Foto: Mirjam Dular (V grobu pod vijolicami je bivši SS-ovec kot svojo zadnjo željo sporočil hčeri na smrtni postelji, naj bom pokopan, na svoji prvi ženi, judovski ljubici.)
Stefan Hertmans, Vzpon. Beletrina, Ljubljana, 2024. Prevedla Mateja Seliškar Kenda.
Če bi bila prva informacija, ki bi jo dobila o tej knjigi, da gre za (še en) popis življenja kolaboranta z nemško okupatorsko oblastjo v času druge svetovne vojne, ni nujno, da bi se lotila branja. Tudi dejstvo, da se je Willem Verhulst uspel povzpeti v sam vrh (lokalne) nacistične klike, in da gre za pravo ime dejanske osebe, morda še ne bi bilo dovolj. Najbrž je bil odločilni moment avtor romana – Stefan Hertmans.
Stefan Hertmans je rojen leta 1951 v Gentu v Belgiji in velja za enega najuglednejših, svetovno priznanih in večkrat nagrajenih sodobnih flamskih avtorjev. Na Univerzi v Gentu je študiral germansko filologijo in nato poučeval umetnostno kritiko in hermenevtiko (https://sl.wikipedia.org/wiki/Hermenevtika). V nadaljevanju kariere je kot gostujoči profesor predaval na številnih uglednih ustanovah po svetu. Že od mladosti je pisal poezijo, prozni prvenec Ruimte (slov. Prostor) je objavil leta 1981. Mednarodni preboj mu je prinesel roman Vojna in terpentin, ki je bil leta 2017 preveden tudi v slovenščino (orig. Oorlog en terpentijn).
Stefan Hertmans je rojen leta 1951 v Gentu v Belgiji in velja za enega najuglednejših, svetovno priznanih in večkrat nagrajenih sodobnih flamskih avtorjev.
Prvi njegov roman, ki sem ga prebrala pred leti Tujka (orig. De bekeerde), je pustil precej močan vtis – predvsem sama tematika povesti (junakinja iz globokega srednjega veka, in njeno večplastno potovanje), a tudi nekaj ambivalence. Najprej se zastavlja vprašanje ali je vživetje moškega (pisatelja) v žensko dušo vse do podrobnosti, ki jih sam kot moški niti hipotetično nikakor ne bi mogel izkusiti (npr. rojstvo in smrt otroka skozi dojemanje matere), dovolj legitimno? Nekakšno neopredeljenost mi je pustil tudi preplet dveh zgodb v romanu: o glavni junakinji, srednjeveški Vigdis Adelais in vzporedno z njo, četudi po obsegu precej manjši del besedila, avtorjeva (na videz banalna) doživetja, nekakšen opis njegovih raziskovanj zgodovinskih dejstev, okrog katerih je zgradil zgodbo o junakinji in nekaj vsakodnevnih dogodkov iz časa poglabljanja v zgodovino in obdobja pisanja romana.
V Vzponu takšen način pripovedovanja že prepoznam kot značilen Hertmansov modus. Le da tu ne gre več za preplet samo dveh pripovedi, Willemove in Stefanove (ob raziskovanju Willemove), ampak ob bok njima lahko uvrstimo še zgodbe (in iz(pri)povedovanja, bodisi dobesedno bodisi preko zapisov) Willemove žene Mientje, ljubice Griet, hčerke Lette, sina Adriaana in tudi drugih, bolj obstranskih likov. Pravzaprav je takšen njegov način dobrodošla sodobna analogija (nadgradnja) nekdanjega omniprezentnega pripovedovalca, vseznalskega pisatelja. Hertmans nam za vsako vseznanje sproti pove, od kod izhaja, in ga podkrepi z dokumenti ali dobesednimi navedki izjav svojih pričevalcev.
V slovenskem prevodu je roman Vzpon označen kot “mojstrski preplet detektivske zgodbe, avtobiografije in stvarne literature, s katerim nas Hertmans s pisateljsko domišljijo popelje skozi najskrivnostnejše kotičke človeške duše”.
Ko je govora o skritih kotičkih človeške duše, je Hertmans nedvomno mojster: zapiše tako neposredno in natančno, da zaboli, a ob tem ostane vsakokrat skrajno občutljiv in razumevajoč do lika, v katerega dušo se spušča, tudi ko nepoznane drobce zapolnjuje s svojo pisateljsko domišljijo.
Ko je govora o skritih kotičkih človeške duše, je Hertmans nedvomno mojster: zapiše tako neposredno in natančno, da zaboli, a ob tem ostane vsakokrat skrajno občutljiv in razumevajoč do lika, v katerega dušo se spušča, tudi ko nepoznane drobce zapolnjuje s svojo pisateljsko domišljijo.
Naslov tega sestavka je Hertmansov stavek, zapisan na str. 293 slovenske izdaje.
Zgodba se začne za(raz)pletati ob avtorjevem srhljivem spoznanju, da je v hiši, ki jo leta 1999 želi prodati, potem ko je v njej živel dvajset let, pred njim prebival eden od vodilnih belgijskih esesovcev, nacistični kolaborant, goreč član SS in vdani Hitlerjev sledilec Willem Verhulst. Prvi namig dobi v naključno odkriti biografiji, ki jo je napisal njegov sin, pisec biografije in slučajno tudi Hertmansov profesor zgodovine. Ta v knjigi namreč omeni, da v hiši, kjer je sam preživel otroštvo in mladost, sedaj živi njegov nekdanji študent.
Tako se Hertmans loti raziskovanja Verhulstove preteklosti. Brska po arhivih, prebira zasebna pisma in stopi v stik s preživelimi družinskimi člani, da bi rekonstruiral Verhulstovo politično in zasebno življenje.
V romanu podrobno osvetli konflikt med Willemom in njegovo soprogo, ki je bila pacifistka in globoko verna protestantka. Temeljito je nasprotovala moževemu nacističnemu ekstremizmu, a je morala z njim in otroki deliti isto streho. Bila je namreč mati in gospodinja, hči holandskega kmeta-veleposestnika, mož pa je pač bil tisti v njunem zakonu, ki bo priskrbel sredstva za preživetje njiju in otrok. O tem, kaj počne, ji večinoma ni poročal, njena vprašanja in komentarje je grobo zavrnil. Ves čas poroke je imel Willem ljubico, zanjo so vedeli tudi otroci.
Mientjina samotolažba je bila v veri: Bog jo preizkuša. Naslovljena kompleksna vprašanja o krivdi in odgovornosti, o fanatizmu in oportunizmu, o dobrem in zlem, ter o družinskih odnosih so univerzalna in neizčrpna.
Hertmans jim je dodal svojstven pristop in svežo zgodbo.
Roman sodi med tiste, pri katerih je motivacija za nadaljevanje branja zagotovoljena v samem besedilu, v kombinaciji zanimive vsebine in privlačnega sloga pisanja. Čeprav je knjig, ki tematiko jemljejo iz časa druge svetovne vojne, od zgodovinskih zapisov pa do fikcije, veliko – tudi avtor v uvodu omeni, da najbrž ne bi bila posebna škoda, tudi če ne bi napisal “še ene” knjige o esesovcu, sestavljal jo je namreč dolgo, pa je njegov poglobljeni psihološki izris tako glavnega junaka kot tudi vseh z njim povezanih likov takšen, da je zadovoljstvo glede bralčeve odločitve za branje zagotovljeno.
Roman sodi med tiste, pri katerih je motivacija za nadaljevanje branja zagotovoljena v samem besedilu, v kombinaciji zanimive vsebine in privlačnega sloga pisanja.
In to kljub temu, da smo si pred kratkim lahko ogledali prefinjen psihološki prikaz življenja vodilnega nemškega esesovca (ter njegove žene in družine) tudi v izjemnem filmu (Interesno območje; The Zone of Interest, 2023).
Nekatere podzgodbice, predvsem v drugi polovici in izrazito v zadnji četrtini knjige, bi sicer lahko Hertmans tudi izpustil. Ne morem ne pomisliti, da se mu je v nekem hipu zazdel roman pretanek, pa je napravil in dodal vanj še nekaj strani, ki jih je z lahkoto pridelal iz zbranega gradiva. Na srečo ti vrivki ne zmotijo toka in sporočilnosti osnovne pripovedi.
Drugo, kar sem še opazila, pa je pisateljeva vnaprejšnja odločitev, da bo za njegova (grozljiva) dejanja, ki jih je opravil kot nekdo, ki je dobil v roke nepredstavljivo moč (odločanja o življnjih množice drugih ljudi), Verhulsta “opravičil” s takoimenovanimi predispozicijami. Bil je namreč na pol slep otrok in kot takšen, kljub brezpogojni materini ljubezni, a mati je zgodaj umrla, in nadaljnji očetovi (vsaj finančni) podpori in skrbi starejših sester, deležen neizprosnega posmehovanja vrstnikov, s katerimi se nikdar ni zmogel dobro povezati. To naj bi ga zaznamovalo in ko se je ob neuspešnem študiju “iskal”, se je še najbolje znašel v družbi nacionalnih ekstremistov, ki so simpatizirali z ideologijo fašizma.
Zgodovinska priložnost nemškega nacionalsocializma mu je ponudila tisto, česar v običajnih razmerah ne bi nikoli dosegel: najvišje položaje in nazadnje mesto tistega, ki odloča o usodi drugih ljudi. Verhulst je sestavljal sezname glede tega, kaj se je zgodilo z ljudmi, na njih pa si je »umil roke«.
Da, gotovo je takšna pot na nek način »logična«, tudi v manj ekstremnih razmerah lahko na vsakem koraku opazimo ljudi, ki so za ceno (majhnega, nepomembnega) vzpona pripravljeni pristati na praktično karkoli in opustiti vsa načela, če so jih seveda sploh kdaj imeli. A opravičevanje največjih grozodejstev s »slabimi razmerami v otroštvu« danes ni več zadostno; koliko je še bilo v otroštvu prav tako zapostavljenih, zlorabljenih, zasmehovanih, ponižanih ljudi, pa niso vsi postali zločinci in nasprotno, nekateri od njih so se dvignili nad zlo, ki so ga doživeli in ga niso »nadgrajevali« ampak raje presegli.
A opravičevanje največjih grozodejstev s »slabimi razmerami v otroštvu« danes ni več zadostno; koliko je še bilo v otroštvu prav tako zapostavljenih, zlorabljenih, zasmehovanih, ponižanih ljudi, pa niso vsi postali zločinci in nasprotno, nekateri od njih so se dvignili nad zlo, ki so ga doživeli in ga niso »nadgrajevali« ampak raje presegli.
Pravzaprav pa Hertmans Verhulsta na koncu niti malo ne opravičuje: neposredno pove, da se v vsem času nikdar, niti med sojenjem niti v zaporu, ta ni pokesal za svoja dejanja. Iz dosmrtnega zapora mu je do predčasnega izpusta pripomogel odvetnik, lastnik hiše v Gentu, kjer je Verhulst z družino dolga leta živel, in oče notarja, preko katerega je Hertmans leta 1979 taisto hišo kupil, štiri leta po Verhulstovi smrti.
Roman priporočam v branje tako iz razlogov čudovitega sloga pisanja kot izobraževalnih.
Pri pisanju sestavka sem nekatere podatke pridobila ali preverila na internetu, tudi s pomočjo UI Google Gemini, »Način umetne inteligence«.
