dvakrat, ker sem ga želela vgravirati vase:
»Mir nikakor ni le odsotnost vojne. Resnični mir je lahko le pravičen mir.«
In ta knjiga je prav to: obračun s prazno frazo miru.
Mir v knjigi nikoli ni sentimentalna kategorija.
Ni slogan, ni politična parola, ni metafora.
In ta knjiga je prav to: obračun s prazno frazo miru.
Mir v knjigi nikoli ni sentimentalna kategorija.
Ni slogan, ni politična parola, ni metafora.
Mir je v tej knjigi razkošje.
Tako redko, da ga Videmšek brez olepševanja imenuje s pravim imenom: privilegij.
»Grozljivo neetično je iz položaja popolne varnosti razsojati o tem, kaj je dobro za drugega.«
To je obtožnica.
Ko danes del evropske javnosti s ciničnim mirom v glasu govori o »uravnoteženju« konflikta v Gazi ali Ukrajini, Videmšek naredi nekaj, kar bi moral vsak pisec, novinar, intelektualec:
postavi človeka pred politiko.
Ko piše o Gazi, ne sklepa.
Ne išče simetrije, ker je ni.
Ne išče relativnosti, ker ta ubija resnico.
»Današnje dogajanje v Gazi je zgoščenost vseh vojn … Gaza je vest vseh nas.«
In tu knjiga postane nevarna.
Nevarno etična.
Nevarno jasna.
Nevarno resnična.
Eden najmočnejših delov knjige je tisti, ki razgrne Galicijo — prizorišče množičnega pobijanja vojnih prednikov, ki jih je univerza, država, zgodovinopisje, evropski spomin izbrisal, ker se niso »vklapljali« v idealne naracije.
»Galicija je bila merska enota vojne groze.«
To je stavek, ki bi moral biti napisan na vhodu v vsako šolo, ki uči zgodovino prve svetovne vojne.
Slovenci so padali tam, kjer danes padajo Ukrajinci.
Zgodovinska zanka se ni zaprla po naključju — zaprla se je zato, ker se nikoli ni zares odprla.
Videmšek pokaže, kako so generacije mladih moških v Galiciji umirale kot »telesna enota imperija«, in kako to isto geografijo danes melje ruski kolonialni stroj — enak, zgolj posodobljen.
Knjiga tiho, a strašljivo izreče:
Evropa nima dobrega spomina.
Ima pa odlične pozabne mehanizme.
Eden najtežjih segmentov knjige je obisk Auschwitza.
Tam se Videmšek, tako kot vsak, ki je bral in gledal preveč, najprej ustraši svoje lastne neobčutljivosti.
Tistega strašnega občutka, ko ti je nekaj, kar bi moralo paralizirati dušo, skoraj znano.
A potem ti knjiga naredi tisto, kar mora narediti prava literatura:
odpre rane, ki si si jih prehitro zakrpal.
A potem ti knjiga naredi tisto, kar mora narediti prava literatura:
odpre rane, ki si si jih prehitro zakrpal.
Ko opisuje procesije turistov, ki stojijo v vrsti pred »Arbeit macht frei«, začne iz ozadja vreti tisto, kar je smisel knjige: groza trivializacije zla.
»Auschwitz je danes turistična industrija. Genocid s popustom.«
To je eden najpogumnejših stavkov v slovenskem novinarstvu zadnjih let.
In na tem mestu postane jasno:
ta knjiga ne govori le o vojnah.
Govori o tem, kako se svet spreminja, ko postane zlo udobno.
Ko se lahko v pozi slikaš pred krematorijem.
A potem pride Gaza.
Genocid, ki ga, kot piše Videmšek, spremljamo v živo, brez izgovorov.
»To je prvi genocid, ki ga spremljamo od prvega dneva.
In zato nimamo pravice reči, da nismo vedeli.«
To je eden najpomembnejših stavkov v knjigi.
In eden najtežjih.
V epilogu Videmšek prizna tisto, kar je priznanje poraza in poguma hkrati:
»Ne vem.«
Ne ve, kaj je pot do miru.
Ne ve, kako se končajo vojne.
Ne ve, kaj prepreči naslednjo.
Ne ve, ali je sploh mogoče.
A zato knjiga ni pesimistična.
Je strašno resnična.
In strašno človeška.
Dolga pot do miru je knjiga, ki bi jo morali brati vsi, ki govorijo, pišejo li celo samo razmišljajo o vojni.
Vsi, ki delajo z zgodovino.
Vsi, ki kdaj argumentirajo nasilje.
Vsi, ki mislijo, da je mir samoumeven.
Vsi, ki so prepričani, da so konflikti kompleksni in »večplastni«.
Dolga pot do miru je knjiga, ki bi jo morali brati vsi, ki govorijo, pišejo li celo samo razmišljajo o vojni.
Vsi, ki delajo z zgodovino.
Vsi, ki kdaj argumentirajo nasilje.
Vsi, ki mislijo, da je mir samoumeven.
Vsi, ki so prepričani, da so konflikti »kompleksni« in »večplastni«.
Ta knjiga je etični dokument.
Natančen, nehvaležen, krvav, boleč, intelektualno pogumen.
Je knjiga, ki stoji proti vsem izgovorom, proti vsem relativizacijam, proti vsem tistim, lepim, distanciranim, salonskim mislim o vojni.
In ko zapreš zadnjo stran, na kateri krokar s prirezanim perjem stoji kot metafora vseh žrtev, razumeš:
Mir ni dan.
Mir je delo.
In mir je res privilegij.
In jebeš takšen svet. Ki ga je potrebno spremeniti. In izbojevati mir.
Najprej v sebi.
Potem v svetu.
Videmškova empatija ni mehka, ni pocukrana, ni sentimentalna; je redka, etično izbrušena lastnost človeka, ki je videl preveč, pa nikoli ni postal otopel. On ne piše o žrtvah kot o simbolih, številkah ali zgodovinskih opombah, temveč kot o ljudeh z imeni, z glasovi, z mrtvimi sinovi in živimi spomini.
Njegova največja moč ni novinarstvo, ampak človečnost: sposobnost, da stopi nazaj, ko pred njega stopi resnica nekoga drugega. Da posluša, ne razlaga. Da ne kolonizira bolečine, ampak ji da prostor. V času, ko svet trpi zaradi inflacije cinizma, je njegova empatija redko, skoraj izumirajoče vezivno tkivo, tista tankočutnost, ki loči dokument o vojni od knjige o človeku.
In prav zato je Dolga pot do miru knjiga, ki se ne bere le z razumom, ampak s srcem, ki ga avtor neprestano opominja, da je spoštovanje najvišja oblika resnice.
