Foto: M. Dular
J. M. Coetze, Disgrace, Vintage Books, London, 2000. Zmagovalni roman Booker 1999 in prejemnik Nobelove nagrade za literaturo 2003.
Na letališču v Johannesburgu je knjigarna Exclusive Books takšna, kot so bile nekoč knjigarne na zahodnih letališčih: privlačna, umirjena, velika in dobro založena. Vanjo se od množice potujočih zateče le toliko kupcev, da ne deluje povsem neobljudena; prodajalca sta prijazna in ustrežljiva, posameznik si lahko v miru in dolgo ogleduje ponudbo. Ta zadovolji vse okuse. Bogata izbira (južno)afriških avtorjev, poleg leposlovja še vse od kuharskih receptov do zgodb o naravi, in veliko tekstov s politično konotacijo, pa zadnji mednarodni bestselerji vseh vrst, od kriminalk ter najnovejših del poljudne znanosti in ekonomije, do tehničnih priročnikov. Seveda »držijo« tudi domačega nobelovca Johna Maxwella Coetzeeja in njegov Disgrace. Z njim postane dolg nočni let čisto kratek.
Fragmenti iz približno leta življenja sodobnika iz »polpreteklega časa« (knjiga je izšla leta 1999), naloženi na stoletja težke zgodovine, režejo še vedno težko južnoafriško sedanjost in jo naredijo za odtenek bolj dojemljivo.
Coetzee (roj. 1940) je po očetu potomec prvih nizozemskih priseljencev v Južno Afriko, mamini predniki pa so poleg nizozemskih imeli še druge evropske korenine. Na Univerzi v Cape Townu je študiral angleščino in matematiko. Kot programer je nato delal v Veliki Britaniji, nakar se je preselil v ZDA, kjer je doktoriral z računalniško podprto ligvistično analizo Beckettove proze. Od leta 2006 živi v Avstraliji. Prvi roman je izdal leta 1974, skupaj z zbirkami kratke proze je objavil preko dvajset leposlovnih knjig.
Coetzee (roj. 1940) je po očetu potomec prvih nizozemskih priseljencev v Južno Afriko, mamini predniki pa so poleg nizozemskih imeli še druge evropske korenine.
Francoski ekonomist Thomas Piketty je leta 2013 izdal monumentalno delo z naslovom Kapital v enaindvajsetem stoletju, v katerem obravnava porazdelitev bogastva oz. dohodkovno neenakost v Evropi in ZDA od 18. stoletja dalje. Opiral se je na uradne državno-ekonomske podatke, črpal pa je tudi iz romanov, kjer so cene ali vrednosti pogosto omenjene, včasih pa ravno leposlovna dela za določeno geografsko ali časovno obdobje predstavljajo edini vir tovrstnih informacij. Da romani prikažejo življenjske razmere nazorneje kot neleposlovna poročila istega časa, je pravzaprav pričakovano. Ravno romani, v katerih je osebno doživljanje junaka postavljeno v čas in prostor tako, da bralec more opisano “videti”, se vživeti v junaka in njegova dejanja razumeti na podlagi okoliščin, v katerih živi, so še vedno najpogosteje med tistimi, ki pristanejo visoko na lestvicah. Coetzee za več tipičnih izdelkov ali storitev navaja cene v lokalni valuti, rand-ih, in tako bo tudi Sramota ostala zgodovinski pričevalec ekonomske vrednosti.
Junak Sramote, David, je dvainpetdesetletni univerzitetni profesor komuniciranja, drugič ločeni oče odrasle hčerke Lucy. Ta živi na podeželju, kamor se je iz očetove hiše v mestu – njena mati je po ločitvi odšla v Evropo – izselila po lastni odločitvi in za svojo preživetveno dejavnost izbrala pridelavo rezanega cvetja ter rejo oziroma bolj neke vrste začasno varstvo psov. David ostaja v prvi vrsti moški. Redno in zadovoljno se srečuje s prostitutko, dokler ta nenadoma ne izgine. Kmalu zatem v okolici univerze naleti na študentko, prepozna jo kot slušateljico enega od njegovih predmetov, romantične poezije, ki jo predava predvsem sebi v veselje. Odloči se, da bo mlado dekle zapeljal.
Zaradi afere, ki ne ostane nezapažena, izgubi službo na univerzi in ugled pri vseh, ki ga v mestu poznajo. Ker hčerke že dolgo ni videl, pred sramoto pobegne na daljši obisk na njeno samotno kmetijo v oddaljeni kraj. Lucy je pred kratkim zapustila partnerka; Davidu se ob tem na tihem oddahne. S seboj na podeželje vzame goro knjig in člankov o Byronu, saj se je namenil napisati opero o zadnjih letih pesnikovega življenja in o vanj zaljubljeni mladi ženski, ki je po Byronovi smrti živela skupaj s svojim starim, nekoliko slabovoljnim očetom. K tej operi kot enemu od lajt-motivov se avtor v romanu vrača nekajkrat. (Osebe se prepletajo, zato včasih ostane nekoliko zavito v tančico skrivnosti, kako podmnožice likov oče / pesnik / ljubimec / ljubimka / hči iz osnovne zgodbe romana, ali iz opere v nastajanju, korespondirajo med seboj.)
Lucy pri opravilih na kmetiji pomaga temnopolti moški Petrus, ki mu je Lucy pred kratkim prepisala del svojega zemljišča. Tam si bo zgradil novo hišo, njegova druga žena, od njega vidno mlajša, je noseča. David se stežka sprijazni s hčerinim načinom (preprostega) življenja. Delo na polju mu ni niti blizu niti se mu ne zdi smiselno, a počasi vendarle začne pomagati hčeri in celo sprejemati njene sosede – ljudi, ki niso po njegovem okusu. Z njimi Lucy, ki se zaveda, kako pomembno je na oddaljenem podeželju imeti dobre odnose z redkimi sovaščani, soustvarja v marsičem posebno skupnost. Nekega dne pod pretvezo laži v Lucyino hišo vstopijo trije temnopolti moški, ju napadejo, izropajo hišo in kmetijo, poderejo pesjak in pobijejo pse, nato Davida polijejo z alkoholom, ga zažgejo in zaklenejo v stranišče, Lucy pa posilijo. Ukradejo Lucyino puško in Davidov avto. Na doživeto nasilje se David in Lucy odzoveta zelo različno, v nadaljnjem življenju vsakega od njiju pa bo prišlo do korenitih sprememb; odslej ne bosta več enaka človeka.
Nekega dne pod pretvezo laži v Lucyino hišo vstopijo trije temnopolti moški, ju napadejo, izropajo hišo in kmetijo, poderejo pesjak in pobijejo pse, nato Davida polijejo z alkoholom, ga zažgejo in zaklenejo v stranišče, Lucy pa posilijo.
Ko pišem o leposlovnih delih, običajno ne navajam vsebine v smislu »obnove«, tudi zato, ker je pošteno pustiti bralcu, da bo zgodbo odkrival sam. Pri tem romanu pa zgodbo povzamem brez slabe vesti, saj bralcu poznavanje vsebine ne bo prav nič kvarilo bralnega užitka. Kvečjemu obratno: morda je tu poznati okvirni skelet zgodbe prednost. Bralec se bo lahko polno posvetil odkrivanju večplastnosti romana, sporočil vzporednosti (ni namreč vse tako, kot je videti na prvi pogled!), subtilnim odtenkom pisanja, pesniškemu razlikovanju pomena glagola in njegove različice, itd. Ta roman je napisan tako, da ga je treba prebrati kot celoto, a tudi od stavka do stavka in od besede do besede. Ali, kot je navedeno v enem od mnenj na zadnji strani platnic (izdaja Vitage Books iz Londona): »… odkrita in lirična proza – pravo zadovoljstvo je naleteti na tako fino, elegantno pisavo«.
V subtilni Coetzeejevi pisavi se rišejo unikatne lastnosti posameznikov, razpirajo plasti njihovih medsebojnih odnosov in med seboj prepletajo »usode«. Usode so določene z družino, v Južni Afriki najmanj toliko tudi z raso, s preteklostjo, priložnostmi – in s posameznikovimi odločitvami. Nekatere človekove lastnosti neizpodbitno vodijo v predvidljive situacije. A včasih naključja določijo izide in celo usode, nepričakovani dogodki lahko popolnoma zaokrenejo smer, ki se je zdela povsem premočrtna. David je visoko izobražen, a morda ravno zato v nekaterih pogledih na svojstven način omejen in voden s predsodki. Lucy – obdelovalka zemlje je za Davida (oba z Lucyino materjo sta bila intelektualca!) na nek način razočaranje, vendar ji bo morda ravno njena “preprostost«, intuitivna dojemljivost za duh časa in prilagodljivost na spreminjanje družbe omogočila mirnejše, daljše življenje.
Če David prihaja iz generacije južnoafriških belcev, ki jim je bila lastna večvrednost samoumevna in se o njej sploh niso spraševali, za Lucy postajajo samoumevna načela »nove« Južne Afrike (po letu 1993): enakost, odgovornost, spoštovanje, sprava. Še več: Lucy tistim, ki so jo poškodovali in po Davidovem prepričanju tragično zaznamovali za vse življenje, ne zameri; intuitivno razumeva, da sedaj oz. sedanji belci odplačujejo za zlo, ki so ga oni (ali njihovi predniki) toliko let povzročali črncem. Tu mi Coetzee nastavi osnovo, da izpeljem tezo: krvave krivice se sperejo s krvjo; ali pa bo nemara dejanski mir lahko nastopil šele, ko se bo kri dokončno povsem premešala ali – »zvodenela«.
Tu mi Coetzee nastavi osnovo, da izpeljem tezo: krvave krivice se sperejo s krvjo; ali pa bo nemara dejanski mir lahko nastopil šele, ko se bo kri dokončno povsem premešala ali – »zvodenela«.
Prvotni prebivalci območja Južne Afrike so živeli v naravi in z naravo, kri jim je predstavljala način očiščevanja – vendar je pri njihovih obredih šlo za kri živali. V svojih verovanjih niso častili bogov, ampak prednike, ki so jih spoštovali, se jih spominjali in komunicirali z njihovimi duhovi. Tako kot mi nosimo cvetje na grobove prednikov, so jim oni poklanjali (živalsko) kri.
Coetzee v romanu velikokrat omeni dušo; kot da jo išče. Tudi pes je zanj mrtev šele, ko izpusti dušo, ko ga duša zapusti – ali pa mu jo odvzamemo, ko ga (nepotrebnega, odvečnega, starega, bolnega) milostno ubijemo. Pes kot simbol teh, ki jih je preveč, zato se jih vsako nedeljo po nekaj izbere (žrtvuje?), se jih z gesto naklonjenosti in z injekcijo ljubeče pošlje na drugi svet, nato se v črno plastično vrečo stlači pasje telo z dušo vred, vreče pa se odpelje v (organizirani) sežig. Smrt je zanje olajšanje, je rešitev in je na koncu – ljubezen. Kot le ljubezen – nenujno vzajemna ali neposredna – skupaj z odpuščanjem daje možnost za pomiritev. In kot je tudi sramota, ali morda ponižanje, le opis, definicija, družbeni dogovor; oznaka, pomen besede, ki jo moramo (znova) premisliti onstran konvencij, da jo lahko (znova) dojamemo in živimo naprej z njo ali pa kljub njej.
Posameznik se do vsega opredeljuje, sprejema ali zavrača, se odloča vsak trenutek na novo, vsakokrat z izkušnjami, informacijami in védenjem, ki jih je pridobil do tistega hipa. Katerikoli trenutek pa je lahko pravi za odločitev: (odslej) biti dober človek.
Kaj preostaja starcu, ki govori angleško (z nemškim naglasom) in je ostal sam na veliki kmetiji, potem ko mu je žena umrla, otroci pa so se vrnili v Nemčijo? Kakšen dedek bo človek, ki se kot oče ni posebej izkazal? Kaj poveš policiji, če veš, da bo zavarovalna odškodnina odvisna od policijskega zapisnika? So ženske res bolj prilagodljive od moških? Naj mati ne sprejme otroka samo zaradi njegovega očeta? Kakšne izbire imajo temnopolti Južnoafričani, ki nimajo ničesar? Pri kateri starosti človek dojame, da je življenje dragoceno? Da je pravzaprav najdragocenejše – saj je za vsakogar eno samo in edino. In nazadnje: Kaj je potrebno storiti, da si, tako kot Byron, prislužiš možnost vrnitve na ta svet?
Kakšen dedek bo človek, ki se kot oče ni posebej izkazal? Kaj poveš policiji, če veš, da bo zavarovalna odškodnina odvisna od policijskega zapisnika? So ženske res bolj prilagodljive od moških? Naj mati ne sprejme otroka samo zaradi njegovega očeta? Kakšne izbire imajo temnopolti Južnoafričani, ki nimajo ničesar? Pri kateri starosti človek dojame, da je življenje dragoceno?
Belci v Južni Afriki so po drugi svetovni vojni ustvarili eno od najhuje rasno razslojenih držav. Grozljivi režim apartheida je trajal vse do začetka devetdesetih let 20. stoletja. Prav na območju te države, v takoimenovani zibelki človeštva, so se pred več kot dvema milijonoma let začeli razvijati človečnjaki, predniki današnjega človeka. Najverjetneje se je ravno tu razvila tudi prva človeška govorica, sposobnost medsebojnega komuniciranja z besedami.
Uradni mejnik konca apartheida je bilo sprejetje nove začasne ustave leta 1993. Nelson Mandela je bil prvi črni in demokratično izvoljeni predsednik Južne Afrike, ki jo je vodil med leti 1994 in 1999, potem ko je zaradi delovanja proti apartheidu preživel 27 let kot politični zapornik. Leta 1990 ga je osvobodil tedanji predsednik Frederik W. de Klerk, ki je bil v prvih dveh letih Mandelinega predsedovanja njegov namestnik. Skupaj sta prejela Nobelovo nagrado za mir.
Mandeli so sledili še štirje predsedniki, ki so bili vsi tako kot on člani stranke ANC, Afriški narodni kongres. Po lanskoletnih posrednih (elektorskih) predsedniških volitvah ima Cyril Ramaphosa ponovno mandat do leta 2029, čeprav je tako on kot nekateri drugi člani ANC zapleten v številne korupcijske in druge politične afere, za državo pa se zaradi slabih razmer že omenja možnost, da postane “spodletela država” (angl. failed state). Ogromna dežela devetih provinc se razprostira na dobrem milijonu kvadratnih kilometrov. Ima tri glavna mesta in dvanajst uradnih jezikov, med njimi sta angleščina in afrikanščina, slednja se je razvila iz jezika nizozemskih priseljencev v začetku 17. stoletja.
V Južni Afriki je izjemno velika stopnja neenakosti, ki jo meri Ginijev koeficient. Brezposelnost je tridesetodstotna, več kot pol prebivalcev živi pod mejo revščine. Pandemija HIV ne poneha. Južna Afrika je dežela ograj. Te ne zamejujejo le lastnine ter območij posestev in parkov narave, pač pa ograje, pogosto postavljene v več vrstah, visoke in na vrhu ostro suličaste ali pa opremljene z bodečo žico, spreminjajo praktično vsako stavbo v neprebojno utrdbo. Bivališča revne temnopolte večine so pogosto nizke, preproste, slabo grajene in slabo opremljene hiše, ki jih bolje opiše izraz barake. Kdor se premika, to počne z vozilom, saj je hoja peš trenutno prenevarna, posebej za belce.
Od 62 milijonov prebivalcev (v letu 2022), ki so v 85 % katoliki, je osemdeset odstotkov črncev in sedem odstotkov belcev, ti pa imajo v rokah veliko večino zemlje v privatni lasti. Prebivalstvo hitro narašča tudi na račun priseljencev, ki v velikem številu prihajajo iz sosednjih držav. Med temnopoltimi prebivalci je dovoljeno mnogoženstvo, vsaka naslednja žena je mlajša od predhodnih, dopuščata ga tako posvetna oblast kot katoliška cerkev. Da ima moški lahko več žena (ter s tem večje število otrok) pa je povezano predvsem z njegovim statusom in imetjem. (Prav tako kot se belci čudimo mnogoženstvu – prejšnja žena potem, ko se mož poroči z novo, ostane njegova žena, tudi če se odseli – se temnopolti Južnoafričani čudijo našim pogostim ločitvam.) Država je poznana tudi po bogatih nahajališčih dragih kamnov in zlata in je članica skupine G20, ki ji trenutno (od decembra 2024 do vključno novembra 2025) predseduje. Je tudi šesta najbolj biološko pestra država na svetu. Število turistov, ki si predvsem ogledujejo njeno izjemno favno, največje živeče kopenske živali (slon, nosorog, povodni konj, lev, žirafa), narašča iz leta v leto. Najpogosteje dopustujejo v turističnih lodge-ih, povsem odrezani od večinskih domačih prebivalcev.
Od 62 milijonov prebivalcev (v letu 2022), ki so v 85 % katoliki, je osemdeset odsotkov črncev in sedem odstotkov belcev, ti pa imajo v rokah veliko večino zemlje v privatni lasti.
Coetzeeju so mnogi, med njimi Nadine Gordimer (1923-2014), pisateljica in politična aktivistka, prva južnoafriška prejemnica Nobelove nagrade za literaturo (1991), očitali, da je bil politično neopredeljen in da ni neposredno obsojal apartheida. Kritiki pa mu sedaj priznavajo, da se v svojih delih vendarle nanaša na politiko, in še posebej na vlogo, ki jo igra jezik v kontekstu političnih in družbenih struktur kolonializma in nacionalizma. Zgodovinski dogodki namreč tudi še potem, ko so zaključeni, oblikujejo individualne in kolektivne identitete.
Recenzija Sramote, prvega Coetzejevega romana, s katerim resneje vstopa v po-apartheidsko Južno Afriko in raziskuje teme zgodovinske zavesti, etike in estetike, ki je bila objavljena v reviji Journal of Southern African Studies, izpostavlja, da se pisatelj z odnosom med Lucy in Petrusom dotakne problematike zemljiškega lastništva in zapletene dediščine kolonializma. David predstavlja lik, ki živi izven svojega časa, saj so njegove »romantične« vrednote, in identiteta, ki temelji na modernističnih idealih, v novi Južni Afriki postali zastareli; posamezniki, ki se poskušajo prilagoditi spremenjeni kulturni in družbeni krajini nujno doživljajo odtujenost in dezorientacijo. Sramota tako ponuja raziskavo izzivov in moralnih dilem po-apartheidske Južne Afrike, ki se v dobrega četrt stoletja nikakor še niso rekonsiliirali.
Sramota je v letu izida, 1999, prejela ameriško nagrado Booker, Nobelovo nagrado za literaturo pa je J. M. Coetzee kot drugi južnoafriški lavreat prejel leta 2003, torej že pred 22 leti. Cobiss razkrije, da je založba Didakta prevod romana pod naslovom Sramota izdala leta 2004. A roman je tako dober, izjemen v tankočutno predstavljeni impresiji izseka južnoafriškega življenja, da ni nič narobe, če ga dvajset let pozneje ponovno izpostavimo.
