Foto: naslovnica knjige Dušana Čatra Na poti s Perotom Lovšinom (Beletrina, 2025).
Leta 1994 sem bila med tistimi, ki smo šli v Halo Tivoli gledat punk skupino Ramones. Bila sem njihova velika oboževalka in že samo dejstvo, da so prišli v Ljubljano, je bilo dovolj, da je koncert postal dogodek, pri katerem si preprosto moral biti. Punk me je namreč našel nekje med prvim in drugim letnikom gimnazije, ravno pravi čas, da sem razumela, da gre za glasbo, ki jo je vredno poslušati, in morda še bolj za občutek, ki se mu je vredno prepustiti. Zato me sploh ni presenetilo, ko sem že na prvih straneh knjige Na poti s Perotom Lovšinom prebrala o njegovem srečanju z legendarnim Joeyem Ramonom v New Yorku.
Ta epizoda, postavljena povsem na začetek knjige, je pravzaprav zgoščena verzija njegovega življenja; polnega naključij, glasbene strasti, iskanja koncertov in njegovega dela športnega novinarja.
Dušan Čater, ki je avtor knjige, ni napisal romana o glasbeniku, katerega življenje je treba še enkrat kronološko popisati od otroštva do danes. In tudi ni poskus, da bi nam pojasnil, »kdo v resnici Pero je«. Dušan Čater že v predgovoru nakaže, da nima namena pisati še ene klasične biografije, temveč roman ceste.
Dušan Čater, ki je avtor knjige, ni napisal romana o glasbeniku, katerega življenje je treba še enkrat kronološko popisati od otroštva do danes. In tudi ni poskus, da bi nam pojasnil, »kdo v resnici Pero je«. Dušan Čater že v predgovoru nakaže, da nima namena pisati še ene klasične biografije, temveč roman ceste.
In rešitev, ki sta jo tako glasbenik kot pisatelj dogovorila je bila skoraj punkovsko preprosta, Čater bo spremljal Perota na koncertih, šla bosta med ljudi, v avtomobile, v bekstejdže, na pogovore, skupaj bosta čakala in doživljala vse tiste vmesne prostore, iz katerih je pravzaprav sestavljeno glasbenikovo življenje. Iz tega premika je torej nastala knjiga. Portret glasbenika, ki ne sedi pred pisateljem in odgovarja na vprašanja o svoji preteklosti, temveč knjiga, ki se piše sproti.
In morda je prav to pravi način za pisanje o Perotu Lovšinu. Pero je namreč stalno nekje v gibanju in v iskanju melodij.
Knjiga je razdeljena na osem poglavij, ki nosijo naslov po komadih iz albuma Za sto let naprej, ki ga je izdal lani. V njih spoznamo ljubezni, ki so ga zaznamovale, pa družinsko zgodbo Lovšinovih, služenje vojaškega roka v Prevlaki in prigode mladega vojaka. Njegova strast do športa je dobro opisana skozi mladostniške dosežke v smučanju ter delo novinarja, ki ga je popeljala na marsikatero prvenstvo in druge športne dogodke.
Čater se uspešno izogiba pripovedovanju javnosti že tako poznane javne podobe legende, ki je že skoraj pol stoletja spojena z odrom, glasbo, Ljubljano in slovenskim punkom, na način, da popisuje tudi svoje poglede na videno, svoje doživljanje. Mozaičnost, ki jo prinašajo različni pogledi na Perotove dogodke, med drugim tudi Darje Lovšin, Milana Kleča, Dareta Kauriča, Gregorja Tomca, Srđana Gojkovića Gile, Borisa Krambergerja, Mihe Guštin Guštija … učinkuje sveže, dinamično in poglabljajo pripovedno linijo knjige.
Čater se uspešno izogiba pripovedovanju javnosti že tako poznane javne podobe legende, ki je že skoraj pol stoletja spojena z odrom, glasbo, Ljubljano in slovenskim punkom, na način, da popisuje tudi svoje poglede na videno, svoje doživljanje.
Med vožnjo iz koncerta na koncert se tako odpirajo spomini, iz sedanjosti se vračamo v preteklost, iz osebnega v družbeno, iz glasbe v mesto in iz enega človeka v generacijo. Ob tem pa se ves čas zastavlja vprašanje, ki je pri knjigah o legendah, kot je Pero Lovšin morda zanimivejše od naštevanja dosežkov: kaj se je zgodilo z uporom, s pesmimi in ali te še lahko spreminjajo svet?
»Ko smo že pri Bowieju, nobenega upora ni več v današnji glasbi. Bowiejev Rebel, Rebel je načrtno pozabljen komad. Nikoli več ga ne vrtijo. Že takrat je bilo nekako tako, danes pa je že preveč očitno, kako nekaj posameznikov vodi celotno glasbeno industrijo v naravno katastrofo, ki ni nič manj zlovešča kot druge okoljske spremembe.«
Citirana misel Perota ni zgolj nostalgična primerjavo med nekdanjo in sodobno glasbo. Čeprav v tistem trenutku govori o glasbi, opozarja tudi na širši družbeni pojav. Podobnost komadov, javnih podob zvezd, produciranje glasbe, da bi bila všečna, vse to pelje v homogenizacijo. In tako še celo upor postane skrbno izdelan in načrtovan produkt. Individualnost je težje prepoznavna, odstopanje od prevladujočih vzorcev pa vse redkejše. Tudi kulturni ekosistemi potrebujejo raznovrstnost in ne uniformiranosti, zato se celo njegova primerjava, ki jo uporabi zdi povsem na mestu. V družbi potrebujemo uporništvo, ekscentrike, čudake in ne kulturnega siromašenja. Temu pritrdi tudi Čater, ko zapiše:
»Zvezde, ki danes v največji meri polnijo štadione, se mi v glavnem zdijo vse enake. In tudi njihova glasba je taka. Vse je tako prijetno enolično, tako prijazno odmaknjeno od vsega realnega.«
Vrhunec knjige doseže v opisu ustanovitve Pankrtov. Gregor Tomc je namreč Perotu prinesel članek o novi glasbeni zvrsti, punku. »S tem izrazom so ameriški glasbeni kritiki poimenovali glasne garažne bende, ki so sredi sedemdesetih let začeli pojavljati na Manhattnu v New Yorku, pomenili pa naj bi nekaj gnilega, obče nesramnega in žaljivega. V reviji je pisalo, da gre za brezvezni koncept treh akordov, hrupa in nesmiselnega dretja.«. Tomc je iz Londona prinesel plošče, poslušali so glasbo in sprva posnemali njen zvok. Potem so začeli govoriti o Ljubljani, sistemu, dolgčasu, svobodi in generaciji, ki ni več pristajala na vse.
Vse drugo je zgodovina.
Ali kot zapiše Gregor Tomc: »V živalskem vrtu socializma je nastalo glasbeno gibanje, ki so ga oblasti sicer preganjale, a ga niso nikoli zaprle v kletko. Zato smo bili svobodni.«
Na poti s Perotom Lovšinom je zato več kot knjiga o času, ki ga danes gledamo nekoliko drugače, kot so ga doživljali tisti, ki so ga ustvarjali. O času, ko je pomenila pripadnost, držo, način razmišljanja in včasih tudi tveganje. Čater se na ta čas ne ozira nostalgično in ne idealizira Lovšina. Skozi njune pogovore ob vožnji na koncerte, spomine in ljudi okoli njega sestavi zgodbo človeka, ki je strasten in je s svojo glasbo pustil velik pečat na številne generacije. Iskriv sogovornik, ki je še vedno otrok uporništva in predvsem človek, ki zna živeti življenje.
Čater se na ta čas ne ozira nostalgično in ne idealizira Lovšina. Skozi njune pogovore ob vožnji na koncerte, spomine in ljudi okoli njega sestavi zgodbo človeka, ki je strasten in je s svojo glasbo pustil velik pečat na številne generacije. Iskriv sogovornik, ki je še vedno otrok uporništva in predvsem človek, ki zna živeti življenje.
Kadar danes na ulicah vidim punkerje se sama pri sebi nasmehnem.
To glasbo še vedno nosim v sebi.
Ko sem leta 1994 stala v Hali Tivoli in čakala Ramones, nisem razmišljala o tem, kaj pomeni ta glasba in proti čemu se upira. Marca lani ob 45. letnici plošče Dolgcajt poslušala Pankrte in se za trenutek vrnila tudi v svojo mladost.
Ostanejo komadi in ostanejo knjige.
Tudi ta je ena izmed tistih, ki nas bo prisilila, da bomo na Perota pogledali nekoliko drugače in bomo komaj čakali na njegove naslednje tri akorde.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
