Fotografija: Pexels
Ema Paš je slovenska študentska režiserka, ki je s svojim talentom že večkrat opozorila nase.
Desetminutni film Razgled je leta 2023 na festivalu FeKK prejel posebno omembo žirije. V njem se je posvetila posebnemu, trpko-sladkemu, navzven tudi komičnemu odnosu med svojo babico in njeno sestro, pri čemer je s kritiškega vidika treba posebej izpostaviti njeno zmožnost povzemanja in poustvarjanja atmosfere danega kraja in danih odnosov z minimalnimi sredstvi, na način, da se ogled kljub produkcijskim omejitvam in kratkosti zdi kot vizualno, zvočno in dramsko razkošje.
Nič drugače ni s filmom Medmorje. Skoraj vsak prizor tega slabih petnajst minut dolgega filma je napolnjen s poetičnim pomenom; vsaka površina ali globina, vsako bitje in vsak zvok v njem dihajo, kot bi z režiserkino pomočjo dobili novo življenje prav skozi njeno delo. Kljub temu da gre za kritiko množičnega ribolova in v širši sliki tudi za ekološki komentar sodobnega produkcijskega načina, je v ospredju živost vsega obstoječega.
Nič drugače ni s filmom Medmorje. Skoraj vsak prizor tega slabih petnajst minut dolgega filma je napolnjen s poetičnim pomenom; vsaka površina ali globina, vsako bitje in vsak zvok v njem dihajo, kot bi z režiserkino pomočjo dobili novo življenje prav skozi njeno delo.
Paš odpravi na morje s skupino slovenskih ribičev in jih spremlja pri njihovem delu. Že s prvim prizorom se izriše struktura njene poetike. Morje je prikazano od zgoraj, kot samozadostno polje možnosti, ki se ves čas, v neskončnost, preliva samo vase in samo sebe oplaja. Neokrnjeno modro površino krasijo le valovi, ki so izraz njegovega življenja. Polje možnosti torej, kot mu pravi eden od ribičev, ki izpostavlja, da morje vedno vrne tisto, kar si vanj vložil, za razliko od kopnega, na katerem je igra preživetja – ali trga – prepredena z iluzijami, zastranitvami in zavajanji. Njegove besede na začetku bi se lahko zdele bodisi kot klišejska, lažna modrost bodisi kot dejanski, organski izraz ribiškega dojemanja morja. Paš doseže, da ta dilema ostane irelevantna, saj besede uspešno integrira v celoto podob in zvokov.
Prikaz morja od zgoraj mu odvzame za uveljavljeni pogled na morje tipično perspektivo horizonta neba, ki sugerira končnost pogleda, tako da morje postane svoj lastni nezamejeni horizont. Ko se mu kamera približa, so valovi poudarjeni v svoji teksturi prelivanja in izpodrivanja, ki tvori gladino z minimumom razburkane globine, pod katero se nahajaja večja, molčečna, navidez statična globina. Pri ustvarjanju občutka veličastnosti pa je pomemben tudi čutni zajem šumenja valov, ki je sam sestavljen iz neskončnega števila prelivajočih se mikrozvokov.
Prizori morja se med drugim izmenjujejo s prizori notranjosti kabine. Tudi pri teh je ključna zvočna dimenzija: če imamo na eni strani neskončni šum valov, imamo na drugi pravilni, brneči, zamejeni šum ladijskega motorja. A s tem ne pride do naivnega kontrasta med naravo in tehnologijo, temveč zgolj do pomenljivega izleta od nezajemljive oceanske celote, ki lahko tudi prestraši, k pomirjujoči domačnosti naše tehnologije in strojev, s katerimi skrbimo za svoj materialni obstanek – danes v absurdni, destruktivni obliki slepega zasledovanja profita, ki ta obstanek ogroža sam. Kontrast je zarisan, a ne z neposredno obsojajočim podtonom, temveč subtilno, komaj opazno, tako da se lahko nad njim kvečjemu zamislimo sami, saj nas pripelje do organskega prenosa iz oceanskega občutka v občutek varnosti lastne kulture in tehnologije.
Prizori morja se med drugim izmenjujejo s prizori notranjosti kabine. Tudi pri teh je ključna zvočna dimenzija: če imamo na eni strani neskončni šum valov, imamo na drugi pravilni, brneči, zamejeni šum ladijskega motorja.
Oba občutka sta s perspektive gledalca prijetna: tako neskončnost kot zamejenost varnosti. Podobno kot pri večernem uživanju v stanovanju (če si ga seveda lahko privoščimo in se počutimo dovolj sigurne, da bomo zmogli plačati najemnino, da nam daje občutek varnosti), medtem ko zunaj dežuje. Privlačnost je tako v neskončnosti dežja kot v našem občutku varnosti; oba sta sočasna. Montaža v filmu Medmorje pa to sočasnost razbije in ju loči na dva dela, s čimer ju zelo subtilno potuji, ne da bi kazala s prstom.
Naslednja ključna prvina potujitve so prizori ulovljenih bitij. Pogosto gre za mehkužce, ki s svojo teksturo spominjajo na gladino morja. Le da niso morje, temveč posamična bitja. V svoji mehkobi se, kot valovi, navidez prelivajo drugo v drugo, a vendarle so posamezni organizmi, ki izražajo lastno voljo – po dihanju in pobegu. V teh prizorih, ki se zdijo, kot da so se v film prikradli, ko kamera zre v ulov namesto v ljudi na palubi, se odraža tragedija množičnega ribolova, kakor tudi tragedija množičnega nasilja nad ljudmi, denimo genocidnega.
Mehkužci se, podobno kot rasizirani subjekti, rasističnemu ali specističnemu subjektu kažejo kot amorfna gmota, njihova smrt pa je naturalizirana, čeprav gre seveda zgolj za posledice mehaniziranega ubijanja, ki ga naddoloča profitni interes. Tudi genocidi se lahko v nedogled dogajajo zato, da se prodaja orožje, da se na pogoriščih človeških življenj gradijo luksuzni hoteli in podobno.
Mehkužci se, podobno kot rasizirani subjekti, rasističnemu ali specističnemu subjektu kažejo kot amorfna gmota, njihova smrt pa je naturalizirana, čeprav gre seveda zgolj za posledice mehaniziranega ubijanja, ki ga naddoloča profitni interes.
A Paš s svojo režisersko hiperpozornostjo prikaže prav absurdnost takšnega rasističnega oziroma specističnega pogleda, saj je sočasno pozorna tako na celoto bitij kot na njihovo posamičnost. Kamera tu in tam ujame hobotnico, hiperinteligentno morsko bitje, ki uide z morišča in se odpravi proti morju, že v sami teksturi prelivajočih se bitij pa je dovolj detajlov, da se iz amorfne gmote izluščijo posamični organizmi in volje, ki jih izražajo.
S tem Paš znova ne moralizira. Ne obsoja ribičev, zraščenih z morjem, vzgojenih ob njem in na njem. Prav tako ne želi prikazati njihove ignorance, temveč vključi ribičevo mnenje o ujetih želvah, ki umrejo zaman (pri čemer implicira, da smrt ne bi bila zaman v primeru, da bi jih nekdo dejansko pojedel). Ljudje in morska bitja v pogledu filma niso antagonisti, temveč so vsi ujeti v destruktivno sistemsko logiko, ki pa jo morje kot mogočna celota vselej presega in vpenja v širši smisel – smisel, ki mu je treba odgovarjati.
Ljudje in morska bitja v pogledu filma niso antagonisti, temveč so vsi ujeti v destruktivno sistemsko logiko, ki pa jo morje kot mogočna celota vselej presega in vpenja v širši smisel – smisel, ki mu je treba odgovarjati.
Morje je kot nekakšno drugo, morda celo izvorno nebo. Kamera na nočnem nebu ujame množico belih galebov, ki zasledujejo hrano, in zabeleži mogočen, prhutajoči nemir. Ko ga upočasni, se zdi, da so galebi kot snežinke, ki zastirajo pogled v neskončno višino. Zato se vrnemo k morski gladini.
Tudi prizor, v katerem kamera naredi tristosemdesetstopinjski obrat od morja k nebu in nazaj k njemu samemu, je simboličen za film kot celoto in nam nemara odpira vpogled v pomen samega poetičnega naslova Medmorje: morje je tisto, ki povezuje smisel in nesmisel, destruktivnost in obstojnost, ki odpira in zapira.
To je v skladu z omenjenimi besedami ribiča, da je morje polje neskončnih možnosti. Te besede v povezavi z naslovom in opisanim podobjem dobijo nov podpomen.
Kot rečeno: Medmorje je izjemno poln kratki film, film, poln pomenskih nians, dovršena filmska pesem. Narejena je z minimalnim materialnim vložkom, iz zasledovanja polnokrvne in neverjetno zrele umetniške vizije. Le upamo lahko, da bodo Paš in druge mlade režiserke ter režiserji tudi po študiju (lahko) vztrajali pri svoji »gverilski« produkciji, na margini filmske industrije, na festivalski sceni, kjer je edino mogoče videti njihovo navdahnjeno delo. S tem nas namreč opominjajo, kaj film zares lahko je kot umetnost, onkraj svoje – znova – profitno naravnane pojavnosti.
Kot rečeno: Medmorje je izjemno poln kratki film, film, poln pomenskih nians, dovršena filmska pesem. Narejena je z minimalnim materialnim vložkom, iz zasledovanja polnokrvne in neverjetno zrele umetniške vizije.
Medmorje je torej ekološki komentar profitne naravnanosti sodobnega ribolova, a tudi mnogo več kot to: je poema, ki s svojo formo samo, implicitno, komentira filmsko industrijo. Toliko bolj žalostno je, da tega v vsej njegovi kvaliteti ni prepoznala žirija, ki bi ga morala uvrstiti na spored Slovenskega filmskega festivala, domnevnega hrama neke male, revne in marginalne nacionalne filmske scene.
Recenzijo je omogočilo Ministrstvo za kulturo RS.
