Naslovnica: roman V času visokih trav (Božidarka Brnas)
Mlade noge lahkotno poskakujejo po klancu proti vrhu,
nič jih ne zmoti, ne spotakne jih kamen, ne zaustavi pekoča bolečina v mečih.
Nič ni lepšega od božajočega vetra,
ko pomladno svež in zaletav
brzi med napetimi popki,
ki polni soka čakajo na veliki pok.
V pričakovanju vsega:
biti nevidna, del nečesa velikega
živeti predano drug za drugega
biti zaželena, biti doma, na koncu poti, čeprav je ta še dolga
… ali pa morda nikogar potrebovati.
Daleč pod njenimi krili so trdna tla.
Topel zrak jo še kar dviguje in njen razgled je vedno širši,
obzorje je zdaj res v daljavi.
Klanci skozi čas ostajajo isti, noge pa so vedno bolj utrujene in breme na plečih vedno težje,
tudi kamni postanejo večji, komaj še dvigne noge dovolj visoko, da stopi čeznje.
Čas pa mirno in vztrajno teče mimo in vedno bolj prehiteva.
S pogledom na potujočih oblakih
posluša gomazenje mravelj, voha znoj pregretih dreves,
v upanju, da najde spravo med seboj in svojim koncem.
Vse bo izbrisano v eni sami sekundi.
Tišina bo in nobenih besed.
Srebrne spominčice se svetlikajo skozi presledke
med ravnokar ozelenelimi grmi,
njihova zgodba je zdaj že preteklost.
Sedanjost je četrt stoletja kasneje. Stara prijatelja, Bruno in Nevio, se ponovno srečata, združi ju smrt tretjega člana skupine. Oziroma članice in ljubimke enega od njiju, Bruna. Petindvajset let po dvoletnem glasbenem ustvarjanju, igranju na zabavah, v hotelih in kampih na obali, veliko žuranja in uživanja treh mladih ljudi. Sprva Bruna in Nevia, nato še Grete.
Roman Lilijane Homovec V času visokih trav nas potegne v mirno in rutine polno življenje Bruna in njegove žene Roberte ki ga pretrese novica o Gretini smrti. Da ga je vest presunila, a morda ne na način globoke izgube drage osebe, je takoj očitno, in po kratkem razmisleku Bruno le sprejme odločitev: odpravil se bo na pot, poslovil se bo od preteklosti. Ki pa ga z nepredvidljivo močjo popolnoma posrka in v njegovi glavi zaneti orkan misli. Kakšen je Nevio, koliko se je spremenili? Ali je morda preobrazba Nevia tako velikanska kot njegova lastna? In kako se je odvilo življenje Grete, ki je ni bilo več? Ne le v Brunovi sedanjosti, temveč dokončnosti.
Sproži pa se tudi plaz vprašanj o Gretini vlogi v Brunovem življenju, dolgo zanemarjenih. Roberta jo je ob prejetju novice proglasila za »neuravnovešeno dramo queen«. Toda zasuk zgodbe v preteklost pokaže nekoliko drugačno sliko: mlado Greto, željno ljubezni in predvsem spoštovanja, ki resda pokaže tudi svojo temperamentno plat, a le zato, ker je Bruno, ki je po besedah Nevia lep izgled dobil v uporabo brez navodil, tega v prid izkoriščal za šibenje kolen številnih oboževalk, medtem pa vztrajno pozabljal, da sta z Greto bila – par.
Ali morda raje ljubimca, saj partnerstva ne more biti brez zvestobe, predvsem pa ne z odnosom, ki drugega obravnava kot potrošni material. Toda vsaka osvojena oboževalka je v Brunu vzbudila občutek zmagoslavja, moči in iluzijo dobre samopodobe, ki je kot otrok ni zgradil, in morda – najpomembneje – občutka, da je ljubljen. Gretino vztrajanje v zapletenem odnosu, čeprav je vedela, kaj vedela, norela zaradi njegovih izdaj, je verjetno bila ultimativna potrditev, da ga ima rada. Dvoletno ljubimkanje pa je privedlo tudi do nosečnosti. In ko je Greta spoznala, da je otrok, ki raste v njenem telesu, zaželen toliko kot ona sama, je izginila.
Nič manj kontrasten kot je prvotni vtis treh junakov v primerjavi z vpogledom v njihovo mladost, pa ni spoznanje resnice, da Greta navkljub otvoritveni naznanitvi o smrti še vedno živi. S tem spoznanjem v roman Lilijane Homovec začnejo vstopati še druge junakinje in junaki. Sestavljanka se premika od ene osebe k drugi, s tem ustvarja radovednost in napetost, istočasno pa željo po razumevanju njihovih medsebojnih povezav. Sprva se sestavi nekaj koščkov v zgornjem levem kotu, nato se začnejo sestavljati v spodnjem desnem, sledi sredina sestavljanke, ki ponovno preskoči v zgornji levi kot in nato čisto na novo združuje fragmente v levem zgornjem kotu.
Zgodbo nosijo junakinje vseh starosti. Razen Grete spoznamo še Glorijo, Gretino najemodajalko po odhodu iz banda. Na istem naslovu se Greti petindvajset let kasneje pridruži Adelina, ki na obalo pribeži pred svojo družino, kjer mimobežno spozna Roberto, ko ta obišče Greto, da bi izvedela resnico o preteklosti. Skupen vsem junakinjam je pogum, ki niti življenja navkljub slabim izhodiščem, ponekod pa tudi krutim realnostim, primejo trdno v svoje roke. Podobno stori tudi Valerija, Adelinina mama, ki pa nekoliko dlje kot ostale junakinje potrebuje, da spregleda.
Zgodbo nosijo junakinje vseh starosti. Razen Grete spoznamo še Glorijo, Gretino najemodajalko po odhodu iz banda. Na istem naslovu se Greti petindvajset let kasneje pridruži Adelina, ki na obalo pribeži pred svojo družino, kjer mimobežno spozna Roberto, ko ta obišče Greto, da bi izvedela resnico o preteklosti.
Niso nam vse všeč od samega začetka. Greto spoznamo kot žensko, ki je rada zganjala cirkus. Pobeg v njeno otroštvo razkrije, da je bila živahna in zgovorna deklica, ki je trmasto uveljavljala svojo voljo. Njena mama, leto preden je umrla, je želela njeno neukrotljivo črno grivo speti v čop. Da ne bi več izgledala kot razbojniška hči, temveč kot prijazna, ljubka deklica. Česar Greta ni hotela, saj je želela raziskovati in se poditi v parku. Nato je odraščala v dekle, ki je pozornost vzbujala s svojeglavostjo in brezobzirno neposrednostjo. Ko se znajde sama, noseča, se sooča z iskanjem službe v situaciji, v kateri so delodajalci redkokateri, ki v službo sprejmejo nosečo žensko, videni kot radodarni.
Ko Glorija izve, da je Greta noseča, ne skriva razočaranja nad najemojemalko zaradi zamolčanega, a v isti sapi prizna, da ji stanovanja morda ne bi bila oddala, če bi bila vedela za njeno stanje. Še toliko bolj, ker sama ni imela otrok. Ker ni mogla. In ker z možem nista mogla zanositi, je on mimogrede našel drugo žensko. Kot Greta tudi Glorija ni sprejela nespoštljivega odnosa in je zato ostala sama. Gretina nosečnost in otrok sta odprli rano, ki pa se je sčasoma zacelila in omogočila vzpostavitev nove celice, ki je delovala kot družina.
Roberta v nasprotju z Glorijo, ki se ji želja po materinstvu ne izpolni, se tej potrebi odpove. A tudi ta odločitev izhaja iz njene primarne družine, saj ji tako ni bilo treba odpirati ran iz otroštva, se spominjati maminega sovražnega odnosa in očetove brezbrižnosti. Pripadnost Brunu je morda čutila predvsem zato, ker je nikoli ni vprašal, zakaj noče imeti otrok. Prav to njegovo sprejemanje je morda bil eden ključnih razlogov, da za razliko od Grete in Glorije ni vedno iskala odgovorov na vsa vprašanja v odnosu s svojim partnerjem.
Morda Greta in Glorija sprva delujeta nedostopni, Adelina, a tudi Maria, s svojimi usodami brez odlašanja sežeta globoko v srce. Kot mladi ženski sta porinjeni na sam rob družbe. Prva kot žrtev spolnega nasilja in druga kot najstarejši otrok družine z osmimi otroki s Filipinov, ki živi v absolutni revščini in od desetega leta dalje skrbi za svoje mlajše sorojenke in sorejence, zaradi česar se odpove tudi šolanju.
Če si je pri vseh junakinjah moč zastaviti vprašanje, ali so vajeti svoje usode pravočasno vzele v svoje roke, Valerijina odločitev v največji meri vnaša nerazumevanje in še toliko bolj sproža razmislek, čemu si ljudje tako dolgo zatiskamo oči. In zakaj si ne upamo ukrepati, še posebej ženske.
Če si je pri vseh junakinjah moč zastaviti vprašanje, ali so vajeti svoje usode pravočasno vzele v svoje roke, Valerijina odločitev v največji meri vnaša nerazumevanje in še toliko bolj sproža razmislek, čemu si ljudje tako dolgo zatiskamo oči. In zakaj si ne upamo ukrepati, še posebej ženske.
Avtorica s svojim izborom moških in ženskih likov naredi ločnico med ženskami, ki so izigrane, in moškimi, ki izigravajo. Postavi tudi pomembno vprašanje – ali se ta mačo moški lahko spremeni oziroma, kot zapiše Homovec, češ, ali volk lahko menja svojo volčjo naravo ali vedno menja le dlako. Vse junakinje so ujete v patriarhalni svet pričakovanj in podrejanj, a vse pokažejo veliko mero poguma, da se prestavijo z mrtve točke in posrbijo za svojo dobrobit. Junakov je manj, razen Bruna imajo stranske vloge.
Čeprav pisateljica pri vseh glavnih likih romana ponudi uvid v njihovo otroštvo in s tem omogoči vsaj majhno mero razumevanja njihovih medgeneracijskih travm, ki zarisujejo njihovo delovanje, si pri ženskih likih vzame čas, da nam jih približa in od blizu prikaže njihove stiske. Od žensk v romanu, od njihovega otroštva in vse do smrti se pričakuje, da morajo biti popolne, prijazne in ljubke. Ni jim dana izbira, da bi prve potegnile potezo. Prav v vseh primerih to storijo moški v njihovih življenjih, njim pa je prepuščena možnost reakcije. Ta pa je vedno pogojena z družbenimi pričakovanji, njihovim ekonomskim položajem in vsesplošno podrejenostjo. Ne glede na slabši izhodiščni položaj, vse se slej ko prej odzovejo na način, da na dolgi rok izboljšajo svoj položaj, čeprav morda na kratek rok za to odločitev plačajo visoko ceno.
Kot že omenjeno, roman obravnava tudi vprašanja o medgeneracijskih travmah, zaradi katerih vse junakinje in junaki uhajajo od preteklosti. Zato tudi ni presenetljivo, da se obregne ob različne oblike družin: Kakšna je idealna družina, ali ta sploh obstaja? Sta to starša, ki se prepirata, vendar ostaneta skupaj »zavoljo« otrok? Ali sta to starša, ki to ne znata biti, in otrokom zapustita slabo samopodobo? Narcistična starša? En sam starš, naj si bodi zaradi smrti ali ločitve? Ali pa morda krvna vez ni tako pomembna, kot je splošno prepričanje v družbi, in najboljšo družino tvori skupnost ljudi, ki si stojijo ob strani, ne glede na vse okoliščine?
Kot že omenjeno, roman obravnava tudi vprašanja o medgeneracijskih travmah, zaradi katerih vse junakinje in junaki uhajajo od preteklosti. Zato tudi ni presenetljivo, da se obregne ob različne oblike družin: Kakšna je idealna družina, ali ta sploh obstaja? Sta to starša, ki se prepirata, vendar ostaneta skupaj »zavoljo« otrok? Ali sta to starša, ki to ne znata biti, in otrokom zapustita slabo samopodobo? Narcistična starša?
Vsi koščki sestavljanke se na koncu srečajo na Gretinem dvorišču. Nekateri bolj, drugi manj zadovoljni, a vendarle vsi v večji meri sprijaznjeni s svojimi usodami. In če se roman prične z Brunom, naj se z njimi tudi konča. Na koncu se njegova čustveno otopela fasada, ki ga je sprva silila v nenehen beg, nato pa v rutino, le stopi in tako je prvič videti pomirjen sam s sabo Tišina je le preglasila glasbo.
