Fotografija: Peter Uhan
Zadnji dan avgusta. Končno sam. Sedim na gori
in strmim v prazno.
Vse je ostalo spodaj: travniki, reke, gozdovi …
Jasnina me srka vase, brezdanja, sovražna …
Bojim se je.
Na poti na goro sem videl mrtvo jagnje, postovka
je krožila nad njim, pripravljala se je, da kljun zapiči
v bitje, ki ga ni več, samo še mrhovina, odeta v belo
kodrasto dlako,
Za mano prepad brez dna. Bi se pognal vanj?
Mar imam toliko poguma, da poletim, četudi brez kril,
v svoj konec? Malo bom še posedel, se ogrnil z vetrom,
se grel na soncu, vedno bolj žarečem, skoraj že belem.
Končno sam. Nikomur več zavezan, svoboden, brez imena,
brez preteklosti, samo jaz, kot sem bil v uri rojstva.

