Fotografija: Vir: Encyclopaedia Britannica — britannica.com/biography/Wole-Soyinka
»Ko država izbriše tvoje ime iz registra, ne izbriše le tvojih pravic – izbriše možnost, da bi še naprej verjel v mejo med resničnostjo in fikcijo.«
Včasih so uradna pisma najbolj brutalna oblika literature. Brez metafor, brez glagolov v prihodnjiku, le suha izjava: vaš vizum je preklican.
Tako je oktobra letos, pri enaindevetdesetih letih, novico prejel Wole Soyinka, eden zadnjih živih simbolov afriškega modernizma – pesnik, dramatik in človek, ki je vse življenje govoril proti molku.
Ta uradna preklicanost – navidez birokratska, v resnici pa eksistencialna – deluje kot novo poglavje v Soyinkovi biografiji. Kot da bi ZDA, država, ki mu je dolga leta ponujala prostor za predavanje, pisanje in miselni azil, zdaj izrekla: tvoja prisotnost je postala neudobna.
ZDA preklicale vizum Nobelovcu Woleju Soyinki
Nobelov nagrajenec za književnost Wole Soyinka je na tiskovni konferenci v Lagosu sporočil, da mu je ameriški vizum preklical Generalni konzulat Združenih držav.
Soyinka je javno prebral odlomek iz uradnega pisma z dne 23. oktobra 2025, v katerem je zapisano:
»To pismo služi kot uradno obvestilo Generalnega konzulata Združenih držav v Lagosu, da je spodaj navedeni vizum preklican v skladu s predpisi ameriškega zunanjega ministrstva in ni več veljaven za vstop v Združene države … Po izdaji vizuma so se pojavile dodatne informacije.«
91-letni dramatik je pojasnil, da je bila njegova zelena karta pred leti »žrtev nesreče« in zato neveljavna. Kmalu zatem je prejel obvestilo ameriškega davčnega urada (IRS) o reviziji njegovih davčnih obračunov za zadnjih pet let.
91-letni dramatik je pojasnil, da je bila njegova zelena karta pred leti »žrtev nesreče« in zato neveljavna. Kmalu zatem je prejel obvestilo ameriškega davčnega urada (IRS) o reviziji njegovih davčnih obračunov za zadnjih pet let.
»Zanimivo naključje je, da sem obvestilo o reviziji prejel ravno po tem, ko je prišlo do ‘nesreče’ z mojo zeleno karto,« je dejal Soyinka.
Da bi razjasnil svoj položaj, je obiskal ameriško veleposlaništvo in poudaril, da ne želi biti prikazan kot »davčni utajevalec, ki ga po svetu lovijo s pismi in policijo«.
Opozoril je tudi na korekten odnos osebja:
»Z menoj so ravnali kot s človekom. In tako bi morali, po mojem mnenju, ravnati z vsemi afriškimi prosilci,« je dejal.
Po zaključeni reviziji mu je bil dodeljen B1/B2 vizum za poslovne in turistične namene.
Avtor se je na konferenci z značilnim humorjem dotaknil tudi govoric, da je po izvolitvi Donalda Trumpa uničil svojo zeleno karto:
»Napovedal sem, da bo njegova prva naloga dokazati, da noben status ni trajen — in da bo preklical vse t. i. trajne dokumente. Na žalost, ko sem nekoč pogledoval svojo zeleno karto, se je znašla med rezili škarij in … no, doživela je nesrečo.«
Soyinka, prvi Afričan z Nobelovo nagrado za književnost (1986), velja za eno ključnih imen afriške moderne literature. Njegova dela, med njimi Death and the King’s Horseman, The Lion and the Jewel in avtobiografski roman Aké: The Years of Childhood, so temeljni kamni afriške dramatike in misli o svobodi.
Konzulat ni razkril, kaj naj bi pomenile »dodatne informacije«, zaradi katerih je bil vizum preklican.
Epilog: o mejah, ki niso le geografske
Ko Soyinki odvzamejo vizum, to ni le osebna birokratska neprijetnost. Je simbolno dejanje, skoraj performans – izbris v času, ko se svet vse bolj zapira vase.
Ko Soyinki odvzamejo vizum, to ni le osebna birokratska neprijetnost. Je simbolno dejanje, skoraj performans – izbris v času, ko se svet vse bolj zapira vase.
Tisti, ki je vse življenje govoril o pravici do upora, zdaj postane figura, ki jo uradna pisma želijo utišati z neosebno sintakso.
Toda Soyinka, ki je preživel zapor, cenzuro in dolga leta izgnanstva, ve, da oblastniki lahko prekličejo dokument, ne morejo pa preklicati glasu.
V njegovem življenju se vizum spreminja v metaforo – ne za pripadnost, ampak za prehodnost. Za gibanje med svetovi, kjer so meje vedno znova postavljene in porušene.
Če bi ta trenutek napisal kot dramski prizor, bi Soyinka verjetno stal na meji, z raztrganim listom v roki, in dejal nękaj takšnega kot:
»Tudi papir ima svojo senco. In v tej senci je prostor za svobodo.«
