Fotografija: Svetišča narave
Irena Cerar, Svetišča narave, Ljubljana: UMco, 2024, ponatis, Zbirka S terena
Irena Cerar je po potopisnem prvencu Potepuški okruški, ki je bil nagrajen s krilato želvo leta 2022, za svoje novo delo Svetišča narave prejela veliko nagrado Slovenskega knjižnega sejma za knjigo leta. “Sedem tednov vseživosti”, kot je podnaslovljeno, nas na podlagi osebnih doživetij, prepletanja z naravnimi zakonitostmi in mitološkim in leposlovnim izročilom vodi v središče narave in njenih habitatov.
Irena Cerar se z umiki od vsakdanjega sveta vrača v naravo, svoje otroštvo in leposlovje (tako domačih kot tujih avtoric in avtorjev), ki ga s pridom in smelo staplja z okoliščinami, v katerih se znajde. Te so razdeljene v posamična poglavja oziroma gozd (Kočevski rog), reko (območje Murske Sobote), gore (območje Bohinjske Bistrice), morsko obalo (območji Sečoveljskih solin in Debelega rtiča), jame (območje Škocjana), kulturne krajine (območje Podsrede). Izjemni lastni uvidi so eni izmed prvih presežkov knjige, saj ne gre samo za popis poti in narave, marveč za razmisleke o lastnem odnosu do sveta in narave same (»Gozd mi pove, kdo nisem.«). Merjenje moči in lastnih zmogljivosti v središču gozda ni preprosto, in pri tem se zdi, da avtorica ne prizanaša predvsem sebi. Čeprav ne nazadnje mora paziti nase in na svoje lastno življenje pred medvedi in naravnimi nesrečami. Teh ne obsoja – narava ima svojo moč, kar se pokaže tudi v nadaljevanju naravopisja. Njeno popotovanje – tako dušno kot fizično – je bilo prav v letu, ko je bilo na Slovenskem veliko ekstremnih vremenskih razmer. Priklic teh trenutkov ni senzacionalističen, ampak je predvsem spomin na kruto spoznanje, kam je prišla narava predvsem zaradi človekovega ravnanja in njegovega lastnega sprenevedanja, da se njegovi generaciji to že ne bo zgodilo.
Izjemni lastni uvidi so eni izmed prvih presežkov knjige, saj ne gre samo za popis poti in narave, marveč za razmisleke o lastnem odnosu do sveta in narave same (»Gozd mi pove, kdo nisem.«).
Obenem pa se I. Cerar sklicuje na npr. razmišljanja Lučke Kajfež Bogataj. Delo je tako še bolj tehtno in gradi na več pogovorih z ljudmi, ki so povezani znanstveno, strokovno, obenem pa srčno z okoljem, v katerem delujejo predvsem z naravovarstvenega vidika. S tem še bolj nadgradi na začetku omenjene Potepuške okruške. Prav tako pa svoje vodnike, saj zdaj še bolj precizno in čutno prehaja v bralčevo zavest o poznavanju okolja, narave in samih geografskih značilnosti. Faktografska dejstva pa spretno dopolnjuje z esejističnimi zastranitvami in se vrača v človeško skromnost in dopuščanje, da naravi pusti živeti tudi v vsej svoji divjosti. Zato je to pohod v svetost življenja, ki ne potrebuje veliko, da lahko diha, živi, razmišlja in kljubuje predvsem pohlepu in antropocentrizmu. Ali kot zapiše avtorica: »Meni prav to prostovoljno odrekanje razkriva, kaj je v zapletenem dolinskem življenju sploh zares pomembno.« (Cerar 2024: 142)
Zato je to pohod v svetost življenja, ki ne potrebuje veliko, da lahko diha, živi, razmišlja in kljubuje predvsem pohlepu in antropocentrizmu.
Avtoričin stik z naravo je pristen, ves čas je slutiti, kako odpira polje razmislekov o naravni danosti, njeni moči in tem, kako egoistično si človek zna prilastiti vse, kar mu narava daje. Čeprav nas avtorica v uvodu nagovori, zakaj se je podala na to pot, lahko mirno rečem, da je s tem delom dala mnogo več, kot pa si podarila le lasten umik. Ali pa si ga na vlogo ženske in zaradi tega številne vloge, ki jih ima in opravlja, dovolila. Ne čudi, da je eden od citatov tudi od Alme Karlin. V tem delu je namreč vse premišljeno: tečejo besede, misli, lastna in družbena kritika, izjemni izrisi ljudi in razmisleki o življenju nekoč in danes. Kot biseri so vneseni pesniški verzi, vsekakor ne morem mimo pesmi Daneta Zajca, ki so dovršeno vtkani v poglavje Gore.
Svetišča narave nosijo izjemno globino zapisanega, povedanega na subtilen način. Tudi ko gre za krutost, se ne moremo umakniti pred lastnim egoizmom, čeprav poskušamo do narave in njenih lepot in virov biti vedno prijazni. To je delo, ki nas uči in pohvali, da vidimo lepoto v vsakem najmanjšem drobcu, ki nam ga nudi narava. In to, da se lahko stapljamo s središčem legend, mitov in bajk, kot da bi avtorico poslušali kar v živo in je ne bi po tiho brali.
To je delo, ki nas uči in pohvali, da vidimo lepoto v vsakem najmanjšem drobcu, ki nam ga nudi narava.
Gre za knjigo, ki stremi k življenju in njegovemu sožitju kogar koli z naravo in vsemi njenimi zakonitostmi, ki jih nosi in skriva. To je modrost, ki se tke in razkriva precizno, a hkrati s posebno toplino in iskrivostjo.
