Fotografija: Maja Drolec
Alex Capus: Susanna, prevedla Mojca Kranjc, Mladinska knjiga 2024.
Alex Capus (1961) je švicarski nemško pišoči pisatelj, predvsem romanopisec, a tudi avtor kratkih zgodb in pripovedi. Za svoje delo je bil večkrat nagrajen; njegovi romani Léon in Louise (Cankarjeva založba, 2014), Švindler, špijonka in človek z bombo (Cankarjeva založba, 2015) in Popotovanja v soju zvezd (Cankarjeva založba, 2017) so v prevodu Mojce Kranjc izšli pri Cankarjevi založbi. Za prevod Švindlerja … je Mojca Kranjc leta 2015 prejela Sovretovo nagrado.
Za prevod Švindlerja … je Mojca Kranjc leta 2015 prejela Sovretovo nagrado.
Naslovno junakinjo svojega najnovejšega romana Susanna (2022) je švicarski pisatelj Alex Capus oblikoval po resnični osebi, slikarki in aktivistki Caroline Weldon (roj. Susanna Carolina Faesch), ki je s svojo materjo Marie v 2. polovici 19. stoletja iz rodne Švice odšla v ZDA, se tam uveljavila kot slikarka portretistka in pozneje postala zaupnica Sedečega bika, poslednjega velikega poglavarja indijanskega plemena Sujev. Njeno življenje spremljamo od otroštva, odhoda na drugo celino in zapletov v zakonskem življenju do sklepnega sožitja z življenjem, ki ga v popolni sreči doživlja šele ob svojem sinu.
Basel, Švica, 1849.
Mala črnooka deklica Susanna skupaj s prebivalci tega mesteca ob Renu čaka na spektakularen dogodek, ko bo Divji mož (Anton Morgenthaler) iz Rena skočil na suho. To je spektakel, ki se dogaja vsako leto in je priljubljen dogodek med domačini. V tistem trenutku, ko Divji mož skoči, Susanna spozna, da to sploh ni divji mož, saj pod masko prepozna kočijaškega hlapca. V skoku jo je nehote podrl po tleh in jo takoj tudi pobral. Tedaj je deklica zapičila noht v njegovo oko in ostal je brez očesa.
Dogodek ni bil le povod za to, da sta deklica in velikan postala prijatelja, pač pa tudi za to, da je Susannina mati Marie spoznala, da mora oditi od svojega odtujenega moža, tedaj ko je strogo pridigal deklici po dogodku. Maria je sovražila te njegove samogovore, zato se je odločila, da ga ne bo poslušala. Ker je bila nekoč violinistka, si je med moževim govorom v svoji glavi predvajala glasbo; Mozartov koncert za klavir. Marie je mislila na Mozarta, spremljala angelsko pesem klarineta, istočasno pa že gledala stopnice, ki so vodile ven, v svet, kjer jo čaka prostost. Lukas bi še kar govoril … » /…/ ta bedni lik od moža. Ta brezsrčna moška žival, ki se obnaša kot kak maščevalen bog s to svojo mehanično moško pametjo …« in še kar grozil petletni hčerki, če se gostu, Lukasovemu vojnemu tovarišu Karlu, ob poslušanju pridige ne bi zlomil stol.
Marie je kmalu po tem dogodku pojasnila svojemu možu, da s hčerko odhajata v Ameriko, kamor je prebegnil Karl Valentiny, Lukasov prijatelj in sovojak iz Afrike, nemški zdravnik, osem let mlajši moški, v katerega se je Marie zaljubila in ostala potem v Brooklynu z njim srečna v zakonu vse do njegove smrti.
Tujost med Marie in Lukasom
Tujost med Marie in Lukasom se je porajala dalj časa; že tedaj, ko je zanosila, za Susanno, – ob Lukasovi drugi vrnitvi iz legije, – in ko je odhajala v Ameriko, jo je Lukas prosil, naj ne hodi nikoli več nazaj, da je ne bo čakal. Lukasova zanesljivost je postala neznosna zanjo … »Kako je lahko človek iz mesa in krvi tako brez želj, sploh brez sanj? Vsaj skrivnih in neizživetih, sramežljivo zamolčanih? Mar ni to znamenje, da mu manjka življenjskega poguma, fantazije in humorja?«
Že tedaj, ko je njen mož odhajal v vojno, bi lahko vedela, da ne želi živeti z njo, ampak neko svoje puščobno življenje družinskega patriarha.
»Legionar je šel v legijo, ker je hotel pozabiti svojo dejansko življenjsko zgodbo in jo pustiti za seboj …«
Marie šele ob svojem vnuku Christiju, Suzanninem nezakonskem sinu, postane nekoliko bolj sproščena, srečna in zadovoljna. Čeprav ji je Karl nudil lepo, mirno življenje, se je v Ameriki počutila kot imigrantka, kot vljudna gostja do konca življenja. Ni obžalovala odhoda iz Evrope, a vsi njeni spomini na domovino so zbledeli in postali nepomembni, ker ni bilo nikogar več, ki bi te spomine delil z njo.
Susanna je bila nadarjena za slikanje.
Čeprav ji je Karl nudil lepo, mirno življenje, se je v Ameriki počutila kot imigrantka, kot vljudna gostja do konca življenja.
Serija slik Abrahama Lincolna
Susannin prvi portret, ki je visel v ordinaciji Karla Valentinyja, je portret njene matere, ki ga je naslikala kmalu potem, ko je prišla v Brooklyn. Kasneje je dobila še več naročil. Iz fotografij je slikala portrete in se sama preživljala. Naslikala je serijo slik Abrahama Lincolna in jih uspešno prodala. Najbolj všeč so ji bili portreti fantov, ki jih je srečala na trajektu. Delali so z jeklenicami na novem mostu na stolpih Brooklyn Bridge (most so odprli leta 1883). Na njihovih obrazih sta bili mirujoča, neustrašna moč in prežeča budnost. Tedaj – v tistih časih odkritij in napredka – so zasvetile Edisonove žarnice, v svetu je bilo precej turbulentno. Rusi so vkorakali v Afganistan, Francija je izgnala vse prince rodbin Orleans in Bonaparte. Nastal je Kip svobode, v Nemčiji je Gottlieb Daimler izumil motorno kolo in Carl Benz avtomobil.
Karl, Marie in Susanna so živeli lepo in udobno. Karl je imel ordinacijo, Maria je bila njegova asistentka, Suzanna je obiskovala pouk slikanja, se družila z dandiji z umetniške akademije in slikala. Bila je tudi poročena s Claudiusom zaradi dokumentov, da je lahko delal kot zdravnik, a le formalno. Všeč ji je bil njegov vonj, vse ostalo je bilo preveč naučeno in urejeno. Njegov smeh; globok, krepki smeh, je zvenel čedalje bolj votlo. Bila sta le še prijatelja. Želela je začutiti druge moške. Ko je zanosila s poročenim moškim, je Claud odšel.
Junakinja postane zaupnica Sedečega bika, poslednjega velikega poglavarja indijanskega plemena Sujev.
V romanu Susanna so ženske zelo pogumne; ne samo Marie, ki leta 1850 odide s petletno hčerjo v Ameriko k osem let mlajšemu moškemu, ampak tudi Susanna.
Susanna je štirideset let živela v Brooklynu, pognala korenine, tam odrasla, živela, ljubila in delala. In že od rosne mladosti je skrbno pazila, da je zmeraj ostajala svobodna in neodvisna, in da je nikoli ni vkoval v verige noben delodajalec, zakonski mož ali kakšen drug izkoriščevalec. Ko je začutila, da se rahlo pogreza v živi pesek, (življenje je bilo mirno in brez izzivov), zato je s sinom odšla v svet. Imela je bogato materino dediščino in si je potovanje lahko privoščila. S sinom sta se s spalnikom, ladjo in pokritim vozom s konjsko vprego odpeljala Divjemu zahodu naproti. Christijevo navdušenje nad mitom Belega moža, ki ga je Susanna upodobila na sliki, je bilo neizmerno. Postala je zaupnica Sedečega bika, poslednjega velikega poglavarja indijanskega plemena Sujev. Seznanila sta se s Sitting Bullovo družino v preriji ob Grand Riverju, živela z njimi nekaj časa kot letoviščarja, potem pa jim prepustila vreče hrane, ki sta jih pripeljala s seboj.
Roman je pisan z veščino in eleganco, kakršno zmeraj znova izkazuje Alex Capus.
